Jedro

Dedovanje premoženja, ki je vključeno v agrarno skupnost, določata dva predpisa, in sicer ZPVAS in ZAgrS. Po 48. členu ZAgrS se pravila o dedovanju, ki jih določa ta zakon, uporabljajo za dedovanje premoženja člana, ki je v solastnini oziroma skupni lastnini članov. Upoštevajoč zakonsko definicijo pojma člana iz drugega odstavka 2. člena ZAgrS, se ta zakon uporablja za dedovanje po fizičnih osebah, ki so vknjiženi kot solastniki ali skupni lastniki premoženja v agrarni skupnosti, ki je bila ponovno vzpostavljena na podlagi ZPVAS in ki je registrirana na podlagi ZAgrS. Pravila ZPVAS pa se uporabljajo za dedovanje po fizičnih ali pravnih osebah, ki so jim bile premoženjske pravice vrnjene na podlagi 8. člena ZPVAS in so bile ob vrnitvi premoženja že mrtve ali razglašene za mrtve. Gre za t.i. „prvo dedovanje“ premoženja v agrarni skupnosti. Za tak primer gre v obravnavani zadevi, zato vprašanje, kateri predpis je treba uporabiti v tej zadevi, ne more biti sporno.

Tako po ZPVAS kot tudi po ZAgrS ima sodišče isti cilj - zaradi izračuna nujnega deleža je treba ugotoviti resnično vrednost zapuščine.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da gre dedičem M. M., I. I., V. V., P. P. in A. A., nujni delež v skladu z določbami Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (ZPVAS).

2. Dedinja D. D. je zoper sklep vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da sodišče za odločitev, kateri zakon naj se uporabi za izračun nujnega dednega deleža, ni imelo nobenega razloga ne pravne podlage. V tem zapuščinskem postopku dediči niso sporni. Prav tako tudi ne, da so upravičeni do nujnega dednega deleža. Sporna je le višina izplačila v denarju, ki bi jo moralo ugotoviti sodišče. O zadevi bi torej moralo odločiti meritorno in ni imelo nobenega razloga za izdajo izpodbijanega ugotovitvenega sklepa. Očitno je z izpodbijanim sklepom želelo doseči, da uporaba Uredbe za določitev vrednosti zapuščine za nepremičnine, ki so v lasti članov agrarne skupnosti, v tej zadevi ne bi prišla v poštev. Isto sodišče je v identični zadevi višino deležev izračunalo v skladu z določili 52. člena Zakona o agrarnih skupnostih (ZagrS), višino zneska, ki ga je bilo potrebno izplačati, pa je izračunalo po Uredbi. Napačno je stališče, da bi s takšnim postopanjem poseglo v pravni položaj dedičev, na katere je zapuščina že prešla pred uveljavitvijo ZAgrS. Uredba, na podlagi katere se izračuna vrednost zapuščine za nepremičnine v lasti članov agrarnih skupnosti, je bila izdana zato, ker je solastnikov v agrarnih skupnostih veliko, ker so njihove pravice sorazmerno majhne, ker je uveljavljanje lastninskih pravic v agrarnih skupnostih glede na majhne solastninske deleže in glede na število solastnikov težko, da je razpolaganje s tem premoženjem kot solastnino omejeno in kar vse je potrebno upoštevati pri izračunu višine deleža, ki ga je potrebno izplačati v denarju. Citira odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3075/2016, po kateri je treba določbe ZAgrS razlagati tako, da se nanašajo na dedovanje premoženja v agrarni skupnosti na sploh. Po splošnih pravilih Zakona o dedovanju (ZD) bi imeli nujni dediči pravico do izplačila v denarju ob upoštevanju določb Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev in Zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev, kar pomeni bistvene omejitve, tudi znižanje vrednosti, če bi to pomenilo preveliko breme za prevzemnika. Ker se vrednost premoženja izračuna po stanju na dan, ko je bilo zapustniku vrnjeno, vendar ob upoštevanju vrednosti na dan izplačila, bi moralo sodišče uporabiti Uredbo, ki določa način izračuna vrednosti zapuščine v času, ko sodišče odloča o višini izplačila. Ker sodišče ni odločilo v zadevi in ni uporabilo materialnih predpisov, na podlagi katerih bi moralo odločiti, je podan tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

3. Dedinja M. M. je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in navedla, da je uporaba Uredbe s faktorjem 0,05 neprimerna, saj bi de facto pomenila novo razlastitev dedičev. Iz razlogov pravičnosti je primernejše vrednotenje po GURS-u. Če postopek ne bi trajal tako dolgo, nepravični izračun po faktorju 0,05 sploh ne bi prišel v poštev, saj ob začetku tega dednega postopka Uredba sploh še ni bila sprejeta.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritrditi je treba ugotovitvi sodišča prve stopnje, da dedovanje premoženja, ki je vključeno v agrarno skupnost, določata dva predpisa, in sicer Zakon o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (ZPVAS)1 in Zakon o agrarnih skupnostih (ZAgrS).2 Po 48. členu ZAgrS se pravila o dedovanju, ki jih določa ta zakon, uporabljajo za dedovanje premoženja člana, ki je v solastnini oziroma skupni lastnini članov. Upoštevajoč zakonsko definicijo pojma člana iz 2. odstavka 2. člena ZAgrS, se ta zakon uporablja za dedovanje po fizičnih osebah, ki so vknjiženi kot solastniki ali skupni lastniki premoženja v agrarni skupnosti, ki je bila ponovno vzpostavljena na podlagi ZPVAS in ki je registrirana na podlagi ZAgrS. Pravila ZPVAS pa se uporabljajo za dedovanje po fizičnih ali pravnih osebah, ki so jim bile premoženjske pravice vrnjene na podlagi 8. člena ZPVAS in so bile ob vrnitvi premoženja že mrtve ali razglašene za mrtve. Gre za t.i. „prvo dedovanje“3 premoženja v agrarni skupnosti. Za tak primer gre v obravnavani zadevi, zato vprašanje, kateri predpis je treba uporabiti v tej zadevi, ne more biti sporno.

6. Vprašanje, katera abstraktna pravna pravila (zakon) je treba uporabiti v konkretnem primeru, ne more biti predmet sodne odločbe (sklepa). Takšna ugotovitev ne predstavlja meritorne odločitve oziroma odločitve o pravici, razmerju ali stanju, o katerem teče postopek. Takšna odločitev tudi ne more imeti učinkov materialne in formalne pravnomočnosti. Prav tako tudi ne gre za sklep procesnega vodstva, s katerimi se odreja smotrno in uspešno vodstvo postopka, niti za sklep, s katerim se odloča o kakšni procesni pravici strank. Za takšno odločitev oziroma odločbo sodišče prve stopnje ni imelo nikakršne pravne podlage, kot pravilno ugotavlja pritožnica, in jo je bilo treba že zato razveljaviti.

7. Sodišče prve stopnje bo zato moralo v zadevi oziroma o pravicah dedičev do dediščine odločiti, pri tem pa, kot je samo ugotovilo, izhajati iz določb ZPVAS. Ta v drugem odstavku 8. člena določa, da se vrnjene premoženjske pravice štejejo za pozneje najdeno premoženje in se zanje dedovanje izvede po Zakonu o dedovanju (ZD). Po navedenem zakonskem določilu premoženjske pravice v naravi deduje le tisti dedič, ki je član agrarne skupnosti, drugi dediči pa lahko zahtevajo nujni delež v gotovini. V obravnavani zadevi je članica agrarnih skupnosti zgolj pritožnica in zgolj ona izpolnjuje pogoje za dedovanje obravnavanega premoženja v naravi, ostali dediči pa zahtevajo izplačilo nujnega deleža. Pogoj za njegov izračun je ugotovitev vrednosti zapuščine. Način ugotovitve navedenega pravno relevantnega dejstva pa je med dediči sporen. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijanem sklepu navedlo, da nujni dediči zahtevajo, da se višina nujnega dednega deleža določi na podlagi ocene vrednosti zapuščine na podlagi ocene vrednosti nepremičnin v skladu s predpisi, ki urejajo množično vrednotenje nepremičnin (vrednotenje Geodetske uprave RS - GURS), pritožnica (dedinja premoženja v naravi) pa zahteva, da se za izračun vrednosti zapuščine in posledično nujnega dednega deleža uporabi Uredba o določitvi vrednosti zapuščine za nepremičnine, ki so v lasti članov agrarne skupnosti (Uredba)4, ki je bila izdana na podlagi 52. člena ZagrS.

8. Kot je bilo navedeno, se po ZPVAS vrnjene premoženjske pravice štejejo za pozneje najdeno premoženje in se zanje dedovanje izvede po določbah ZD. Ta vsebuje določbe o izračunu nujnega deleža, ne vsebuje pa določb o načinu ugotovitve vrednosti zapuščine.5 V sodni praksi se je zaradi poenostavitve postopka in zmanjšanja stroškov ustalilo stališče, da je sprejemljiva tista vrednost nepremičnin, ki izhaja iz javnih podatkov Geodetske uprave Republike Slovenije (GURS). Gre za posplošeno tržno vrednost, določeno s postopki in metodami množičnega vrednotenja nepremičnin (3. člen Zakona o množičnem vrednotenju nepremičnin - ZMVN). Vsaka stranka pa ima pravico izpodbiti to vrednost s cenitvijo ustreznega izvedenca.6

9. ZAgrS pa vsebuje določbe o načinu ugotovitve vrednosti tega dela zapuščine. Razlog za poseben postopek vrednotenja tega premoženja je v njegovi specifiki zaradi zakonsko določenih omejitev pri upravljanju in razpolaganju s premoženjem članov agrarne skupnosti in posebnosti tovrstne lastnine. Zaradi navedene specifike je ocenjena vrednost tega premoženja nedvomno nižja, kot velja za klasično individualno lastnino po Stvarnopravnem zakoniku.7 ZAgrS v že omenjenem 52. členu določa, da se vrednost tega dela zapuščine, na podlagi katerega se izračuna nujni delež, ugotovi na podlagi meril, ki jih vlada določi s predpisom glede na boniteto zemljišč v skladu s predpisi, ki urejajo evidentiranje nepremičnin, vrsto dejanske rabe v skladu s predpisom, ki ureja vrsto dejanske rabe zemljišč, in omejitve pri upravljanju premoženja članov, ki je v solastnini oziroma skupni lastnini članov po tem zakonu.8 Namen navedene zakonske določbe ZAgrS oziroma v njej določenih parametrov za izračun vrednosti zapuščine (in na njegovi podlagi sprejete Uredbe) je torej v določitvi oziroma ugotovitvi resnične vrednosti tega premoženja, ne pa v določitvi manjše vrednosti od resnične. Vprašljivo je zato vnaprejšnje stališče prvostopenjskega sodišča, kolikor meri tudi na to, da bi analogna uporaba navedene določbe predstavljala poseg v pravni položaj dedičev, na katere je zapuščina prešla že pred uveljavitvijo ZAgrS. Tako po ZPVAS kot tudi po ZAgrS ima sodišče isti cilj - zaradi izračuna nujnega deleža je treba ugotoviti resnično vrednost zapuščine.

10. Kot izhaja iz podatkov spisa in ugotovitev prvostopenjskega sodišča, se dediči strinjajo, da je treba kot izhodišče za oceno vrednosti zapuščine uporabiti vrednost po GURS. Sporno je, za koliko je treba zmanjšati to premoženje, ki je v solastnini oziroma skupni lastnini članov agrarne skupnosti zaradi omejitev v upravljanju in posebnosti tovrstne lastnine (torej zaradi specifike tega premoženja). Med dediči je torej sporno zgolj, ali naj se po analogiji z ZAgrS uporabi faktor 0,05 - faktor po omenjeni Uredbi (stališče dedinje premoženja v naravi), ali pa naj navedene posebnosti tega premoženja v konkretnem primeru dedovanja po ZPVAS v zvezi z ZD ovrednoti izvedenec (stališče nujne dedinje), o čemer bo moralo sodišče odločiti v nadaljevanju postopka, ko bo odločalo o višini izplačila nujnih deležev.

11. Na podlagi 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi z 163. členom ZD je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi z 163. členom ZD).

1 Uradni list RS, št. 5/1994. 2 Uradni list RS, št. 74/2015. 3 Andrej Hafner, Zakon o agrarnih skupnostih s komentarjem, Uradni list RS, Ljubljana 2017, str. 184. 4 Uradni list RS, št. 22/2017. 5 Zakon o izvršilnem postopku pri izvršbi na nepremičnine določa način ugotovitve vrednosti nepremičnine, in sicer na podlagi cenitve sodnih cenilcev po tržni ceni na dan cenitve (2. in 3. odstavek 178. člena ZIZ). 6 Primerjaj npr. sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Cp, 2595/2013, I Cp 1529/2018. 7 Andrej Hafner, ZAgrS s komentarjem, str. 196. 8 Navedeni predpis je že omenjena Uredba, ki določa izračun vrednosti tega dela zapuščine tako, da vrednost nepremičnine po GURS (ta upošteva boniteto zemljišč in dejansko rabo) pomnoži s faktorjem upravljanja nepremičnine, ki znaša 0,05 (2. člen Uredbe).