Jedro

Ker gradnja na območju vodnega vira ni možna, tožnik pa je predložil zahtevi za izdajo lokacijskega dovoljenja dokumentacijo za nadomestno gradnjo in ne za rekonstrukcijo objekta, ni bilo pogojev za ugoditev zahtevi, ker tudi nadomestna gradnja ni dopustna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 4.7.2003. Z njo je bila zavrnjena njena pritožba zoper odločbo Upravne enote K. z dne 2.10.2002, s katero je bil zavrnjen njegov zahtevek za izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo nadomestnega hleva na zemljiščih parc. št. 600/1 in 600/2 k.o. ...

Sodišče prve stopnje je odločilo na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku in je v razlogih izpodbijane sodbe pritrdilo dejanski in pravni podlagi, na podlagi katere je bila sprejeta odločitev. V razlogih sodbe je odgovorilo na vse tožbene trditve in pojasnilo določbe Zakona o urejanju v naseljih in drugih posegov v prostor (ZUN), ki je veljal v času odločanja. Lokacijsko dovoljenje se v skladu z 2. odstavkom 54. člena ZUN za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, izda v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija, ta pa se med drugim pripravi na podlagi določb o prostorsko-ureditvenih pogojih. Za območje, kjer je predvidena gradnja, velja Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za ... (PUP). Parceli, na katerih naj bi se izvršil predvideni poseg, ležita v območju zavarovanja vodnih virov in najožjega varstvenega pasu, kar je razvidno tudi iz grafičnega dela, ki je sestavni del lokacijske dokumentacije, ki se nahaja v upravnih spisih in ga je predložila tožena stranka. Nadalje velja za območje predvidenega posega Odlok o zavarovanju vodnega vira ... (Odlok), ki v 4. členu našteva parcelne številke zemljišč, ki obsegajo med drugim najožji varstveni pas. Ta se deli na cono A in cono B in parceli tožeče stranke, kjer namerava graditi, sta v območju cone B, torej najožjega varstvenega pasu, kar med strankama tudi ni sporno. Za najožji varstveni pas za območje cone B pa. 7. člen navedenega odloka določa, da ni dovoljena gradnja novih objektov, izjemoma pa se dovoli gradnja objektov za izkoriščanje in varovanje vodnega vira in adaptacija in dograditev že obstoječih objektov. Zakon o vodah, ki je bil podlaga za sprejem Odloka o zavarovanju vodnega vira ..., vsebuje na več mestih podlage za omejitev lastninskih upravičenj na zasebnih zemljiščih in zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da pomeni odklonitev izdaje lokacijskega dovoljenja nedovoljen poseg v tožnikovo lastninsko pravico.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po ZUS in predlaga ugoditev pritožbi, spremembo sodbe oziroma podrejeno razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

V pritožbi navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča, da predstavlja nameravana gradnja novo gradnjo. Obstoječi hlev je star 300 let, je neuporaben in nefunkcionalen in ga ni mogoče rekonstruirati, saj so zahteve za gojitev živine sedaj povsem drugačne, kot so bile v času, ko je bil zgrajen. Vztraja, da gre pri predvidenem posegu v bistvu in po namenu za rekonstrukcijo obstoječega hleva (upoštevajoč pri tem spremembe in strokovna dognanja pri gradnji objekta za živino ter v zvezi z vključevanjem v biološko pridelovanje), saj tožnik v hlevu želi gojiti živino kot doslej. Predvideni poseg je v skladu z Odlokom o zavarovanju vodnega vira ..., konkretno s 7. členom odloka. Tožnik bi poskrbel za zaščito pred onesnaženjem pitne vode. Za gradnjo je pridobil vsa ustrezna soglasja. Zato bi moralo sodišče tožbi ugoditi. Kolikor pa je pravilno stališče sodišča, da predpisi ne dovoljujejo predvidene gradnje, pa bi moralo ugotoviti, da so v nasprotju z določbami Ustave Republike Slovenije ter jih zato ne bi smelo uporabiti. Z zavrnitvijo izdaje lokacijskega dovoljenja je bilo poseženo v njegovo lastninsko pravico. Ukvarja se s kmetijstvom in vzrejo živine in se s tem preživlja. Predpisi, na podlagi katerih temelji zavrnitev njegove zahteve za izdajo lokacijskega dovoljenja, so v nasprotju s temeljnimi postulati pravne države, načelom zaupanja v pravo in varstvo pridobljenih pravic, zlasti lastninske pravice. Onemogočena mu je raba stvari v obsegu, za katerega je namenjena. Ne drži tudi razlaga sodišča prve stopnje, da bi nameravani gradbeni posegi tožnika lahko ogrozili pitno vodo, saj bi te posege izvedel v skladu s projektno dokumentacijo in pogoji, ki bi jih postavil pravni organ. Zato je taka nevarnost povsem abstraktna in neopredeljena in je v konkretnem primeru ni mogoče upoštevati. Pritožnik se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da upravni organ ni imel podlage za dovolitev vsaj postavitve hleva povsem istih gabaritov oziroma dimenzij, kot je sedanji, ne pa povsem zavrniti njegov zahtevek. Lahko bi bilo odločeno o njegovem zahtevku v manjšem obsegu ali delno. V skladu s 7. členom Zakona o splošnem upravnem postopku bi mu moral upravni organ omogočiti, da bi svoje pravice zavaroval in da mu neznanje in nevednost ne bi bila v škodo pravic, ki mu gredo po zakonu.

Pritožbeni odgovor ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik v pritožbenih razlogih ni pojasnil, kakšno bistveno kršitev določb ZUS je storilo sodišče prve stopnje, zato je pritožbeno sodišče sodbo presodilo v okviru uradno upoštevanih bistvenih kršitev postopka. Teh kršitev pritožbeno sodišče ni našlo.

Tožnik izpodbija prvostopno sodbo tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Trdi namreč, da predvidena gradnja ne predstavlja novogradnje, ampak v bistvu in po namenu gre za rekonstrukcijo obstoječega hleva. ZUS v 5. odstavku 72. člena določa, da je pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja dopustno uveljavljati le, kadar oziroma kolikor sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku. V obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ni samo ugotavljalo dejanskega stanja. Odločilo je na podlagi podatkov, ki jih je ugotovil prvostopni upravni organ. Glede na zgoraj citirano določbo tožnik v pritožbi ne more izpodbijati dejanskega stanja, saj to presega okvir možne presoje v pritožbenem postopku.

Ugovor o kršitvi materialnega prava je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Iz enakih razlogov ga zavrača tudi pritožbeno sodišče. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da v skladu s predloženo dokumentacijo in tožnikovim zahtevkom za izdajo lokacijskega dovoljenja ne gre za rekonstrukcijo starega objekta, ampak za novo nadomestno gradnjo, ki po predpisih, ki jih je sodišče pravilno uporabilo, ni možna.

Postopek za izdajo lokacijskega dovoljenja je predlagalni postopek in o zahtevku predlagatelja upravni organ odloča na podlagi popolne dokumentacije. Lokacijska dokumentacija je bila popolna in na tej podlagi je odločal upravni organ. Nobene podlage ni bilo za odločanje o drugačnem zahtevku in za prilagajanje odločitve možnosti, ki jih tožnik nakazuje v pritožbi. Zato je tudi neutemeljen pritožbeni ugovor, da je upravni organ ravnal v nasprotju s 7. členom ZUP, saj v okviru postavljenega zahtevka upravni organ ni bil dolžan opozarjati tožnika, naj postavi drugačen zahtevek. Podlaga za odločanje je bila predložena lokacijska dokumentacija in presoja možnosti, ali je na njeni podlagi možno graditi predvideni objekt. Glede pritožbene trditve, da je bilo z izpodbijano odločitvijo poseženo v tožnikovo lastninsko pravico, ki jo je tožnik postavil tudi v tožbi, je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče pravilno odgovorilo in obrazložilo. S temi razlogi se pritožbeno sodišče v celoti strinja, saj so prepričljivi in jih zato ne ponavlja.

Glede na navedeno je sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (73. člen ZUS).