Jedro

Tožeča stranka v tožbenem zahtevku ne zahteva, da ji toženka izroči zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo vpisala v zemljiško knjigo, saj pravdni stranki nikoli nista bili v pogodbenem razmerju, glede prenosa lastninske pravice na nepremičninah. Ker gre za relativno obligacijsko pravico, saj pripada le pogodbenima strankama, tožeča stranka ni aktivno legitimirana, da zahteva od toženke izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Tožeča stranka je aktivno legitimirana le glede ugotovitvene tožbe, da je lastninsko pravico pridobila s priposestvovanjem, saj ne zatrjuje (in takšnega zahtevka tudi ne postavlja), da zahteva od toženke pridobitev lastninske pravice in izstavitev zemljiškoknjižne listine na podlagi 4. odstavka 240. člena ZZK-1, ker je bil zavrnjen njen predlog v postopku vzpostavitve zemljiškoknjižne listine na podlagi 3. odstavka 240. člena ZZK-1, čeprav je tožeča stranka na podlagi 2. točke 5. odstavka 234. člena izkazala, da ima nepremičnino v lastniški posesti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba in sklep razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku, da se ugotovi, da je tožeča stranka lastnica nepremičnin parc. št. 150/3, 150/4, 150/5, 150/7, 150/8 in 150/12, ki so vpisane v vl. št. 58 k. o. G., toženki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke, s tem, da je s popravnim sklepom odpravilo očitno pisno napako, ker v izreku sodbe ni bil naveden znesek pravdnih stroškov, ki jih je toženka dolžna povrniti tožeči stranki.

Toženka v pritožbi izpodbija odločitev sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj ne vsebuje razlogov glede odločilnih dejstev oziroma so ti razlogi med seboj v nasprotju. Prvo sodišče ni navedlo pravnega temelja pridobitve lastninske pravice, ugotovilo je le, da je imela tožeča stranka garaže v upravljanju in uporabi od leta 1967, kar pa ne pomeni, da je lastnica nepremičnin. Posest na lastninsko pravico ne vpliva, saj tožeča stranka lastninske pravice na nepremičninah ni mogla priposestvovati, ker so bile družbena lastnina. Na tožeči stranki je bilo dokazno breme, da dokaže utemeljenost zahtevka, zato so zmotni zaključki prvega sodišča, da je bilo potrebno ugoditi zahtevku tožeče stranke, ker za tako odločitev govori več razlogov, kot za zavrnitev. Toženka se je vpisala kot lastnica nepremičnin v zemljiško knjigo na podlagi 7. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini - ZLNDL), zato je na izviren način pridobila lastninsko pravico na nepremičninah. Zapisnik o primopredaji poslovnih zgradb in garaž z dne 12. 12. 1967 ne predstavlja pravnega temelja za prenos pravice uporabe na nepremičninah.

Pritožba je utemeljena.

Lastninska pravica se pridobi po samem zakonu, na podlagi pravnega posla in dedovanjem. Lastninska pravica se pridobi tudi z odločbo državnega organa na način in pogoji, kot določa zakon (20. člen Zakona o temeljnih lastninsko-pravnih razmerjih - ZTLR). Enak način pridobitve lastninske pravice določa tudi Stvarnopravni zakonik - SPZ v 39. členu. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je na podlagi 3. točke prvega odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1 dopustna vknjižba lastninske pravice na nepremičnini na podlagi pravnomočne sodne odločbe, s katero sodišče ugotovi obstoj takšne pravice, katere vknjižba se predlaga. Pravnomočna sodna odločba je lahko podlaga pridobitve lastninske pravice le v primeru, če je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na izviren način (priposestvovanje, gradnja na tujem zemljišču).

Tožeča stranka v tožbenem zahtevku ne zahteva, da ji toženka izroči zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere so bo vpisala v zemljiško knjigo, saj pravdni stranki nikoli nista bili v pogodbenem razmerju, glede prenosa lastninske pravice na nepremičninah. Ker gre za relativno obligacijsko pravico, saj pripada le pogodbenima strankama, tožeča stranka ni aktivno legitimirana, da zahteva od toženke izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Tožeča stranka je aktivno legitimirana le glede ugotovitvene tožbe, da je lastninsko pravico pridobila s priposestvovanjem, saj ne zatrjuje (in takšnega zahtevka tudi ne postavlja), da zahteva od toženke pridobitev lastninske pravice in izstavitev zemljiškoknjižne listine na podlagi četrtega odstavka 240. člena ZZK-1, ker je bil zavrnjen njen predlog v postopku vzpostavitve zemljiškoknjižne listine na podlagi tretjega odstavka 240. člena ZZK-1, čeprav je tožeča stranka na podlagi 2. točke petega odstavka 234. člena izkazala, da ima nepremičnino v lastniški posesti.

Sodišče prve stopnje je tožeči stranki priznalo lastninsko pravico na nepremičninah, ne da bi navedlo pravno podlago, zato pritožba utemeljeno opozarja, da se sodbe v tem delu ne da preizkusiti, zato je bilo potrebno sodbo razveljaviti že iz navedenega razloga (14. točka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Na podlagi določbe 29. člena ZTLR se lastninska pravica ni mogla priposestvovati na stvari, ki je bila družbena lastnina. Takšni zaključki sodišča prve stopnje so pravilni, vendar sodišče prve stopnje ni upoštevalo priposestvovalne dobe v času, ko družbena lastnina ni več obstajala. Ustava Republike Slovenije(Ur. l. RS, št. 33 – 1409/91-I z dne 28. 12. 1991) ne loči več dvojnega pravnega režima nepremičnin in sicer družbene lastnine in osebne oziroma zasebne lastnine, kar nedvomno izhaja iz ZLNDL, ki je povsem odpravil družbeno lastnino. Glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo SPZ, se upoštevajo določila SPZ (prvi odstavek 269. člena SPZ). Po določbi drugega odstavka 43. člena SPZ dobroverni lastniški posestnik nepremičnine pridobi lastninsko pravico s priposestvovanjem na njej po preteku desetih let. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedenih materialnopravnih določb v zvezi z priposestvovanjem, zato se sodbe tudi v tem delu ne da preizkusiti.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in sodbo (in popravni sklep) razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče s sodbo ni odločilo o zadevi (355. člen ZPP), ker je ocenilo, da bi s takšnim ravnanjem pravdnima strankama nedopustno odvzelo ustavno pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS). Tožeča stranka ni imela pravnega interesa za izpodbijanje zaključkov prvega sodišča v sodbi, da niso izpolnjeni pogoji za priposestvovanje, saj je uspela z zahtevkom na priznanje lastninske pravice, enako velja tudi za toženko, ki ni imela interesa, da se v pritožbi opredeli do relevantnih vprašanj vezanih na pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja po določbah SPZ, saj je prvo sodišče v sodbi upoštevalo zgolj določbo 29. člena ZTLR, na podlagi katere, na nepremičnini, ki je bila družbena lastnina ni bilo mogoče pridobiti lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. V novem sojenju bo moralo prvo sodišče utemeljenost zahtevka prvenstveno presojati v okviru določb SPZ, ki se nanašajo na priposestvovanje ter ugotoviti začetek in konec priposestvovanja (1).

Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov se pridrži za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) Glede začetka priposestvovanja primerjaj sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 489/2008 in sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 668/2006. Priposestvovanje pa se prekine, ko posestnik ni več dobroveren. Dobroveren pa ni več, ko je izvedel za dejstva, ki kažejo, da ni več lastnik stvari (45. člen SPZ).