Jedro

Če disciplinski organi niso ugotavljali razlogov in možnosti za izrek omiljenega, pa čeprav še vedno najstrožjega disciplinskega ukrepa, je pravilen zaključek sodišča, da je bilo tako odločanje disciplinskih organov glede na zakonske možnosti pomanjkljivo in s tem nezakonito. To pomeni, da je imelo sodišče, ob popolni ugotovitvi dejanskega stanja, možnost meritornega odločanja v skladu z določbo 2. točke prvega odstavka 24. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94), ki jo je sodišče pravilno uporabilo in spremenilo izrek disciplinskega ukrepa tako, da je njegovo izvršitev pogojno odložilo za šest mesecev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo delno ugodilo zahtevku tožnika in sklepa tožene stranke z dne 3.4.1996 in 17.6.1996 v izreku o prenehanju delovnega razmerja spremenilo tako, da je izvršitev disciplinskega ukrepa odložilo za dobo šestih mesecev, odločilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in da mu z vsemi pravicami iz delovnega razmerja še traja in da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki odmerjene stroške postopka. Višji tožbeni zahtevek tožnika je sodišče zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri formalno ni navajala revizijskih razlogov, vsebinsko pa je uveljavljala, da je sodišče prekoračilo določbe 24. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih in zmotno uporabilo določbe 90. člena zakona o delovnih razmerjih. Navajala je, da izrek pogojne odložitve disciplinskega ukrepa ni obligatoren, in da je sodišče z izrekom pogojne odložitve izničilo namen disciplinskega postopka. Ker gre za odmaknjeno dejanje, je odločitev sodišča tudi nesmiselna.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), druge bistvene kršitve določb postopka, pa se lahko upoštevajo samo, če so izrecno uveljavljane. Ker revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katero pazi po uradni dolžnosti, revizija pa smiselno kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka navaja "prekoračitev pooblastil 24. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih", ne da bi povedala, s čim naj bi bile kršene določbe pravdnega postopka, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede te graje ni preizkušalo.

Glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP, po katerem revizija ni možna zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, in je zato revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ugotovljeno po nižjih sodiščih, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v zvezi z revizijskimi navedbami, ki se tičejo ugotovljenega dejanskega stanja, ni smelo preizkušati.

Iz določbe prvega odstavka 90. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) izhaja, da se lahko izvršitev disciplinskih ukrepov denarnih kazni in prenehanja delovnega razmerja pogojno odloži največ za dobo enega leta. Te določbe, kot ugotavlja sodišče v izpodbijani sodbi, tožena stranka oziroma njeni organi, ni uporabila, čeprav so obstajali razlogi za njeno uporabo. Če disciplinski organi niso ugotavljali razlogov in možnosti za izrek omiljenega, pa čeprav še vedno najstrožjega disciplinskega ukrepa, je pravilen zaključek sodišča, da je bilo tako odločanje disciplinskih organov glede na zakonske možnosti pomanjkljivo in s tem nezakonito. To pomeni, da je imelo sodišče, ob popolni ugotovitvi dejanskega stanja, možnost meritornega odločanja v skladu z določbo 2. točke prvega odstavka 24. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94), ki jo je sodišče pravilno uporabilo in spremenilo izrek disciplinskega ukrepa tako, da je njegovo izvršitev pogojno odložilo za šest mesecev.

Ker revizijsko sodišče soglaša z zaključki izpodbijane sodbe, je na podlagi določb 393. člena ZPP revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).