Jedro

Ugovor, da je ničen pravni posel, na podlagi katerega je bila izdana lastna menica, je dopusten ugovor. Na veljavnost vrnitvene obveznosti ne more vplivati trditev, da je bil posel, na podlagi katerega je bil sporni znesek plačan, ničen. Tudi, če bi toženec denar prejel na podlagi ničnega posla, bi ga moral vrniti. V 1. odstavku 104. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ki ureja posledice ničnosti, je kot primarna obveznost pogodbenih strank določena obveznost, da druga drugi vrneta tisto, kar sta na podlagi ničnega posla prejeli (1. odstavek).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane menični plačilni nalog, ki ga je izdalo dne 7.1.1992 pod opr.št. I Pl 1/92, v celoti v veljavi. Sodišče druge stopnje je to odločitev potrdilo potem, ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Uveljavlja kršitev 66. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Ne strinja se s presojo sodišča druge stopnje, da je bil prikriti posel med pravdnima strankama veljaven. Trdi, da je treba upoštevati Zakon o zunanjetrgovinskem poslovanju, ki je posle, s katerimi se je ukvarjal toženec, sankcioniral z ničnostjo. Zato meni, da tožeči stranki na podlagi takšnega posla ni mogoče nuditi pravnega varstva, temveč da ima tožeča stranka na voljo drugo pravno pot. V reviziji še trdi, da je v izpodbijani sodbi le delno povzeta prejšnja sodba pritožbenega sodišča. V tem delu tožena stranka vidi "morebitno kršitev", ki je razlog za revizijo. Zaradi tega predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponoven postopek.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Predmet tega revizijskega postopka je v uvodu navedena drugostopna sodba, ki je bila izdana v ponovljenem postopku, ter prvostopna sodba, ki je bila z njo potrjena. Revident se v reviziji v nasprotju z določbami ZPP sklicuje na "sodbo" sodišča druge stopnje z dne 18.5.1993 (ki ni sodba, temveč sklep), s katero je sodišče na podlagi 370. člena ZPP razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje z dne 11.9.1992 in temu sodišču vrnilo zadevo v novo sojenje (ob uporabi 371. člena ZPP). Z razveljavitvijo je prejšnja odločitev izgubila pravni pomen. Revizijskih ugovorov, ki se nanašajo na primerjavo obeh drugostopnih odločb, zato revizijsko sodišče ni smelo upoštevati.

Preizkusilo pa je materialnopravno pravilnost odločitve in ugotovilo, da sta sodišči druge in prve stopnje v ponovljenem postopku pravilno uporabili materialno pravo.

Pravilna je presoja, da je bil pravni temelj za izdajo lastne menice obveznost toženca, da vrne znesek, ki ga je prejel za nakup AMC posode, do katerega potem ni prišlo. Pravilna je nadalje presoja, da je vrnitvena obveznost toženca veljavna obveznost. Na veljavnost vrnitvene obveznosti ne more vplivati trditev, da je bil posel, na podlagi katerega je bil sporni znesek plačan, ničen. Tudi, če bi toženec denar prejel na podlagi ničnega posla, bi ga moral vrniti. V 1. odstavku 104. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ki ureja posledice ničnosti, je kot primarna obveznost pogodbenih strank določena obveznost, da druga drugi vrneta tisto, kar sta na podlagi ničnega posla prejeli (1. odstavek). Nesporno je, da je toženec prejel kupnino v višini, ki je navedena tudi v sporni menici in da tega denarja tožniku ni vrnil. Revizijske trditve o nedovoljenosti toženčevega poslovanja so lahko le dodatna utemeljitev za odločitev, ki sta jo sprejeli sodišči druge in prve stopnje.

Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo nobenih procesnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), je revizijo na podlagi 393. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.