28. 9. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik na Z., na seji senata dne 7. septembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Cp 1908/2002 z dne 26. 10. 2004 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju št. P 153/96 z dne 26. 3. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V ponovljenem postopku je sodišče odločalo še o tožničinem zahtevku za nepremoženjsko škodo iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku pritožnice (v pravdi tožnice) za plačilo odškodnine v višini 600.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do dne plačila in ji prisodilo tudi pravdne stroške. Hkrati je zavrnilo zahtevek za plačilo zamudnih obresti za čas od 29. 5. 1993 do dneva izdaje sodbe. Pritožbeno sodišče je pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu spremenilo tako, da tečejo od prisojene glavnice tudi 13,5 % zamudne obresti za čas od 1. 1. 2002 do vključno 25. 3. 2002. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2.Pritožnica izpodbija sodni odločbi, ker meni, da ji po zakonu pripadajo zamudne obresti za terjatev za nepremoženjsko škodo od dneva, ko je preteklo 14 dni od vložitve zahteve za plačilo odškodnine pri zavarovalnici (od tega dne naj bi bila zavarovalnica v zamudi) in ne šele od dneva izdaje odločbe sodišča prve stopnje. Pritožnica navaja, da sta sodišči odločili glede teka obresti v nasprotju s takrat veljavno zakonsko ureditvijo. Pritožnica v ustavni pritožbi opisuje zakonsko ureditev, analizira sodno prakso glede teka zakonskih zamudnih obresti in povzema načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča z dne 26. 6. 2002.[1] Navaja, da navedeno načelno pravno mnenje vendarle dopušča zatrjevano obrestovanje terjatev za nepremoženjsko škodo, ki so nastale po 1. 1. 2002, kar naj bi dokazovalo, da je bila sodna praksa napačna. Navaja, da sodišče oškodovancem v nasprotju z veljavno zakonsko ureditvijo ne zagotavlja enakega pravnega varstva za materialno in nematerialno škodo. Višje sodišče naj ne bi navedlo razlogov za svojo odločitev. Trdi, da "prazna sodba" ne pomeni, da je bila stranki zagotovljena pravica do sodnega varstva. Odločitvi očita tudi pristranskost v korist državnih zavarovalnic. Stališče, da Višje sodišče veže ustaljena sodna praksa, zaradi česar priznavanje zamudnih obresti za posamezne primere pred letom 2002 ni mogoče, se pritožnici zdi sporno tudi z vidika neodvisnosti sodnikov. Pritožnica je ustavno pritožbo dopolnila z vlogo z dne 9. 5. 2005. Zatrjuje kršitve 14., 22., 23., 25. in 125. člena Ustave.

B.

3.Navedbe pritožnice, s katerimi nasprotuje stališču obeh sodišč glede vprašanja zapadlosti terjatve za nepremoženjsko škodo in upravičenosti do zamudnih obresti od te terjatve, pomenijo po vsebini ugovor zmotne uporabe materialnega prava. S tem pa glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ustavne pritožbe ne more utemeljiti. Pritožnica ustavne pritožbe ne more utemeljevati s sklicevanjem na 125. člen Ustave, ker ta člen neposredno ne ureja človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

4.Pritožničine trditve, da sodišče s svojo odločitvijo diskriminira oškodovance glede na vrsto škode, ki so jo utrpeli, so neutemeljene. Gre za dve različni obliki škode (premoženjsko in nepremoženjsko škodo) in s tem za različna pravna položaja oškodovancev. Kršitev drugega ostavka 14. člena Ustave zato ni podana. Odločitev v skladu z obstoječo enotno sodno prakso (kar ugotavlja tudi pritožnica sama) pa sama po sebi ne more pomeniti kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

5.Pritožnica izpodbijani sodbi Višjega sodišča nadalje očita, da nima razlogov in da sodišče ni odgovorilo na bistvena pravna in dejanska vprašanja, ter tako uveljavlja kršitev 22. člena v zvezi s 25. členom Ustave. Očitek, da izpodbijana sodba pritožbenega sodišča nima razlogov, ne drži. Pritožbeno sodišče je v sodbi pojasnilo, da je sodišče prve stopnje odškodnino odmerilo po cenah ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje. Pojasnilo je tudi, da bi priznanje obresti od vložitve tožbe dalje porušilo ustaljeno sodno prakso, enakost oškodovancev pred zakonom in enako varstvo pravic pred sodiščem. Pritožnici je obrazložilo tudi, zakaj sklicevanje na določbo 919. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – ZOR) ni utemeljeno. Tako se tudi pritožničin očitek, da sodišče svoje odločitve ni obrazložilo, izkaže kot neutemeljen.

6.Pritožnica s trditvijo, da je sodišče odločilo pristransko v korist "državnih" zavarovalnic, zatrjuje kršitev pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave (pravica do nepristranskega sodišča). Pritožnica pa ni izkazala, da sta sodišči sodili pristransko. Zgolj dejstvo, da z odločitvijo sodišč ni zadovoljna, ne zadošča za sklep o kršitvi te pravice.

7.Očitkov, ki jih je pritožnica uveljavljala v vlogi z dne 9. 5. 2005, to je po izteku roka iz prvega odstavka 52. člena ZUstS, Ustavno sodišče ni presojalo.

8.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić

[1]Objavljeno v Pravna mnenja, št. 1/02, str. 11.