Jedro

Zakon v poglavju o lastninskopravnih razmerjih ne omogoča pridobiti lastnino na kakršnemkoli prostoru v stanovanjski hiši, marveč le na stanovanju, in le takšna enota je lahko predmet vknjižbe v zemljiško knjigo, to vknjižbo pa zakon nalaga kot obvezno (17. člen SZ). Slednje je sploh pogoj za pridobitev lastninske pravice.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka skleniti s tožečo prodajno pogodbo za stanovanje, ki ga sestavljata ena soba in polovica kopalnice z WC v skupni izmeri 23,09 m2 v mansardi stanovanjske hiše R.S. za 182.700,00 SIT. Zavzelo je stališče, da ni dokazano, da bi bila tožnica odsotna kdajkoli skupaj več kot šest mesecev in zaradi česar ji po 58. členu zakona o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 35/82 in 14/84) stanovanjsko razmerje ni prenehalo. Ker je nesporno imetnica stanovanjske pravice, ji mora tožena stranka po 117. členu stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91-I, 21/94 in 23/96 - SZ) prodati obravnavano stanovanje, za kar ni ovira, da ni zaključena stanovanjska enota in da je nepraktična.

Na pritožbo tožene stranke proti tej sodbi jo je višje sodišče spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Menilo je, da fizične osebe ne morejo pridobiti lastninske pravice na stanovanjskih prostorih, ki niso funkcionalna celota (2. in 12. člen SZ) in da zato prodaja po 117. členu SZ v tem primeru ne pride v poštev.

Po prejemu te odločbe je tožnica poslala predsedniku senata višjega sodišča pismo, ki ga je potrebno spričo njegove vsebine in odločbe, na katero se nanaša, šteti kot revizijo proti pravnomočni sodbi, izdani na drugi stopnji (382. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP). V njem navaja, kar je mogoče opredeliti kot revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, da se je odločila za nakup stanovanja na podlagi ponudbe tožene stranke, ki prodaja takšna stanovanja po tržni ceni; da je starejša, bolna in brez zadostnih sredstev, da bi si lahko privoščila odvetnika. Sodbi tudi očita, da nima pravnega pouka. Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, pristojni javni tožilec pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Na središčno vprašanje v tem sporu - ali so lahko obravnavani prostori predmet privatizacije in s tem prodajne pogodbe, je pritožbeno sodišče pravilno odgovorilo. Po 117. členu SZ morajo lastniki iz 111., 112., 113. in 114. člena SZ, med katere sodi tudi tožena stranka, prodati stanovanje imetniku stanovanjske pravice, če ta to zahteva. Stanovanje po tem zakonu je skupina prostorov, namenjenih za trajno bivanje, ki so funkcionalna celota, praviloma z enim vhodom, ne glede na to, ali so prostori v stanovanjski hiši ali v drugi zgradbi (prvi odstavek 2. člena SZ). Zakon nadalje predpisuje, kaj je sploh lahko predmet lastninjenja na stanovanjskem področju. Tako določa prvi odstavek 12. člena SZ, da je lahko stanovanje kot posamezen del stanovanjske hiše v lastnini pravnih ali fizičnih oseb (etažna lastnina). Zakon torej v poglavju o lastninskopravnih razmerjih ne omogoča pridobiti lastnino na kakršnemkoli prostoru v stanovanjski hiši, marveč le na stanovanju, in le takšna enota je lahko predmet vknjižbe v zemljiško knjigo, to vknjižbo pa zakon nalaga kot obvezno (17. člen SZ). Slednje je sploh pogoj za pridobitev lastninske pravice (33. člen zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 6/80 in 36/90). Ob dejanski ugotovitvi nižjih sodišč, na katero je vezano revizijsko sodišče (tretji odstavek 385. člena ZPP), da obravnavani prostori ne pomenijo funkcionalne enote (WC in kopalnico ima tožnica v souporabi z imetnico stanovanjske pravice na sosednjem stanovanju), se torej pokaže ob upoštevanju navedenih predpisov, da ti prostori ne morejo biti predmet prodaje in s tem pridobitve lastninske pravice na njih. Dodati še velja, da lastninska pravica ni možna na delu stvari, ki po svoji naravi ni deljiva.

Na opisano odločitev pritožbenega sodišča, da zahtevana prodaja ni mogoča, ne more vplivati dejstvo, ki ga je zatrjevala tožeča stranka, da ji je tožena ponudila v odkup stanovanje (to ponudbo pa je kasneje umaknila), saj takšna ponudba ne more izničiti opisanih zakonskih prepovedi, prav tako tudi ne v reviziji zatrjevano dejstvo, da tožena stranka ponuja v odkup druga takšna stanovanja po tržni ceni. Seveda je tudi pravno nepomembno pri odločitvi o tem sporu fizično in gmotno stanje tožnice.

Izpodbijana sodba je potemtakem pravilna v materialnopravnem pogledu in ker postopek ni bil obremenjen s procesno kršitvijo, na kakršno pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je moralo revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP). Očitek, da izpodbijana sodba nima pravnega pouka, je neutemeljen, ker zakon ne predpisuje, da bi morala odločba pritožbenega sodišča vsebovati pouk o izrednem pravnem sredstvu.