Jedro

Tožeča stranka je imela sklenjeno pogodbo s toženo stranko in je predhodno plačala za najem razstavnega prostora na sejmu za 5 dni. Sejem je bil zaradi odredbe Ministrstva za zdravje, povezane s preprečevanjem širjenja novega koronavirusa, skrajšan za en dan. Za ta dan je prišlo do delne naknadne nemožnosti izpolnitve pogodbe, za katero ni odgovorna nobena stranka. Tožena stranka, ki je že prejela plačilo, kot da bo sejem trajal 5 dni, mora zato tožeči stranki vrniti petino plačanega zneska, ker je bila v tem delu neupravičeno obogatena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške in mora tožeči stranki v 8 dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 186,66 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da plača tožeči stranki znesek 1.188,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2020 dalje do plačila (I. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo povračilo stroškov pravdnega postopka v znesku 528,60 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku – ZPP. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. podredno, da sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavana zadeva predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti, saj vrednost spornega predmeta ne presega 4.000,00 EUR (495. člen ZPP). O pritožbi je zato odločila sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP). Višje sodišče je v sporu majhne vrednosti vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Spor se nanaša na vračilo 1/5 zneska, ki ga je tožeča stranka plačala toženi za najem sejemskega prostora na sejmu D. 2020. 7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje, na katerega je višje sodišče vezano. Pravdni stranki sta sklenili pogodbo, po kateri je tožena stranka tožeči zagotovila udeležbo na sejmu D. 2020 in najem sejemskega razstavnega prostora. Sejem je bil predviden od 4. 3. 2020 do 8. 3. 2020. Zaradi odredbe Ministrstva za zdravje o prepovedi zbiranja na javnih prireditvah v javnih prostorih z namenom preprečevanja širjenja virusa SARS-CoV-2 (Covid 19) je bil sejem skrajšan za en dan in je torej trajal le do 7. 3. 2020. Tožeča stranka je strošek udeležbe na sejmu v znesku 5.941,40 EUR v celoti poravnala pred izvedbo sejma, po izvedbi sejma pa je ugovarjala izdanemu računu v istem znesku. Vtoževani znesek 1.188,28 EUR predstavlja 1/5 zneska celotnega plačila, kar ustreza skrajšanju sejma za en dan, ki bi sicer trajal 5 dni.

8. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo na temelju drugega odstavka 116. člena Obligacijskega zakonika – OZ in pravilih o neupravičeni pridobitvi (190. člen OZ). Presodilo je, da je zaradi Odredbe Ministrstva za zdravje prišlo do delne nemožnosti izpolnitve pogodbe glede sejemskega dneva 8. 3. 2020, tožena stranka pa je bila s plačilom za ta dan neupravičeno obogatena in je prejeto dolžna vrniti.

9. Drugi odstavek 116. člena OZ določa: „Če je delna nemožnost izpolnitve posledica dogodka, za katerega ni odgovorna niti prva niti druga stranka, lahko druga stranka odstopi od pogodbe, če delna izpolnitev ne ustreza njenim potrebam; sicer ostane pogodba v veljavi, druga stranka pa ima pravico zahtevati sorazmerno zmanjšanje svoje obveznosti.“

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe glede kršitve ustavnih pravic iz 22. in 23. člena Ustave RS ter 6. člena EKČP. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh pomembnih navedb pravdnih strank. Ne drži, da se sodišče ne bi opredelilo do tega, da nemožnost izvedbe sejma D. 2020 ne pomeni nemožnosti izpolnitve pogodbe med pravdnima strankama. Sodišče prve stopnje takšnemu stališču ni sledilo. Iz prvostopenjske sodbe namreč izhaja zaključek, da je bila pogodba med strankama sklenjena za obdobje trajanja sejma med 4. 3. in 8. 3. 2020, pri čemer pa je bila izpolnjena do 7. 3. 2020, zadnji dan, 8. 3. 2020, pa je bil sejem zaradi Odredbe Ministrstva za zdravje odpovedan in izpolnitev pogodbe za ta dan ni bila več mogoča. Pritožbene navedbe v tem delu so nerazumljive in tudi protislovne. Pritožba sama navaja, da se je zavezala nuditi razstavni prostor za sejem D. 2020. Nadalje pa navaja, da v tem delu pogodbene zaveze ni prekršila niti ni nastopila nemožnost izpolnitve. Pritožba namreč zanemari oz. spregleda, da je tožeča stranka plačala za najem razstavnega prostora za 5 dni zaradi sejma, ki je zaradi objektivnih okoliščin nato trajal le 4 dni. Nikjer iz prvostopenjske sodbe tudi ne izhaja očitek tožeči stranki, da bi kršila pogodbo oz. bila sama odgovorna za odpoved zadnjega dneva sejma. Navedeni očitek bi bil že pojmovno nezdružljiv z drugim odstavkom 116. člena OZ, ki predstavlja pravno podlago odločitve.

11. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje pri uporabi 116. člena OZ upoštevati tudi razbremenilne razloge poslovne odškodninske odgovornosti iz 240. člena OZ. Pritožba trdi, da je bil zadnji dan sejma odpovedan zaradi dogodkov izven sfere tožene stranke, ki predstavljajo višjo silo.

12. Pravilo 116. člena OZ se namreč uporabi v situaciji, ko za (delno) nemožnost izpolnitve ni odgovorna nobena pogodbena stranka. Če ima (delna) nemožnost izpolnitve nadaljnjo posledico v kondikcijskih zahtevkih, ne more priti do vprašanja razbremenilnih razlogov poslovne odškodninske odgovornosti, saj se stranka sploh nima česa razbremeniti. Krivda ali odgovornost na strani obogatenega namreč ni predpostavka kondikcijskih zahtevkov. 240. člen OZ govori o oprostitvi dolžnika odgovornosti za škodo, torej odškodninske odgovornosti, in se ne uporabi za kondikcijske zahtevke.

13. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da je zahtevek tožeče stranke izključen na podlagi 8. člena splošnih pogojev, ki izključujejo pravico do povračila škode v primeru skrajšanja sejemske prireditve. Višje sodišče v celoti sprejema zaključke sodišča prve stopnje, da bi se navedeno določilo splošnih pogojev lahko uporabilo v primeru odškodninskega zahtevka, kar pa ni predmet tega postopka.

14. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene navedbe. Na podlagi obrazloženega so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče pa tudi ni zaznalo nobenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Zato je odločilo kot izhaja iz izreka te sodbe.

15. Tožena stranka s pritožbo ni uspela zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Stroški tožeče stranke se odmerijo glede na priglašeni stroškovnik in veljavno odvetniško tarifo ter znašajo 250 točk za odgovor na tožbo (tar. št. 21/1 OT) ter 5 točk za materialne stroške (11. člen OT) in 22% DDV. Vrednost točke je 0,60 EUR. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti 186,66 EUR pritožbenih stroškov. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ ter 313. člen ZPP).