Jedro

Terjatve iz naslova plač zapadejo na plačilni dan, mesečno najkasneje do 18. v mesecu za pretekli mesec in zastaranje začne teči prvi dan po zapadlosti, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Terjatev iz naslova razlike v stroških prevoza na delo in z dela za marec 2013 je tako zapadla v plačilo 18. 4. 2013, naslednjega dne je začel teči zastaralni rok, tožnik pa je tožbo vložil 18. 4. 2018. Upoštevaje navedeno in upoštevaje 202. člen ZDR-1, ki določa, da terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku 5 let, terjatev iz naslova razlike v stroških prevoza na delo in z dela do vložitve tožbe za marec 2013 ni zastarala.

Tarifna priloga h Kolektivni pogodbi dejavnosti bančništva Slovenije v drugem odstavku 6. člena določa, da v primerih, ko prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi ni mogoč, se delavcu obračunajo stroški za prevoženi kilometer v višini 15 % cene litra motornega bencina (95 oktanov), vendar ne več kot določa vladna uredba o višini povračil stroškov, vendar le do najbližje postaje javnega prevoznega sredstva, od tam naprej pa v višini javnega prevoznega sredstva. Zato je tožnik upravičen do kilometrine za celotno relacijo Portorož - Nova Gorica, ker prevoz tudi na relaciji Koper - Nova Gorica objektivno ni mogoč. Kot izhaja iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi, je imel tožnik 40 urni tedenski delovnik. Objektivna možnost uporabe javnega prevoza je podana, če obstaja javni prevoz, ki delavcu (ob upoštevanju voznih redov) omogoča opravljanje dela v 8 urnemu dnevnemu delovniku. V konkretnem primeru javni prevoz tega ne omogoča.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti 1.266,51 EUR stroškov prevoza na delo in z dela z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih mesečnih zneskov, ki so razvidni iz izreka sodbe, od dni zamude, ki so prav tako razvidni iz izreka sodbe. Višji zahtevek je zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki v roku 15 dni povrniti njene stroške postopka v višini 544,48 EUR (II. točka izreka) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev o stroških se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče napačno presodilo, da je terjatev iz naslova stroškov prevoza za marec 2013 zastarana. Tožnik bi lahko neizplačano razliko v potnih stroških za mesec marec 2013 terjal šele 19. 4. 2013, ko je zapadla terjatev iz naslova marčevske plače, zato bi takšna terjatev zastarala šele 19. 4. 2018, kar je dan po vložitvi tožbe. Prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi v obravnavanem primeru ni bil mogoč. Zmoten je zaključek sodišča, da bi lahko tožnik teoretično uporabljal vlak, s katerim bi prišel na delo nekaj po 7.30 uri in odšel z dela kmalu po 15.00 uri, pa še to ob predpostavki, da bi za predčasen odhod zaprosil za dovoljenje nadrejenega. Tožnik ni imel ne pravice ne dolžnosti zaprositi nadrejene za predčasen odhod z dela. Tožnikova dnevna delovna obveznost je bila 8 ur, ob takšnem naziranju sodišča pa bi lahko tožnik delal le približno 7,5 ur dnevno. Zmotna je tudi odločitev sodišča, da je tožnik upravičen do kilometrine največ na razdalji od kraja bivanja do najbližje postaje javnega prevoznega sredstva (tj. od Portoroža do Kopra) in ne na celotni razdalji od Portoroža do Nove Gorice, saj takšna "najbližja postaja javnega prevoznega sredstva", na katero odkazuje kolektivna pogodba, v konkretnem primeru ni obstajala. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevku v celoti, ugodi oziroma da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu je ugotovilo, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno v delu, ki se nanaša na odločitev o zastaranju dela tožbenega zahtevka, ter v delu, ki se nanaša na temelj tožbenega zahtevka, saj je sodišče prve stopnje napačno odločilo, da je imel tožnik objektivno možnost uporabe vlaka na relaciji Koper - Nova Gorica. Zaradi zmotne presoje, da mu zahtevana kilometrina na celotni relaciji od kraja, od koder se je tožnik vozil na delo, do kraja njegovega dela ne pripada, ni ugotavljalo, katera je najkrajša možna pot med tema dvema krajema, posledično pa tudi ni odločalo o višini zneska pripadajočih potnih stroškov na podlagi tako priznane kilometrine.

6. Napačna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnikova terjatev iz naslova stroškov prevoza za marec 2013 zastarana. Terjatve iz naslova plač zapadejo na plačilni dan, mesečno najkasneje do 18. v mesecu za pretekli mesec (134. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.)) in zastaranje začne teči prvi dan po zapadlosti, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (336. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 97/07 in nasl.)). Terjatev iz naslova razlike v stroških prevoza na delo in z dela za marec 2013 je tako zapadla v plačilo 18. 4. 2013, naslednjega dne je začel teči zastaralni rok, tožnik pa je tožbo vložil 18. 4. 2018. Upoštevaje navedeno in upoštevaje 202. člen ZDR-1, ki določa, da terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku 5 let, terjatev iz naslova razlike v stroških prevoza na delo in z dela do vložitve tožbe za marec 2013 ni zastarala.

7. Tožnik zahteva plačilo razlike med pripadajočo kilometrino med Portorožem (kraj, od koder se je vozil na delo) in Novo Gorico (kraj opravljanja dela) in že povrnjenimi stroški prevoza na delo in z dela na podlagi izjave o višini potnih stroškov. Na podlagi te izjave je dobil povračilo stroškov v višini voznine z avtobusom na relaciji Portorož - Nova Gorica. Trdi, da te avtobusne linije ni mogel uporabljati, saj v popoldanskih urah avtobus iz Nove Gorice v smeri Portoroža ne vozi, uporabljati pa ni mogel niti drugega javnega prevoza, zato zahteva povračilo kilometrine, ki naj mu bi pripadala na podlagi kolektivne pogodbe.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik avtobusnega prevoza na relaciji Portorož - Nova Gorica res ni mogel uporabljati, saj ta povezava ni delovala v popoldanskem času. Za prevoz na delo in z dela pa bi lahko uporabljal vlak na relaciji Koper - Nova Gorica, kar bi pomenilo, da bi lahko bil na delu nekaj po 7.30 uri, oditi pa bi moral kmalu po 15.00 uri. To pa bi bilo mogoče, upoštevaje tožnikov 8 urni delovnik, le če bi tožnik za predčasen odhod vprašal nadrejenega. Tako je presodilo, da je tožnik upravičen zgolj do povračila stroškov v višini kilometrine na relaciji Portorož - Koper, kjer bi tožnik lahko teoretično šel na vlak.

9. Na podlagi 130. člena ZDR-1 je bila tožena stranka dolžna tožniku v času trajanja delovnega razmerja zagotoviti povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v višini, določeni s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti, sicer pa s podzakonskim aktom. Med strankama je veljala Kolektivna pogodba dejavnosti bančništva Slovenije (Ur. l. RS, št. 5/11 in nasl.), kakor tudi kolektivna pogodba tožene stranke, ki pa glede povračila stroškov prevoza napotuje na kolektivno pogodbo dejavnosti. Ta v drugem odstavku 73. člena določa, da je delavec upravičen do povračila stroškov prevoza na delo in z dela po najkrajših in najcenejših relacijah rednih linijskih prog javnih prevoznih sredstev. Sedmi odstavek istega člena pa je ureditev višine povračila stroškov prevoza prepustil tarifni prilogi te kolektivne pogodbe. Tarifna priloga h Kolektivni pogodbi dejavnosti bančništva Slovenije (Ur. l. RS, št. 24/2018 in nasl., v nadaljevanju: tarifna priloga) v drugem odstavku 6. člena določa, da v primerih, ko prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi ni mogoč, se delavcu obračunajo stroški za prevoženi kilometer v višini 15 % cene litra motornega bencina (95 oktanov), vendar ne več kot določa vladna uredba o višini povračil stroškov, vendar le do najbližje postaje javnega prevoznega sredstva, od tam naprej pa v višini javnega prevoznega sredstva.

10. Glede na citirano določbo tarifne priloge je tožnik upravičen do kilometrine za celotno relacijo Portorož - Nova Gorica, ker prevoz tudi na relaciji Koper - Nova Gorica objektivno ni mogoč. Kot izhaja iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi, je imel tožnik 40 urni tedenski delovnik. Objektivna možnost uporabe javnega prevoza je podana, če obstaja javni prevoz, ki delavcu (ob upoštevanju voznih redov) omogoča opravljanje dela v 8 urnemu dnevnemu delovniku. V konkretnem primeru javni prevoz tega ne omogoča. 11. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo le kilometrino za relacijo Portorož - Koper, ker je ugotovilo, da je imel tožnik objektivno možnost uporabe železniškega prevoza na relaciji Koper - Nova Gorica, kar pa ne drži. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da bi lahko bil tožnik, če bi se takšnega železniškega prevoza (ki je bil na podlagi kombinacij prihodov in odhodov vlaka edino možen) poslužil, na delu le 7,5 ur dnevno. To pa je manj, kot znaša njegova dnevna delovna obveznost, kar pomeni, da ni imel objektivne možnosti uporabe javnega prevoza, zato je upravičen do povračila stroškov kilometrine. Pri tem ni odločilno, ali bi tožnik od nadrejenega lahko dobil dovoljenje za predčasen odhod z dela, saj bi ob vsakodnevnem predčasnem odhodu z dela prišlo do kršitve 40 urnega delovnika, kar ni dopustno, ne glede na to, da je bil tožnik vodja poslovalnice.

12. Ker sodišče prve stopnje v posledici zmotne uporabe materialnega prava še ni ugotavljalo odločilnih dejstev za odločitev o višini tožbenega zahtevka, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in v skladu s 355. členom ZPP razveljavilo izpodbijani del sodbe (zavrnilni del I. točke izreka, II. točko izreka) ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da dopolni dokazni postopek ter odloči o višini tožnikovega zahtevka.

13. Pritožbeno sodišče glede na konkretne okoliščine primera ocenjuje, da samo ne more dopolniti dokaznega postopka, saj je za ugotovitev odločilnih dejstev treba izvesti dodatne dokaze, ki jih sodišče prve stopnje še ni izvedlo. Če bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo pritožbeno sodišče, bi bila strankam v tem postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno na pritožbeni stopnji. Poleg tega postopek pred pritožbenim sodiščem ne bi bil niti hitrejši niti bolj ekonomičen. Vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pa iz tega razloga tudi ne pomeni kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

14. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem sojenju ob upoštevanju, da terjatev za izplačilo stroškov prevoza na delo in z dela za mesec marec 2013 ni zastarala, ter ob uporabi 6. člena tarifne priloge ugotoviti še višino tožnikove terjatve. Tako bo moralo ugotoviti najkrajšo razdaljo od kraja, od koder se je tožnik vozil v službo, ter do kraja njegove tedanje službe, na podlagi tega pa izračunati razliko med zahtevanim povračilom stroškov kilometrine na tej relaciji in že izplačanimi stroški prevoza.

15. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357. a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.