Jedro

Pravnomočno sodbo je treba presojati v celoti in pri tem upoštevati navedbe v obeh odločbah. Sodišče v sodbi ni dolžno ponavljati razlogov o odločilnih dejstvih in odgovarjati na tiste očitke vlagateljev zahteve za sodno varstvo, o katerih je svoje stališče že obrazloženo zavzel prekrškovni organ in so po presoji sodišča pravilni.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi, sodba Okrajnega sodišča v Ljubljana z dne 9.3.2007 se razveljavi in se zadeva vrne sodišču v novo odločitev.

Obrazložitev

A. 1. Informacijski pooblaščenec je zoper storilki izdal odločbo o prekršku z dne 8.6.2006, s katero je zaradi kršitve določbe 8. člena ZVOP-1 pravni osebi na podlagi 1. točke prvega odstavka 91. člena ZVOP-1 izrekel globo v znesku 1.000.000,00 SIT, odgovorni osebi pa na podlagi drugega odstavka 91. člena ZVOP-1 globo v znesku 200.000,00 SIT. Okrajno sodišče v Ljubljani je kot neutemeljeno zavrnilo zahtevo za sodno varstvo, ki sta jo zoper odločbo prekrškovnega organa vložili storilki.

2. Vrhovni državni tožilec je 25.4.2007 zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da sodišče v sodbi ni vsebinsko odgovorilo na obsežne navedbe v zahtevi za sodno varstvo, ki po vsebini uveljavlja kršitev materialnih določb ZVOP-1 in Zakona o prekrških (ZP-1). Sodišče je v sodbi le povzelo navedbe zahteve za sodno varstvo, nato pa jo zavrnilo zgolj s trditvijo, da je Informacijski pooblaščenec na ugotovljeno dejansko stanje prekršek pravilno kvalificiral in svojo odločitev pravilno in utemeljeno obrazložil. Vložnik opozarja na določbo 135. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1, po kateri se v obrazložitvi odločbe navedejo razlogi za vsako posamezno točko sodbe. Ker gre za sodni postopek, ki zagotavlja prvo in edino stopnjo sodnega varstva zoper odločbe prekrškovnih organov, mora pri odločanju priti do polnega izraza ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena, do sodnega varstva iz 23. člena in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, pri čemer se vložnik sklicuje na ustavno sodno prakso, po kateri je pritožbeno sodišče dolžno pritožbo vsebinsko obravnavati ter se opredeliti do vseh pritožbenih navedb, zaradi katerih bi bilo, če bi bile utemeljene, potrebno izpodbijano odločbo spremeniti ali razveljaviti. Da bi bilo razvidno, če je pritožbeno sodišče te zahteve upoštevalo, mora biti njegova odločba obrazložena. Pravica do pravnega sredstva je zagotovljena le, če je odločba v vsaki bistveni točki obrazložena na tako konkreten način, da je mogoča presoja njene pravilnosti. Gola zavrnitev obrazloženih materialnopravnih ugovorov iz zahteve za sodno varstvo v obravnavani zadevi po vložnikovem mnenju ne dosega navedenega zakonskega in ustavnega standarda, zato naj bi bili podani kršitev 8. točke prvega odstavka 155. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena in prvim odstavkom 65. člena ZP-1 ter kršitev določbe tretjega odstavka 163. člena v zvezi s prvim odstavkom 167. člena, četrtim odstavkom 135. člena in tretjim odstavkom 59. člena ZP-1, kar je vplivalo na zakonitost, saj zaradi neobrazložene sodbe ni bila zagotovljena zakonska in ustavna pravica do pravnega sredstva. Vložnik predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločitev.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti vročilo v izjavo storilkama in zagovorniku, ki se o njej niso izjavili.

B.

4. Zahteva za sodno varstvo je edino redno pravno sredstvo zoper odločbo o prekršku, ki jo izda prekrškovni organ v hitrem postopku. Postopek odločanja o zahtevi za sodno varstvo predstavlja edino stopnjo sodnega varstva (23. člen Ustave) v postopku o prekršku. Zato je potrebno dolžnost sodišča, da presodi vse pravno relevantne navedbe zahteve za sodno varstvo, razlagati nekoliko širše kot v primeru, ko pritožbeno sodišče kot sodišče druge stopnje presoja pravilnost in zakonitost sodbe, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje. Hkrati je potrebno upoštevati naravo postopka o prekršku, v katerem gre za blažje kršitve pravnih predpisov (v primerjavi s kaznivimi dejanji) in v katerem je velik poudarek na hitrosti, ekonomičnosti ter učinkovitosti odločanja.

5. Uveljavljana bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 je podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe; ali če sodba nima razlogov oziroma so razlogi nerazumljivi. Kot ugotavlja vložnik zahteve za varstvo zakonitosti, ZP-1 ne predpisuje izrecno vsebine obrazložitve sodbe, s katero sodišče odloči o zahtevi za sodno varstvo. Zato je potrebno v skladu s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 smiselno uporabiti določbe pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku. Po določbi drugega odstavka 167. člena ZP-1 višje sodišče v obrazložitvi odločbe oceni navedbe pritožbe in navede kršitve materialnopravnih določb tega zakona ali predpisa, ki določa prekršek, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Ob smiselni uporabi citirane določbe je sodišče dolžno v sodbi, s katero odloči o zahtevi za sodno varstvo, oceniti navedbe zahteve.

6. V obravnavani zadevi je na očitke zahteve za sodno varstvo, da gre pri očitanem prekršku za nedopusten napad na svobodo tiska, ki jo zagotavlja Ustava v 39. členu, da je družba D. d.d. delno v lasti države in zato obstaja interes javnosti za objavo spornih podatkov ter da je potrebno vrednotiti dopustnost posegov v zasebnost relativno javnih oseb, argumentirano odgovoril že prekrškovni organ. V zahtevi za sodno varstvo so vlagatelji v bistvu izrazili svoje nestrinjanje z razlogi odločbe o prekršku.

Sodišče ni storilo kršitve iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 s tem, ko je pritrdilo razlogom odločbe Informacijskega pooblaščenca in hkrati s tem zavrnilo tudi uvodni očitek vložnikov, da je izpodbijana odločba o prekršku nepravilna in nezakonita. Vrhovno sodišče je v sodbi z dne 11.12.2002, opr. št. I Ips 210/2002, v kazenskem postopku zavzelo stališče, ki smiselno velja tudi v postopku o prekrških. Pravnomočno sodbo je treba presojati v celoti in pri tem upoštevati navedbe v obeh odločbah. Če odločba prekrškovnega organa vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in sodišče, ki odloča o zahtevi za sodno varstvo, tem razlogom zgolj pritrdi, tako da navede, da je prekrškovni organ dejanje pravilno pravno kvalificiral in svojo odločitev pravilno in utemeljeno obrazložil, ni podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Sodišče v sodbi ni dolžno ponavljati razlogov o odločilnih dejstvih in odgovarjati na tiste očitke vlagateljev zahteve za sodno varstvo, o katerih je svoje stališče že obrazloženo zavzel prekrškovni organ in so po presoji sodišča pravilni.

7. Vendar so vložniki zahteve za sodno varstvo poleg očitkov, o katerih ima razloge že odločba prekrškovnega organa in jih sodišču ni potrebno ponavljati, uveljavljali še druge razloge (da gre za poseg v zasebnost relativno javnih oseb, da Informacijski pooblaščenec ni reagiral v primerih, ko so mediji objavili podatke o plačah nekaterih drugih oseb in številnih športnikov ter da je Informacijski pooblaščenec ugotovil podobne kršitve tudi pri časopisu "D." ter izrekel globo). V zadnjem odstavku zahteve se vložniki sklicujejo na določbo 14. člena Kazenskega zakonika (KZ), ki naj bi jo bilo potrebno uporabiti v konkretnem primeru, saj je teža in pomen njunih kršitev majhna, škodljive posledice pa so neznatne oziroma jih sploh ni.

Na te očitke zahteve sodišče ni odgovorilo oziroma jih v obrazložitvi sodbe ni ocenilo, o njih pa tudi odločba prekrškovnega organa nima razlogov. Ob tem velja poudariti, da je sodišče dolžno presojati vse konkretne navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, zavzeti o njih stališča in jih ustrezno obrazložiti. Navedb, ki so pravno irelevantne, sodišče ni dolžno presojati, niti ni dolžno odgovarjati na posplošene navedbe zahteve za sodno varstvo (takšno stališče je v kazenskem postopku Vrhovno sodišče zavzelo npr. v sodbi z dne 27.10.2005, opr. št. I Ips 55/2004). Medtem ko gre pri večini zgoraj naštetih očitkov za posplošene navedbe brez pravno pomembne zveze s konkretno zadevo, pa spada med navedbe, ki jih je sodišče dolžno presoditi in ustrezno obrazložiti, trditev zahteve, da gre v obravnavanem primeru za prekršek neznatnega pomena (6.a člen ZP-1), kar vložniki smiselno uveljavljajo sicer s sklicevanjem na določbe Kazenskega zakonika. S trditvijo, da gre za prekršek majhnega pomena, so vložniki zahteve za sodno varstvo uveljavljali razlog, ki se nanaša na odločilna dejstva, in zaradi katerega bi bilo potrebno razveljaviti ali spremeniti napadeno odločbo o prekršku, če bi sodišče presodilo, da je utemeljen.

Tega uveljavljanega razloga sodišče ni presodilo oziroma v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedlo svojih zaključkov o tem, zakaj prekrškovni organ utemeljeno ni uporabil tega instituta. S takšno nepopolno oceno navedb zahteve za sodno varstvo je podana bistvena kršitev določb postopka po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. 8. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti poleg ugotovljene bistvene kršitve določb postopka o prekrških iz enakih razlogov uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka po drugem odstavku 155. člena ZP-1. Vrhovno sodišče te kršitve ni presojalo, saj je ugotovilo, da je iz razlogov, ki jih navaja vložnik, podana kršitev iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. 9. Ker je podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku, je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti in na podlagi prvega odstavka 426. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 glede na naravo ugotovljene kršitve izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču v novo odločitev.