Jedro

Nasprotni udeleženec niti med večmesečnim zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici inzulina, ki si ga mora življenjsko nujno vbrizgavati 4x dnevno v različnih odmerkih, ne zmore sam odmerjati, nedoslednost pri tem pa je lahko življenjsko usodna. Pomoč na domu zaradi blodnjavih motenj, ki jih z zdravljenjem ni mogoče odpraviti, zavrača. Utemeljena je še bojazen, da bi nasprotni udeleženec brez vodenja in nadzora zdravil ne sprejemal tudi zaradi prepričanja o zastrupljanju, ki niti med hospitalizacijo ni presahnilo. Opisanega ogrožanja in vzrokov zanj ni mogoče preprečiti drugače, kakor s terapevtskim varstvom strokovno usposobljenih oseb v varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda.

Izrek

Pritožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je odločilo, naj se 64-letnega A. A. (nasprotni udeleženec) brez privolitve sprejme v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda SVZ B., ki je sporočil, da ima prosto mesto. Sprejetje je odredilo za 3 mesece, šteto od izdaje sklepa. Odločilo je še, naj se do dejanske namestitve v zavod (toda najdlje 3 mesece od izdaje sklepa) nasprotni udeleženec zadrži v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice C., kjer že je. Nosilni argument sodišča je, da potrebuje nasprotni udeleženec stalni nadzor in varovanje, ker bi se sicer življenjsko ogrožal, kajti zaradi posledic duševne motnje ne zmore poskrbeti zase (predvsem ne jemati življenjsko nujnega inzulina), pomoč drugih pa zavrača.

2.Zoper sklep se pritožuje odvetnica nasprotnega udeleženca iz "vseh pritožbenih razlogov". Opozarja, da je nasprotni udeleženec že od avgusta 2025 hospitaliziran zaradi blodnjave motnje in zmernega kognitivnega upada ter nenadnega izboljšanja očitno ni mogoče pričakovati. Iz spisa naj bi očitno izhajalo, da nasprotni udeleženec svoj0 sladkorno bolezen vse od leta 2005 obvladuje, sodišče pa ni pridobilo podatkov, ki bi kazali "urejenost sladkorja in obvladovanje sladkorne bolezni". Strinja se pritožba, da si nasprotni udeleženec v bolnišnici inzulina ne odmerja sam, a to naj ne bi pomenilo, da ne more sam poskrbeti zase. Izvedensko mnenje naj ne bi obrazložilo, ali bi namestitev nasprotnega udeleženca v drugo okolje "izboljšala njegove preganjavice in blodnje", jasno pa naj bi bilo, da bi bila sprememba okolja blagodejna, kajti že v bolnišnici je nasprotni udeleženec "manj obsesivno navajal incident o sosedi". Nasprotni udeleženec naj bi lahko samostojno bival v "oskrbovanih domovih". Enkratni incident, ko je nasprotni udeleženec naokrog hodil s krampom, s katerim ni nikomur grozil, naj ne bi pomenil hudega ogrožanja zdravja drugih. Sodišču pritožba še očita, da ni opravilo poizvedb o svojcih nasprotnega udeleženca iz Bosne in Hercegovine (BIH), ki bi ga bili pripravljeni sprejeti v oskrbo. Podatke o njih naj bi moglo dobiti bodisi od tu živečih sorodnikov nasprotnega udeleženca bodisi prek zunanjega ministrstva. Izpodbijana odločitev naj bi bila zato nezakonita in nesorazmerna, kajti tudi izvedenec je dopuščal možnost oskrbe nasprotnega udeleženca pri svojcih doma. Pritožba predlaga, naj sodišče pridobi te podatke, do ponovne odločitve pa naj nasprotni udeleženec biva doma v nadzorovani obravnavi.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Varovani oddelek je oddelek v socialno varstvenem zavodu, kjer so osebe zaradi svojih potreb nepretrgoma deležne posebne zaščite in varstva ter zavoda ne morejo zapustiti po lastni volji (17. točka 2. člena Zakon o duševnem zdravju1 ). Sprejetje posameznika na varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez njegove privolitve pomeni poseg v človekovo pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave. To človekovo pravico sme sodišče omejiti pod pogoji, ki jih določa zakon - prvi odstavek 74. člena ZDZdr. Zakon določa, da morajo biti izpolnjeni tile pogoji:

-akutno bolnišnično zdravljenje je zaključeno oziroma ni potrebno;

-oseba potrebuje stalno oskrbo in varstvo, ki ju ni mogoče zagotoviti v domačem okolju ali na drug način;

-oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim;

-navedeno ogrožanje je posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteni presojo realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja;

-navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (izven socialno varstvenega zavoda, v nadzorovani obravnavi) in

-oseba izpolnjuje druge pogoje za sprejem v socialno varstveni zavod, ki jih določajo predpisi s področja socialnega varstva.

5.Sodišče prve stopnje je v postopku, v katerem je zaslišalo nasprotnega udeleženca in si pomagalo z izvedencem psihiatrične stroke (ta pa je med drugim preučil zdravstveno dokumentacijo nasprotnega udeleženca), presodilo, da so ti pogoji izpolnjeni. Nosilni razlogi sodišča so:

-nasprotni udeleženec ima zaradi neozdravljivih in poglabljajočih se duševnih motenj (kronificirane psihotične motnje s preganjalnimi blodnjami in telesnimi halucinacijami ter obsežne organske psihične motnje izrazitega kognitivnega upada) hudo moteni presojo realnosti in sposobnosti obvladovati svoja ravnanja (kar se med drugim kaže kot nerazumevanje lastnih omejitev in prepričanje, da ga drugi - celo bolnišnično osebje - zastrupljajo, zaradi česar aktivno zavrača pomoč drugih in zdravila);

-nasprotni udeleženec zaradi tega huje ogroža predvsem svoje zdravje in celó življenje (zaradi hudih spominskih motenj in blodnjavega prepričanja, da ga zastrupljajo, ne more skrbeti zase, zlasti ne za zahtevno življenjsko nujno injiciranje inzulina 4x dnevno v različnih odmerkih), kar je mogoče odvrniti le s stalnima oskrbo in varstvom v socialno varstvenem zavodu.

6.Prva teza pritožbe je, da zmore nasprotni udeleženec že od 2005 sam skrbeti za zahtevno injiciranje inzulina in s tem za svoje varno življenje. To naj bi zmogel, ker se doslej s tem ni ogrozil in ker ni dokazov o neravnovesju krvnega sladkorja. Toda pritožba se pri tem opira le na svoj laičen pogled v preteklost. Brez argumentov pa prezre, kar je glede na aktualno stanje simptomov duševne motnje dognalo sodišče s pomočjo izvedecev. To je, da je nasprotni udeleženec že drugič v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice2 zaradi akutne blodnjave simptomatike in izrazitega kognitivnega upada, ki sta neodzivna na zdravila in se celo poglabljata. Zaradi te simptomatike nasprotni udeleženec niti med večmesečnim zdravljenjem v bolnišnici inzulina ne zmore sam odmerjati,3 nedoslednost pri tem pa je lahko življenjsko usodna, pride lahko namreč do kome in smrti. Zraven tega je izvedenec prepričljivo utemeljil tudi bojazen, da bi nasprotni udeleženec brez vodenja in nadzora zdravil ne sprejemal tudi zaradi prepričanja o zastrupljanju, ki niti med hospitalizacijo ni presahnilo.

7.Druga bistvena pritožbena teza je, da je namestitev nasprotnega udeleženca v zavod nesorazmeren ukrep, saj da bi mogel nasprotni udeleženec bivati v oskrbovanem stanovanju, ki bi si ga v prihodnosti kupil, ali pri svojcih v BIH, ki jih sodišče ni poiskalo. Da potrebuje nasprotni udeleženec zaradi opisane nevarnosti ogrožanja nenehna nadzor in varstvo, utemeljeno izhaja iz dejstev, ki jih je utemeljil izvedenec. Take vseobsežne storitve ne more dobiti v (četudi oskrbovanem) stanovanju, kjer nasprotni udeleženec živi sam, in še posebno, ker je zaradi bolezenskih simptomov doma že doslej zavračal ponujene oblike pomoči (med njimi pomoč edinih v Sloveniji živečih svojcev4 ).

8.Res je izvedenec sprva ocenil kot smiselno, da bi tak vseobsegajoč nadzor in varstvo nasprotnega udeleženca poskusili zagotoviti morebitni svojci, če bi ti obstajali in če bi nasprotni udeleženec taka nadzor in varstvo sprejemal. Sodišče prve stopnje je s pomočjo CSD ugotovilo, da je imel nasprotni udeleženec, ki je samski in brez otrok, stike le z v Sloveniji živečim bratom, ki je pokojni, bratovim svojcem pa ne zaupa (misli, da se želijo polastiti njegovega stanovanja in njegovi sosedi naročajo zastrupljanje). Ob takem stanju stvari bi bilo pretirano sodišču nalagati iskanje sorodnikov (sestre, nečakinje) v drugi državi (BIH), ki z nasprotnim udeležencem očitno nimajo tesne vezi, in jih spraševati o pripravljenosti prevzeti visoko odgovorno in požrtvovalno nalogo, ki je niti od najbližjih svojcev ni mogoče samoumevno pričakovati. Predvsem pa je pomembno, da je izvedenec v dopolnitvi mnenja, narejeni po preučitvi dodatne medicinske dokumentacije, takšno poskusno možnost oskrbe pri svojcih zavrnil. To je storil z argumentom, da je zaradi blodnjavega doživljanja nasprotni udeleženec večkrat napodil osebe, ki naj bi mu pomagale.

9.Glede na vse to tudi po oceni pritožbenega sodišča ni dvoma, da nasprotni udeleženec ne more varno živeti brez stalne in strokovno strukturirane podpore, kakršne v domačem okolju ne more dobiti (celo razpoložljivi se zaradi bolezenskih simptomov zoperstavlja). Z drugimi besedami: opisanega ogrožanja in vzrokov zanj ni mogoče preprečiti drugače, kakor s terapevtskim varstvom strokovno usposobljenih oseb.

10.Pritožbene trditve torej niso utemeljene. Sodišče druge stopnje tudi ni zaznalo kršitev, na katere je pazilo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1). Ker je tako, je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 pritožbo zavrnilo. Ker do trenutka odločitve še ni jasno, ali je rok za pritožbo potekel vsem, ki jo imajo pravico vložiti, sklepa ni potrdilo.

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 77/08 in nasl. - ZDZdr.

2Tam je na podlagi sklepov sodišča od 10. 9. 2025 s podaljšanji, ki so bila odrejena do 20. 1. 2026.

3Da tega ne zmore, je na posebno zahtevo sodišča potrdil konzilij vseh zdravnikov.

4Šlo je za ženo pokojnega brata in nečaka, zoper katera goji nasprotni udeleženec prepričanje, da sta odgovorna za bratovo smrt.

Zveza:

Zakon o duševnem zdravju (2008) - ZDZdr - člen 2, 74

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.