Jedro

Pravica do obrambe bi bila obsojencu kršena, če bi sodišče preprečilo zaslišanje razbremenilnih prič pod enakimi pogoji kot obremenilnih, torej če bi onemogočilo zaslišanje prič, ki bi lahko izpovedale o relevantnih dejstvih in okoliščinah ali če bi prepovedalo odgovore prič na posamezna vprašanja obrambe o takih dejstvih in okoliščinah.

Ker mora sodišče po določbi 2. odstavka 299. člena ZKP skrbeti za to, da se na glavni obravnavi odvrne vse, kar bi zavlačevalo postopek, ne bi pa koristilo razjasnitvi stvari, utemeljeno zavrne razčiščevanje okoliščin, ki niso materialnopravno relevantne za odločitev.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. A.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obs. A.P. je dolžan plačati 200.000 SIT povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obsojenemu A.P. zaradi kaznivih dejanj nadaljevanega ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena in grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ izrečena pogojna obsodba z določeno enotno denarno kaznijo 170.000 SIT in preizkusno dobo treh let ter pod posebnim pogojem, da plača oškodovancu 4.962,30 SIT.

Zagovornik obsojenega A.P. je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitev določb 1. odstavka 145. člena KZ, ker da dejanje obsojenca nima vseh znakov tega kaznivega dejanja, saj ni dokazano, da je obsojenec poslal grožnje oškodovancu po SMS in da se je oškodovanec obsojenca sploh bal. V zvezi s kaznivim dejanjem ogrožanja varnosti naj bi se sodišče prve stopnje ne opredelilo do zagovora in do izpovedbe priče N.P., da je ta priča šele 5.12.2001 povedala obsojencu ime oškodovanca, oziroma je sodišče ta del zagovora zavrnilo s "pavšalno" in nasprotujočo si obrazložitvijo.

Tudi ni dokazano, da je obsojenec telefoniral materi oškodovanca in v tem pogovoru grozil oškodovancu. Sodišče naj bi kršilo pravico obsojenca do obrambe, ker ni dopustilo vprašanj in dokazov, s katerimi bi utemeljil, da je oškodovanec imel razmerje z obsojenčevo ženo, nadlegoval njo in njune otroke. Glede kaznivega dejanja grdega ravnanja pa zahteva navaja, da obsojenec ni udaril oškodovanca, ampak ga je le tiščal v reklamni pano in mu rekel, naj ne nadleguje njegove žene in otroka, dejanje naj bi torej storil v silobranu. Predlaga, da se obe sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toda drugemu sodniku.

Vrhovni državni tožilec odgovarja, da iz zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče ugotoviti, v čem naj bi bile kršitve kazenskega zakona in da zahteva utemeljuje le zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ne pa kršitev kazenskega zakona. Sodišče je primerno obrazložilo zavrnitev dokaznih predlogov obrambe in v sodbi ni nasprotij o odločilnih dejstvih. Zahteva izpodbija ugotovitve sodbe o verodostojnosti prič, o občutku ogroženosti oškodovanca, o nedovoljenosti nekaterih vprašanj obrambe in o silobranu, kar vse sodi na področje ugotavljanja dejanskega stanja, tega pa se z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more izpodbijati.

Zahteva zagovornika obsojenega A.P. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se sme zoper pravnomočno sodbo vložiti zahteva za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ter zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe.

Za kršitev kazenskega zakona v smislu 1. točke 372. člena ZKP gre, če sodišče zmotno šteje, da je dejanje, kakor je opisano v sodbi, kaznivo dejanje, čeprav nima vseh znakov kaznivega dejanja. O takšni kršitvi kazenskega zakona je mogoče govoriti samo v primeru, da so vsa odločilna dejstva in okoliščine, ki so opisani kot znaki kaznivega dejanja, dokazana. Zahteva za varstvo zakonitosti glede kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ kršitev kazenskega zakona utemeljuje s tem, da dejanja obsojenca (pošiljanje groženj po mobilnem telefonu, telefonične grožnje materi oškodovanca) niso dokazana. S tem zahteva v resnici utemeljuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati.

Tudi zatrjevana kršitev določb kazenskega zakona o silobranu v zvezi s kaznivim dejanjem grdega ravnanja ni podana. Sodba sodišča prve stopnje v zadnjem odstavku na 8. strani in 1. odstavku na 9. strani ter sodba sodišča druge stopnje v 4. odstavku na 2. strani primerno obrazlagata stališče, da ni nikakršnih dokazov, da se je obsojenec branil pred istočasnim protipravnim napadom oškodovanca.

Zagovornik je predlagal zaslišanje štirih prič, ki naj bi potrdile, da je oškodovanec večkrat telefoniral na službeni telefon obsojenca in materi njegove bivše žene, zaslišanje strokovnjaka, ki bi pojasnil, da je mogoče sam sebi pošiljati SMS, policista, ki naj bi potrdil, da je obsojencu svetoval, naj zadrži oškodovanca, ko bo spet nadlegoval njegovo družino in da sodišče poizve, kdo je naročnik določene telefonske številke, s katere je obsojenec dobival telefonične grožnje.

Sodišče je te dokazne predloge zavrnilo in odločitev kratko obrazložilo na glavni obravnavi (list. št. 78), kar je storilo tudi v sodbi v 2., 3. in 4. odstavku na 8. strani. Odločitvi sodišča prve stopnje in njeni obrazložitvi je pritožbeno sodišče pritrdilo.

Vrhovno sodišče šteje, da je sodišče to odločitev utemeljilo s primernimi razumnimi razlogi, ki si niso v nasprotju in torej ne vidi zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Pravica do obrambe bi bila obsojencu kršena, če bi sodišče preprečilo zaslišanje razbremenilnih prič pod enakimi pogoji kot obremenilnih, torej če bi onemogočilo zaslišanje prič, ki bi lahko izpovedale o relevantnih dejstvih in okoliščinah ali če bi prepovedalo odgovore prič na posamezna vprašanja obrambe o takih dejstvih in okoliščinah.

Sodišče ni dovolilo oškodovancu, da odgovori na nekatera vprašanja obsojenca in zagovornika, ker niso bila neposredno povezana z dejanji obsojenca in tudi sicer odgovori niso bili pomembni za odločitev. Iz istih razlogov tudi ni dovolilo odgovorov, ki sta jih postavila pričama N.P. (list. št. 68) in B.M. (list. št. 75). Po določbah 2. odstavka 299. člena ZKP mora sodišče skrbeti za to, da se na glavni obravnavi odvrne vse, kar bi zavlačevalo postopek, ne bi pa koristilo razjasnitvi stvari. Sodišče je torej iz utemeljenih razlogov in v skladu z določbo 2. odstavka 299. člena ZKP zavrnilo razčiščevanje okoliščin, ki niso bile materialnopravno relevantne za odločitev.

Sodišče je okoliščino, da se je oškodovanec zapletel v razmerje z ženo obsojenca in je večkrat telefoniral obsojencu na službeni telefon, ugotovilo in upoštevalo kot olajševalno okoliščino pri izreku sankcije, zato je bilo izvajanje dodatnih dokazov, ki jih je predlagala obramba za ugotovitev teh okoliščin, odveč in bi le zavlačevalo postopek. Tudi odgovori prič na vprašanja obrambe o teh okoliščinah so bili zato odveč ali pa vprašanja niso zadevala relevantnih okoliščin. Pravica obsojenca do obrambe torej ni bila okrnjena.

Ker zahteva zagovornika obs. A.P. ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, 95. člena in 6. alinee 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je sodišče v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenega A.P., kot jih je ugotovilo sodišče v rednem postopku, in zamotanost zadeve (zahteva je uveljavljala kršitve kazenskega zakona in kazenskega postopka, pa tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja).