Jedro

Pravni učinek odprave je torej vselej retroaktiven in deluje nazaj od dneva, s katerim je pravno učinkovala odpravljena odločba. S tem, ko je v obravnavani zadevi drugostopenjski organ odpravil prvotno odmerno odločbo v delu, ki se nanaša na predmetna stavbna zemljišča, se je zadeva v tem delu vrnila v stanje pred izdajo omenjene odločbe, to je v stanje, ko v tem delu o pravici oziroma obveznosti v upravnem postopku še ni bilo odločeno. Pravni položaj stranke je bil v ponovnem postopku pred izdajo izpodbijane odločbe torej takšen, kot če v konkretni upravni zadevi še ne bi bila izdana odločba in posledično NUSZ ne bi bilo odmerjeno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4224-11385/2018-7 z dne 4. 3. 2020, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

_Potek upravnega postopka:_

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) je z odločbo, št. DT 4224-10262/2018-002522-11-135-09 z dne 27. 8. 2018 (v nadaljevanju: prvotna odmerna odločba), tožnici odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju: NUSZ) na območju občine Šempeter - Vrtojba za leto 2018, in sicer za stavbna zemljišča na naslovu B. s površino 3.633 m² v znesku 4.686,57 EUR, s površino 757 m² v znesku 976,53 EUR in s površino 5.407 m² v znesku 2.511,01 EUR, ter za stavbno zemljišče, ki se nahaja na naslovu C. s površino 172 m2 v znesku 266,26 EUR. Za vsa ta navedena stavbna zemljišča je v odločbi kot namen uporabe navedeno, da gre za stanovanjske površine. Skupno je višina odmerjenega NUSZ znašala 8.440,37 EUR, pri čemer je bilo odločeno, da ga je treba poravnati v štirih obrokih. Odločitev je prvostopenjski organ utemeljil na 58. členu Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84, 33/89, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZSZ/84), 218. členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1) in Odloku o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na območju občine Šempeter-Vrtojba (Uradno glasilo, št. 5/2001, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: Odlok o NUSZ), odločbo o odmeri NUSZ pa je izdal na podlagi 70. in 403. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2).

2. Zoper navedeno prvotno odmerno odločbo je tožnica vložila pritožbo, ki ji je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju: drugostopenjski organ) z odločbo, št. DT 499-13-725/2019-2 z dne 2. 3. 2020 (v nadaljevanju: prvotna drugostopenjska odločba), delno ugodilo, in sicer tako, da je izrek prvotne odmerne odločbe odpravilo v delu, ki se nanaša na odmero NUSZ za nepremičnine na naslovu B. s površino 3.633 m² v znesku 4.686,57 EUR, s površino 757 m² v znesku 976,53 EUR in s površino 5.407 m² v znesku 2.511,01 EUR, ter v tem delu zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo. Drugostopenjski organ je obrazložil, da je izrek v delu, ki se nanaša na stavbna zemljišča na naslovu B., nejasen, nepregleden in ga ni mogoče preizkusiti, saj nepremičnine, ki so predmet odmere, niso označene z identifikacijsko oznako, čeprav se na istem naslovu nahaja več nepremičnin. Nadalje je v izreku odločbe za predmetne nepremičnine kot namen uporabe navedeno, da gre za stanovanjske površine, kar je v nasprotju z mnenjem Občine Šempeter-Vrtojba z dne 21. 8. 2019 s prilogami (v nadaljevanju: mnenje občine), da so predmet odmere objekti za proizvodnjo in nezazidano stavbno zemljišče s parc. št. 000 k.o. ..., namenjeno nestanovanjski gradnji. Iz izreka odločbe tudi ni razvidna površina nepremičnine in lastniški delež tožnice na njej. Ker je takšen izrek v nasprotju z 213. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) in se odločbe ne da preizkusiti, je drugostopenjski organ v tem delu odločbo odpravil in zadevo vrnil prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Sicer pa je v zvezi s stavbnimi zemljišči na naslovu B. navedel še, da je bila tožnica tekom postopka seznanjena z mnenjem občine, da nepremičnine ležijo na območju, za katero velja Odlok o občinskem podrobnem prostorskem načrtu Lavžnik v Šempetru pri Gorici (Uradni list RS, št. 2/2009, v nadaljevanju: OPPN Lavžnik) in Odlok o občinskem prostorskem načrtu Občine Šempeter-Vrtojba (Uradni list RS, št. 7/2014, 21/2014, 81/2015, v nadaljevanju: OPN) ter da gre za komunalno opremljeno območje, saj imajo nepremičnine urejen dostop na javno cesto, kakor tudi zagotovljeno možnost priklopa na vso potrebno javno infrastrukturo. Drugostopenjski organ je pojasnil še, da tožnica po seznanitvi z mnenjem občine tem podatkom ni ugovarjala, zato je pritožbene navedbe v zvezi s tem šteti kot neutemeljene. Glede odmere NUSZ za stavbno zemljišče na naslovu C. v znesku 266,26 EUR pa je drugostopenjski organ odločitev prvostopenjskega organa štel za pravilno in zakonito, saj v tem delu tožnica odmeri konkretno ni ugovarjala.

3. V ponovljenem postopku je prvostopenjski organ z odločbo, št. DT 4224-11385/2018-7 z dne 4. 3. 2020 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), tožnici odmeril NUSZ za leto 2018, za stavbna zemljišča: - Ulica ..., ..., površina 3.633 m², industrijska stavba, v višini 4.686,57 EUR; - Ulica ..., ..., površina 757 m², prizidek k industrijski stavbi, v višini 976,53 EUR; - parc. št. 000 k.o. ..., površina 5.407 m², nezazidano stavbno zemljišče, v višini 2.511,01 EUR.

Skupaj obveznost iz te odločbe znaša 8.174,11 EUR. Iz izreka izpodbijane odločbe še izhaja, da je tožnica obveznost po prvotni odmerni odločbi v znesku 8.440,37 EUR v celoti poravnala in da ji z izdajo te odločbe dodatna obveznost ni nastala. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je prvostopenjski organ povzel dotedanji potek postopka ter navedel, da je v ponovnem postopku v celoti upošteval priporočila drugostopenjskega organa ter nepremičnine v izreku označil z identifikacijsko oznako, dopisal površino nepremičnin (upoštevajoč tožničin lastniški delež) ter popravil namen uporabe nepremičnin, tako da je sedaj izrek odločbe kratek in določen ter skladen s 213. členom ZUP. V nadaljevanju obrazložitve je prvostopenjski organ povzel še nekatere določbe ZSZ/84, Odloka o NUSZ, ZGO-1 in ZDavP-2. 4. Zoper izpodbijano odločbo je tožnica vložila pritožbo, ki jo je drugostopenjski organ z odločbo, št. DT 499-13-279/2020-2 z dne 11. 6. 2020 (v nadaljevanju: drugostopenjska odločba), zavrnil. 5. Navaja, da je bilo tožnici že v prvotnem odmernem postopku pojasnjeno, da jo je kot neposrednega uporabnika predmetnih nepremičnin šteti kot zavezanca za plačilo NUSZ. Prav tako je bila tožnica že v prvotnem pritožbenem postopku seznanjena z mnenjem občine, v katerem ta navaja, da je s tožnico (in z ostalimi solastniki) uskladila podatke glede predmetnih stavbnih zemljišč in da so tožničine navedbe, da predmetna stavbna zemljišča nimajo urejene ustrezne komunalne infrastrukture, ki bi omogočale njihovo uporabo, neskladne s prostorskimi akti občine. Občina je navedla še, da se predmetne nepremičnine po OPN nahajajo znotraj območja z oznako enote urejanja prostora ŠE-41, ki je po osnovni namenski rabi stavbno zemljišče, po podrobnejši namenski rabi pa IG - gospodarska cona z načinom urejanja v skladu z veljavnim OPPN Lavžnik, in da je omenjeno območje opremljeno z vodovodnim in hidrantnim omrežjem, javno kanalizacijo, električnim in plinskim omrežjem, telekomunikacijskim omrežjem in urejenim dostopom na javno cestno omrežje, ter da je bilo s potrebno infrastrukturo opremljeno že pred uveljavitvijo zadnjega veljavnega prostorskega izvedbenega načrta OPPN Lavžnik, saj so objekti stari (po podatkih registra nepremičnin leto izgradnje 1960) in so se uporabljali skladno z veljavnimi dovoljenji in skladno s prej veljavnimi prostorskimi akti občine. Občina je tudi izpostavila, da je bila tožnica seznanjena, da so predmetne nepremičnine del komunalno urejene gospodarske cone in da izpolnjujejo pogoje, da se jih šteje kot komunalno opremljene, že pred nakupom nepremičnin s strani prodajalca A., d.o.o., kot tudi v postopku podpisa prodajne pogodbe in prevzema nepremičnin v posest. Drugostopenjski organ dodaja, da je bila tožnici že v prvotnem postopku dana možnost sodelovanja v postopku, da je bila seznanjena z mnenjem občine in s pravno podlago, na katero se odločitev opira, ter da je v zvezi s tem imela možnost podati svoje mnenje ter predložiti dokaze, česar ni storila, zato so njene navedbe glede komunalne neopremljenosti predmetnih stavbnih zemljišč in nezmožnosti dostopa do javne ceste neutemeljene. Zaradi tega je bila njena pritožba s prvotno drugostopenjsko odločbo v tem delu zavrnjena kot neutemeljena. Navaja še, da je tožničini pritožbi s prvotno drugostopenjsko odločbo delno ugodil, ker je bil izrek prvotne odmerne odločbe v nasprotju z 213. členom ZUP. Prvostopenjski organ je v ponovljenem postopku to pomanjkljivost odpravil, čemur tožnica konkretno ne ugovarja, zato je odločitev šteti za pravilno. Ker je prvostopenjski organ odločil v skladu z napotki prvotne drugostopenjske odločbe, je drugostopenjski organ v ponovljenem postopku tožničine navedbe, ki se nanašajo na komunalno opremljenost nepremičnin in dostop do javne ceste, štel za neutemeljene. Drugostopenjski organ je svojo obrazložitev zaključil z navedbo, da vprašanje komunalne opremljenosti in dostopa do javne ceste predmetnih nepremičnin ni bilo predmet odločanja v ponovnem postopku.

_**Tožbene navedbe in nadaljnji potek upravnega spora:**_

6. Tožnica zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo v upravnem sporu iz razlogov nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo in tudi drugostopenjsko odločbo odpravi ter zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek. Zahteva tudi, da ji toženka povrne stroške upravnega spora, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. V tožbi tožnica utemeljuje, da so bila vsa dejstva glede komunalne neopremljenosti območja prvostopenjskemu organu poznana že pred izdajo izpodbijane odločbe, saj se je z njimi seznanil vsaj že v drugih postopkih drugih zavezancev o istih stavbnih zemljiščih, zato bi moral upoštevati načelo materialne resnice, določno v 5. členu ZDavP-2. Prvostopenjski organ je v tem delu nepopolno ugotovil dejansko stanje, saj dejstev glede komunalne opremljenosti območja ni ugotavljal oziroma ni ugotavljal dejstev, ki jih je zatrjevala tožnica. S tem, da je organ štel območje za komunalno opremljeno, pa je dejansko stanje tudi napačno ugotovil. Prvostopenjski organ bi moral upoštevati dejstva, ki jih je navajala tožnica v tem in v drugih postopkih, ter dejstva, ki so jih drugi zavezanci doslej navajali pred organom prve stopnje glede istih nepremičnin, in se do njih opredeliti. Zgolj to, da je pritožbeni organ pritožbene navedbe tožnice glede komunalne neopremljenosti zemljišč označil kot neutemeljene, organu prve stopnje ni dalo nikakršnega pooblastila, da se do navedb tožnice, podanih s tem v zvezi, ni bil dolžan posebej opredeliti. Izpodbijana odločba je v tem delu brez razlogov in neobrazložena in se je ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. S tem, da upravni organ ni na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredelil razlogov, na podlagi katerih je sprejel svojo odločitev, je tožnici kršil tudi ustavno pravico do enakega varstva pravic. Tožnica v ponovljenem postopku tudi ni imela možnosti, da se izjavi glede mnenja občine, s tem pa ji je bila kršena pravica do izjave v postopku.

8. V nadaljevanju tožbe tožnica navaja, da bi moral prvostopenjski organ upoštevati, da je sklicevanje občine na uporabno dovoljenje za obravnavani objekt neutemeljeno, saj ga občina ni priložila in se konkretno nanj niti ne sklicuje. Prav tako pa uporabno dovoljenje iz leta 1983 ne more biti podlaga za ugotovitev, da na območju obstoji komunalna oprema, ki ustreza minimalnim pogojem za obračun NUSZ po sedaj veljavnih predpisih. Tudi dejstvo, da tožnica objekt dejansko uporablja, ne izkazuje podlage za obračun NUSZ, saj to ne dokazuje komunalne opremljenosti območja, ki je zadostna za odmero NUSZ. Nasprotno, gradbeno dovoljenje št. 351-146/2017/20 potrjuje, da ustrezna infrastruktura na območju ne obstoji, to pa izhaja tudi iz drugega odstavka 14. člena OPPN Lavžnik, ki določa, da vodovodno, kanalizacijsko, električno in telefonsko omrežje na obravnavanem območju danes ne ustreza več novim dejavnostim in novim pogojem prenove in dograditve območja.

9. V zvezi z dostopom do javne ceste tožnica posebej pojasnjuje, da gre za navezavo nekdanjega internega tovarniškega omrežja na javne ceste, ki je bilo izvedeno za potrebe takratnega tovarniškega kompleksa in danes ne ustreza več novim dejavnostim in novim pogojem prenove in dograditve območja urejanja. Iz tega razloga je občina v 2. in 3. točki drugega odstavka 15. člena OPPN Lavžnik določila, da je cesta v gospodarski coni tudi glavna cesta A2 z novimi odcepi Ao1, Ao2, Ao3, Ao4, Ao5 in Ao6 ter javno prometno površino, pri čemer imajo glavne ceste in odcepi ter javna prometna površina status javnih cest na območju gospodarske cone. Peti odstavek 15. člena OPPN Lavžnik pa določa, da je odcep Ao1 novogradnja in rekonstrukcija, pri čemer bo cestišče širine 6,0 m z ureditvijo pločnika, Odcep Ao1 služi dostopu do parkirišč v Ue3 in Ue5 ter interventni površini za gasilsko vozilo, kot je to razvidno iz grafičnega dela predvidene zasnove urejanja gospodarske infrastrukture - OPPN Lavžnik. Odsek ceste A2 na jugozahodni strani gospodarske cone še ni dokončno urejen. Občina je sicer pridobila lastništvo potrebnih nepremičnin in gradbeno dovoljenje v letu 2016 oziroma spremembo v letu 2017, z namenom, da bo uredila dostopno cesto, vendar je šele v letu 2018 zgradila podporni zid za cestno telo, ostala gradnja pa še ni bila izvedena. Sedanji dostop do javne ceste preko nepremičnin občine je le začasne narave, uredili so ga podjetniki sami in ne predstavlja ustreznega dostopa do javne ceste za objekte industrijske dejavnosti, za katere je bilo izdano uporabno dovoljenje, kot tudi ne za poslovne oziroma logistične namene, ki se sedaj izvajajo na tem območju. Ustreznosti dostopa pa prvostopenjski organ ni ugotavljal. Možnost priklopa tožničinih nepremičnin na javno cesto določa OPPN Lavžnik. Sedanja začasna povezovalna pot ni skladna z OPPN Lavžnik in je zato nezakonita; povezava, ki jo predvideva OPPN Lavžnik, pa še ni zgrajena. V taki situaciji zato ni bilo podlage za ugotovitev, da ima tožničino zemljišče zagotovljen dostop na javno cesto.

10. Tožnica dodaja še, da je z uradnim zaznamkom občine z dne 6. 2. 2018 prišlo le do uskladitve odmernih površin, ne pa do odločitve glede utemeljenosti obračunanega NUSZ. Drži, da je predhodni lastnik nepremičnin pridobil gradbeno dovoljenje za ureditev trgovskega centra, vendar prav to gradbeno dovoljenje, v povezavi s pogodbo o opremljanju komunalne infrastrukture, s katero se je prejšnji lastnik zavezal, da bo uredil gospodarsko infrastrukturo, dokazuje, da komunalna infrastruktura na tem območju ni ustrezna.

11. Kot še poudarja tožnica, je napačno stališče drugostopenjskega organa, da komunalna opremljenost nepremičnin in dostop do javne ceste nista bila predmet odločanja v ponovnem postopku. Dejstvo, da je drugostopenjski organ pritožbo tožnice v delu, ki se nanaša na dostop do javne ceste, v obrazložitvi zavrnil, ne pomeni, da se je polje presoje organa prve stopnje v ponovljenem postopku zožilo, saj o tem noben organ nikoli ni izdal nobene odločitve in se zoper takšno odločitev ni bilo mogoče nikoli pritožiti. Prav tako je tudi obrazložitev iz prvotne drugostopenjske odločbe očitno pomanjkljiva, saj se je drugostopenjski organ skliceval le na obstoj predpisa, ni pa preveril dejanskega stanja v naravi. V zvezi z navedbo drugostopenjskega organa, da ni podala odgovora na mnenje občine, pa tožnica dodaja, da ima drugostopenjski organ v skladu z načelom materialne resnice dolžnost, da svojo odločitev opre na vsa dejstva, ki so mu glede spornega vprašanja znana. Navedeno predstavlja tudi kršitev tožničine pravice do pravnega sredstva, saj vsebinske obravnave glede dostopa do javne ceste v tem postopku še ni bilo niti pred prvo- niti pred drugostopenjskim organom.

12. Toženka, ki je sodišču predložila upravne spise obravnavane zadeve, v odgovoru na tožbo splošno prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

**K I. točki izreka:**

13. Tožba je utemeljena.

14. Predmet presoje v tem upravnem sporu je zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je bilo tožnici v ponovnem postopku odmerjeno NUSZ na območju občine Šempeter - Vrtojba za leto 2018, in sicer za stavbna zemljišča, kot so razvidna iz 3. točke obrazložitve te sodbe.

15. Glede na obrazložitev izpodbijane in drugostopenjske odločbe ter tožbene navedbe sodišče ugotavlja, da je tožbeni očitek o bistveni kršitvi pravil postopka utemeljen.

16. Tožnica je v pritožbi zoper izpodbijano odločbo (med drugim) ugovarjala, da za predmetna stavbna zemljišča ni podlage za odmero NUSZ, saj zemljišča niso ustrezno komunalno opremljena in nimajo ustreznega dostopa na javno cesto. Iz upravnih spisov ni razvidno, da bi bila tožnici dana možnost, da se o odmeri NUSZ v ponovljenem postopku izreče pred izdajo izpodbijane odločbe. Zato je imela možnost uveljavljati svoje ugovore še v pritožbenem postopku, kar je tudi storila. Drugostopenjski organ pa je v zvezi s tem imel zakonsko podlago, da razloge prvostopenjske odločbe ustrezno dopolni glede na podane ugovore (254. člen ter drugi in tretji odstavek 248. člena ZUP).

17. V obrazložitvi drugostopenjske odločbe je drugostopenjski organ navedel, da komunalna opremljenost predmetnih nepremičnin in dostop do javne ceste nista predmet odločanja v ponovnem postopku. Takšnemu stališču sodišče ne more slediti. Odprava upravnega akta učinkuje za nazaj (ex tunc). Če se upravna odločba odpravi, se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale (prvi odstavek 281. člena ZUP). Pravni učinek odprave je torej vselej retroaktiven in deluje nazaj od dneva, s katerim je pravno učinkovala odpravljena odločba. S tem, ko je v obravnavani zadevi drugostopenjski organ odpravil prvotno odmerno odločbo v delu, ki se nanaša na predmetna stavbna zemljišča, se je zadeva v tem delu vrnila v stanje pred izdajo omenjene odločbe, to je v stanje, ko v tem delu o pravici oziroma obveznosti v upravnem postopku še ni bilo odločeno. Pravni položaj stranke je bil v ponovnem postopku pred izdajo izpodbijane odločbe torej takšen, kot če v konkretni upravni zadevi še ne bi bila izdana odločba in posledično NUSZ ne bi bilo odmerjeno. Takšno stališče izhaja iz pravne teorije (glej E. Kerševan, V. Androjna: Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, 2. spremenjena in dopolnjena izdaja, Lexpera in GV Založba, Ljubljana 2018, str. 472) ter sodne prakse (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 1/2020 z dne 2. 9. 2020 in v njej citirano sodno prakso ter sodbo Upravnega sodišča I U 1965/2020 z dne 14. 2. 2023).

18. Prav tako sodišče ne more brez pridržka slediti sklicevanju drugostopenjskega organa, da je bila tožničina pritožba zoper prvotno odmerno odločbo v delu, ki se je nanašal na komunalno opremljenost in dostop do javne ceste, s prvotno drugostopenjsko odločbo zavrnjena. S to odločbo je namreč drugostopenjski organ pritožbi v delu, ki se nanaša na odmero NUSZ za predmetna stavbna zemljišča, ugodil, izrek prvotne odmerne odločbe v tem delu odpravil in zadevo v tem delu vrnil prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, (le) v obrazložitvi pa je navedel, da je tožničine navedbe glede komunalne opremljenosti in dostopa do javne ceste šteti kot neutemeljene. Tega zato ni mogoče upoštevati v smislu, kot da bi bilo o stvari že dokončno oziroma pravnomočno odločeno, saj le izrek odločbe (ne pa tudi obrazložitev) postane izvršljiv, dokončen in pravnomočen ter je predmet pravnih sredstev in sodne presoje (glej Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ur. P. Kovač in E. Kerševan, Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, str. 436 do 442). Glede na navedeno in že pojasnjene pravne posledice odprave upravne odločbe pa se kot napačno izkaže tudi sklepanje drugostopenjskega organa, ko tožničine pritožbene ugovore glede komunalne opremljenosti nepremičnin in dostopa do javne ceste zavrača kot neutemeljene, ker je prvostopenjski organ odločil v skladu z napotki iz prvotne drugostopenjske odločbe in popravil pomanjkljivosti izreka iz prvotne odločbe. Iz vsega povedanega torej sledi, da so bili v zadevi podani tožničini ugovori glede komunalne opremljenosti predmetnih stavbnih zemljišč in dostopa do javne ceste relevantni tudi v ponovljenem postopku ter da bi se moral drugostopenjski organ do s tega vidika uveljavljanih pritožbenih ugovorov konkretno opredeliti.

19. Drugostopenjski organ je glede tega podane pritožbene navedbe tožnice povzel, vendar se do njih ni vsebinsko opredelil. V tej zvezi sicer skopo povzema mnenje občine, na katerem sloni zaključek iz prvotne drugostopenjske odločbe, da je tožničine navedbe glede komunalne opremljenosti in dostopa do javne ceste šteti kot neutemeljene. Z ničemer pa se drugostopenjski organ ne opredeli do navedb iz pritožbe zoper izpodbijano odločbo, s katerimi tožnica obširno in konkretno ugovarja mnenju občine v delu, ki se nanaša na komunalno opremljenost predmetnih stavbnih zemljišč in dostop do javne ceste (te ugovore podaja tudi v tožbi in so razvidni iz tožbenega povzetka). Kolikor pripomba drugostopenjskega organa, da je bila tožnici že v prvotnem postopku dana možnost sodelovati v postopku in da je bila seznanjena z mnenjem občine, nakazuje na stališče, da dolžnosti organa, opredeliti se do navedb v zvezi s komunalno opremljenostjo in dostopom do javne ceste, v ponovnem postopku ni bilo, sodišče ponavlja, da takšnemu stališču iz že obrazloženih razlogov ne sledi.

20. V postopku izdaje odločbe o odmeri NUSZ mora davčni organ, kot izhaja iz določb ZDavP-2 (ob 403. in 404. členu glej tretji odstavek 2. člena tega zakona), upoštevati tudi določbe ZUP (glej še 1. do 3. člen tega zakona). Tako mora med drugim upoštevati določbe ZUP, ki predpisujejo, kako mora biti obrazložena odločba. Prvi odstavek 214. člena ZUP določa, da obrazložitev odločbe obsega: 1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; 2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; 3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; 4. navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; 5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in 6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku stranke. V skladu s prvim odstavkom 254. člena ZUP se določbe tega zakona, ki se nanašajo na odločbo, smiselno uporabljajo tudi za odločbo o pritožbi, pri čemer je v drugem odstavku istega člena ZUP določeno, da se morajo v obrazložitvi odločbe druge stopnje presoditi vse pritožbene navedbe; (le) če je že prvostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločbe pravilno presodil navedbe, ki se uveljavljajo v pritožbi, se lahko drugostopenjski organ sklicuje na razloge iz prvostopenjske odločbe. Iz citiranih zakonskih določb izhaja tudi zahteva (ki ima temelj v ustavni pravici iz 22. člena Ustave Republike Slovenije), da se mora upravni organ v obrazložitvi odločbe konkretno opredeliti do vseh navedb in ugovorov stranke, ki niso očitno nerelevantni za odločitev. Z zakonom skladna obrazložitev upravne odločitve, ki vsebuje tudi argumentirano opredelitev do navedb in ugovorov, ki jih je stranka podala v upravnem postopku, namreč tej omogoča, da lahko učinkovito (s konkretiziranimi, obrazloženimi nasprotnimi argumenti) uveljavlja sodno varstvo zoper upravno odločbo, sodišču pa, da polno preizkusi njeno pravilnost in zakonitost. 21. Ker se niti prvostopenjski niti drugostopenjski organ do navedb tožnice, ki se nanašajo na komunalno opremljenost predmetnih stavbnih zemljišč ter dostop do javne ceste, nista opredelila, sodišče ugotavlja, da je s tega vidika obrazložitev izpodbijane odločbe, tudi ob upoštevanju razlogov drugostopenjske odločbe, pomanjkljiva in ne omogoča preizkusa odločbe. To pa je absolutna bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, v zvezi z 2. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. 22. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo, v skladu z nadaljnjimi določbami istega člena ZUS-1, vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral upoštevati pravno mnenje in stališča iz te sodbe ter ponovno presoditi, ali so podani vsi pogoji za odmero NUSZ za predmetna stavbna zemljišča. Sodišče poudarja, da se bo prvostopenjski organ pri ponovnem odločanju, glede na tožničine ugovore, moral obrazloženo opredeliti tudi, ali na območju, kjer se nahajajo predmetna zemljišča, obstaja ustrezna komunalna oprema in ali imajo predmetna stavbna zemljišča možnost priključitve nanjo oziroma so nanjo že priključena ter ali imajo zemljišča ustrezen dostop do javne ceste oziroma obstaja možnost dostop do javne ceste urediti, pri čemer bo moral argumentirano obrazložiti, ali in zakaj ocenjuje, da navedbe in dokazi, ki jih podaja in predlaga tožnica, ne dokazujejo nasprotnega.

23. Sodišče je v tem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave na podlagi določbe 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov zadeve očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na temelju prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

24. Glede na predlog tožnice, naj sodišče odpravi tudi drugostopenjsko odločbo, sodišče pojasnjuje, da z odpravo izpodbijane odločbe in vrnitvijo zadeve v ponovni postopek prvostopenjskemu organu, po samem zakonu preneha veljati tudi drugostopenjska odločba (tako že Vrhovno sodišče v sklepu X Ips 2/2014 z dne 23. 12. 2015), zato ni potrebe, da bi jo odpravilo sodišče (že nastali stroški pritožbenega postopka pa so stvar odločanja v ponovnem upravnem postopku).

**K II. točki izreka:**

25. Po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 se v primeru, ko sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Na tej podlagi je sodišče ob upoštevanju, da v zadevi ni bila opravljena glavna obravnava in da je tožnico v postopku zastopala pooblaščena odvetniška družba, tožnici priznalo pavšalni znesek povračila stroškov po drugem odstavku 3. člena Pravilnika v višini 285,00 EUR, ki se, ker je tožničina pooblaščenka zavezanka za DDV, skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča poveča za 22 % DDV. Po Pravilniku določeni pavšalni znesek zajema vse stroške postopka v upravnem sporu na prvi stopnji, tudi materialne, razen sodnih taks. Toženka mora tako tožnici povrniti 347,70 EUR stroškov tega sodnega postopka, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tako določenega paricijskega roka do plačila tečejo tudi zakonske zamudne obresti (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, ter prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

26. Za tožbo plačano sodno takso pa bo tožnici vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).