Jedro

Pred izdajo odločbe je treba ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Odločitev prvostopnega organa sloni na odločitvi, da tožnik ni dokazal, da je izpolnil pogojev za vpis v evidenco vojnih veteranov. Iz obrazložitve odločbe prvostopnega organa pa ni razvidno, katere konkretne naloge je tožnik dejansko opravljal, saj se vsi razlogi nanašajo zgolj na splošne opredelitve nalog, ki naj bi jo opravljala gasilska enota, kamor je bil tožnik razporejen.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote A., št. ... z dne 19. 9. 2006, odpravi in zadeva vrne prvostopnemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ zavrnil zahtevek tožnika za vpis v evidenco vojnih veteranov in izdajo izkaznice vojnega veterana. Prvostopni organ je na podlagi zbranih dokazov- zaslišanja prič A.A., ki je bil v času vojne agresije na Republiko Slovenijo vodja enote PUO v KPD B. in njegovega pomočnika B.B., kot tudi tožnika, ni mogel zaključiti, da so izpolnjeni zakonski pogoji za priznanje statusa vojnega veterana. Priči sta tožnika glede na razpored uvrstila v III. skupino, to je v gasilsko enoto, ki je bila v skladu z obrambnim načrtom zavoda aktivirana z namenom požarnega varovanja zavoda in centra vojnih ujetnikov in je bila v stalni pripravljenosti in dežurstvu v zavodu. V tej skupini naj bi tožnik v času od 28. 6. 1991 do 9. 7. 1991 opravljal naloge in sicer je bil v pripravljenosti in dežurstvu v slučaju požara v zavodu, izvajal pa je tudi redne dnevne in nočne kontrole z interventnim vozilom znotraj in zunaj zavoda in s tremi člani gasilske enote z intervencijskim vozilom spremljal glavnino vojnih ujetnikov iz zbirnega centra ob njihovem odhodu, da ne bi prišlo do incidenta. Po preučitvi vseh izvedenih dokazov je prvostopni organ ugotovil, da zahtevek tožnika za priznanje statusa vojnega veterana ni utemeljen, saj je prvostopni organ ugotovil, da je bil tožnik v času od 28. 6. 1991 do 9. 7. 1991 kot član gasilske enote v stalni pripravljenosti in dežurstvu oz. je varoval zavod pred morebitnim požarom in sodeloval z okoliškimi gasilskimi enotami pri požarnem in ekološkem varovanju širše okolice zavoda, ni pa opravljal naloge varovanja zbirnega centra (oborožen opravljal stražarsko službo), varovanja ali nadzora vojnih ujetnikov v zbirnem centru, kar izrecno navaja 7. alinea 2. člena Zakona o vojnih veteranih (Uradni list RS, št. 59/2006 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZVV-UPB2) oz. točka k), ki določa, da je vojni veteran tudi oseba, ki je v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od 26. 6. do 28. 7. 1991 opravljala naloge ali dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije kot predstojnik ali predstojnica zbirnega centra ali delavec zbirnega centra, ki je po odredbi predstojnika opravljal naloge varovanja zbirnega centra, varovanja ali nadzora vojnih ujetnikov v zbirnem centru. Prvostopni organ je svojo odločitev predvsem oprl na izjavi takratnega vodje centra vojnih ujetnikov in vodjo PUO, ki sta na podlagi dokumentacije, ki se nanaša na delovanje centra vojnih ujetnikov, uvrstila posamezne delavce ZPKZ B. glede na njihov položaj, delo in vlogo, ki so jo imeli v času delovanja zbirnega centra za vojne ujetnike. Tudi Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije (v nadaljevanju: ministrstvo) se kot pritožbeni organ strinja z odločitvijo prvostopnega organa in v utemeljitvi svoje odločitve dodaja, da iz izjav zaslišanih prič ne izhaja, da bi bila gasilna enota oborožena ter da bi gasilna enota opravljala spremstvo vojnih ujetnikov iz zbirnega centra z intervencijskim vozilom. Pri proučitvi dokumentov zbranih v postopku pred organom prve stopnje po ugotovitvi ministrstva tožnik v postopku ni predložil nobene javne listine, na podlagi katere bi ga bilo mogoče v skladu z določbami 26. člena ZVV-UPB2 vpisati v evidenco vojnih veteranov. Predloženo potrdilo Ministrstva za pravosodje, Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij, Zavoda za prestajanje kazni zapora B., št. ... z dne 9. 6. 2006, pa ni javna listina za vpis. Tožniku ne oporeka, da je v času vojaške agresije na Republiko Slovenijo prispeval k obrambi Republike Slovenije, vendar ni dokazal, da je deloval v smislu izpolnjevanja zakonskih pogojev za priznanje statusa vojnega veterana.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vztraja, da je bil na dežurstvu pri obhodih redno oborožen z avtomatsko puško, pripravljeno na bojno delovanje, ter da je bil pri razporedu upravnika in štaba CZ redno v funkciji varovanja in ne v funkciji gasilca. Vozniki, ki so bili v patrulji na gasilskem vozilu, C.C., D.D., E.E. in F.F., ki so odločbo vojnega veterana že prejeli, so skupaj KPD in ujetnike varovali, jih spremljali. Meni, da v tej zadevi navedene priče niso v celoti prikazale dejanskega stanja, ker kot vodilni kader niso bili dejansko operativno udeleženi v akcijah, ki so imele vse znake bojnega delovanja, ter je že v pritožbi nakazal dejstva v smislu, da je treba zaslišati še koga iz KPD B., da bo organ razjasnil dejansko stanje in na tej podlagi uporabil pravilno materialno pravo. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in da organ prve stopnje ponovno meritorno odloči v zadevi.

V odgovoru na tožbo zastopnik tožene stranke vztraja pri pravnih in dejanskih ugotovitvah izpodbijane odločbe ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Odločitev prvostopnega organa sloni na odločitvi, da tožnik ni dokazal, da je izpolnil pogoje za vpis v evidenco vojnih veteranov in izdajo izkaznice vojnega veterana (26. člen ZVV-UPB2). Po 1. členu ZVV-UPB2 je med drugim vojni veteran tudi oseba, ki je v zbirnem centru za vojne ujetnike (v nadaljevanju: zbirni center) opravljala naloge, povezane z vojnimi ujetniki. Tožnikova zahteva za vpis je zavrnjena iz razloga, ker ni izkazano, da je oseba, ki je v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od 26. 6. do 18. 7. 1991 opravljala naloge in dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije. Tožniku se očita, da ni dokazal, da je izpolnil pogoje iz točke k) 2. člena navedenega zakona, in sicer da je kot delavec zbirnega centra pa odredbi predstojnikov opravljal naloge varovanja zbirnega centra, varovanja ali nadzora vojnih ujetnikov v zbirnem centru. Navedeno je namreč zakonski pogoj za pridobitev statusa vojnega veterana po navedenem zakonu. Tožnik je v dokaz upravičenosti pridobitve statusa vojnega veterana priložil poleg potrdila Ministrstva za pravosodje z dne 9. 6. 2006, ki mu tožena stranka očita, da ne gre za javno listino in zato na njegovi podlagi ni možen vpis v evidenco, tudi dva razporeda dežurstev šoferjev ter strojnikov na orodnem gasilskem vozilu, v svoji izjavi pa je navajal, da je opravljal naloge varovanja zbirnega centra v času od 28. 6. do 9. 7. 1991. V dokaz upravičenosti pridobitve statusa vojnega veterana je že v postopku na prvi stopnji ves čas izkazoval, da je aktivnosti izvajal v skupini, kjer je bilo prisotno varovanje. Tako tudi v tožbi navaja okoliščino, da so v nočnem času nosili in s seboj vozili orožje in municijo - strelivo in da so imeli tudi neposredno funkcijo varovanja in ukrepanje v primeru eventualne sabotaže, kar bi prvostopni organ lahko ugotovil iz izpovedb prič, ki so delali v njegovi skupini, saj bi lahko ugotovil, zakaj so jih predstojniki oboroževali v nočnem času, ter ali to pomeni, da je šlo v primeru njegove aktivnosti za oboroženo varovanje zavoda, za kar naj bi mu večkrat zaupali tako orožje kot strelivo. Iz ugotovitev prvostopnega organa nedvomno izhaja, da je bil tožnik razvrščen v gasilsko enoto in da je bil v pripravljenosti in dežurstvu v slučaju požara v zavodu in da je izvajal tudi redne dnevne in nočne kontrole z interventnim vozilom znotraj in zunaj zavoda kot tudi, da je spremljal glavnino vojnih ujetnikov iz zbirnega centra ob njihovem odhodu. Ker tožnik zatrjuje, da je šlo za varovanje vojnih ujetnikov, kot tudi za varovanje zbirnega centra, bi tudi po mnenju sodišča bilo potrebno za razjasnitev stvari treba zaslišati neposredno udeležene osebe, ki so delovale z njim v isti skupini (ki jih tožnik v tožbi tudi poimensko imenuje) in bi po mnenju sodišča moral prvostopni organ te okoliščine pred odločitvijo raziskati, predvsem v smeri ugotovitve, kaj je tožnik konkretno v svoji skupini opravljal. Iz obrazložitve odločitve prvostopnega organa namreč sploh ni razvidno, katere konkretne naloge je tožnik dejansko opravljal, saj se vsi razlogi nanašajo zgolj na splošne opredelitve nalog, ki naj bi jo opravljala gasilska enota, kamor je bil tožnik razporejen. Pred izdajo odločbe pa je treba ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (138. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - Uradni list RS, št. 24/06, dalje ZUP), ki se na podlagi 24. člena ZVV-UBP2 uporablja v postopku za uveljavljanje pravic po tem zakonu. Dejstva, na podlagi katerih se izda odločba, pa se ugotovijo z dokazi (164. člen ZUP), kamor sodijo listine, priče, izjave strank, izvedenci in ogledi (2. odstavek 164. člena ZUP).

Po povedanem je ostalo dejansko stanje v relevantnih okoliščinah nepopolno ugotovljeno, zato je odločba nezakonita ter je zato sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek na podlagi 2. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) v povezavi s 4. in 5. odstavkom istega člena.