Jedro

Toženca sta pri opravljanju svoje dejavnosti javno priobčevala fonograme in s tožnico nista sklenila pogodbe o javni priobčitvi fonogramov. Pravilno je zato materialnopravno izhodišče o uporabi Tarife zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov iz leta 2005. Prvi odstavek 153. člena ZASP določa, da mora kolektivna organizacija prihodek iz svoje dejavnosti nameniti tudi za pokrivanje stroškov poslovanja, ki pa vključujejo tudi stroške odkrivanja kršiteljev avtorske pravice, saj je zakonska dolžnost kolektivnih organizacij tudi izterjevanje plačila nadomestil in avtorskih honorarjev (6. točka 1. odstavka 146. člena ZASP).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje - v III. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „III./1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati nadomestila za uporabo fonogramov v višini 421,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 9. 2013 dalje do plačila.

III./2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati civilno kazen v znesku 624,96 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

III./3. Zavrneta se višja zahtevka za plačilo nadomestila za uporabo fonogramov v znesku 45,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 9. 2013 dalje in za plačilo civilne kazni v znesku 397,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje.“ - v V. točka izreka pa se spremeni tako, da se znesek „81,79 EUR“ nadomesti z zneskom „317,34 EUR“.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 124,09 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženca dolžna tožnici v roku 15 dni od dneva prejema sodbe sodišča prve stopnje plačati zapadla nadomestila za zakonito uporabo fonogramov v znesku 177,34 EUR z zamudnimi obrestmi v višini zakonske zamudne obrestne mere od dneva vložitve tožbe, 25. 9. 2013, dalje do plačila, pod izvršbo (I. točka izreka). Toženca sta dolžna tožnici v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje plačati civilno kazen v znesku 266,01 EUR z zamudnimi obrestmi v višini zakonske zamudne obrestne mere, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka). Zavrnilo je višja zahtevka za plačilo nadomestila za zakonito uporabo fonogramov v znesku 467,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 9. 2013 dalje in za plačilo civilne kazni v znesku 1.022,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje (III. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od dneva prejema sodbe sodišča prve stopnje plačati denarno odškodnino v znesku 148,13 EUR z zamudnimi obrestmi v višini zakonske zamudne obrestne mere od dneva vložitve predmetne tožbe dalje do plačila, pod izvršbo.“ (IV. točka izreka). Tožencema je naložilo, da sta dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške v znesku 81,70 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje, pod izvršbo (V. točka izreka).

2. Zoper III., IV., in V. točko izreka se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in višjemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanih točkah izreka spremeni in tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi, tožencema pa naloži povrnitev stroškov postopka. Izpodbija odločitev sodišča, ki je pri presoji višine tožbenega zahtevka uporabilo materialnopravni temelj nižje tarife iz Skupnega sporazuma o višini nadomestil in ne višje Tarife Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov. Skupni sporazum je bil sklenjen z namenom, da se uporabnikom odmerijo drugačne tarife, vendar pod dvema ključnima pogojema, ki morata biti kumulativno izpolnjena, in sicer da so se sami javili tožnici kot uporabniki, ki javno priobčujejo fonograme in posledično s tožnico sklenejo pogodbo o javni priobčitvi fonogramov ter da so člani Obrtne zbornice Slovenije ali Gospodarske zbornice Slovenije. V predmetni zadevi toženca s tožnico nista sklenila pogodbe o javni priobčitvi fonogramov, zato Skupni sporazum, ki ga je sodišče uporabilo za odmero tarife tožencema, ne more biti veljavna pravna podlaga, ampak velja splošna tarifa. Posledično je napačen tudi izrek v III. točki izpodbijane sodbe glede civilne kazni, saj je sodišče odmero zneska civilne kazni oprlo na napačno tarifo. Sodišče tožnici tudi zmotno ni prisodilo civilne kazni v vtoževani višini 200 %. Toženca namreč višini civilne kazni nista ugovarjala, zato je odločitev sodišča v tem delu napačna. Sodišče je zmotno zavrnilo tudi plačilo odškodnine za stroške terenske kontrole. Terenska kontrola je posledica nezakonitega postopanja toženke, ki je kot uporabnik fonogramov na podlagi ZASP-a dolžna poročati o uporabi fonogramov in plačevati nadomestilo za tako uporabo. Če bi toženca uporabo fonogramov priglasila, potem tožnici ne bi bilo potrebno opraviti terenske kontrole in ji škoda ne bi nastala. Tožnica nima na razpolago drugih sredstev za ugotovitev in dokazovanje njenega nezakonitega postopanja. Stroški terenske kontrole so izredni stroški, ki nikakor ne morejo biti kriti iz prihodkov, ki jih ima tožnica iz opravljanja svoje dejavnosti. Izpodbija tudi V. točko izreka, saj če bi sodišče uporabilo pravilno pravno podlago, bi tožnica v celoti uspela z zahtevkom, pravdni stroški so zato odmerjeni prenizko. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožencema je bila pritožba vročena, vendar nanjo ne odgovarjata.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Predmet presoje je zamudna sodba. Toženca nista vložila pritožbe. Tožnica se pritožuje zgolj glede III., IV. in V. točke izreka. Sodba sodišča prve stopnje je v I. in II. točki izreka tako že postala pravnomočna.

6. Tožnica zahteva nadomestilo za javno priobčevanje fonogramov po Tarifi zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov(1) (v nadaljevanju Tarifa 2005) za ... bar, poslovni prostor tožencev (gostinski poslovni prostor in teraso), v skupni višini 593,98 EUR ter 8,5 % DDV od tega zneska, skupaj torej 644,48 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe ter plačilo civilne kazni v višini 200 % povečanega nadomestila, kar je 1.288,96 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka.

7. Sodišče prve stopnje je pri presoji uporabilo drugo materialnopravno izhodišče, in sicer Skupni sporazum o višini nadomestila za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti(2) (v nadaljevanju Skupni sporazum 2006). Tožnici je prisodilo nadomestilo za uporabo fonogramov v znesku 177,34 EUR (zahtevanega DDV ni prisodilo), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe ter civilno kazen, kot 150 % povečanje višine nadomestila v višini 266,01 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje (I. in II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje).

8. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na sodno prakso gospodarskega oddelka Višjega sodišča v Ljubljani, vendar pa je novejše stališče Vrhovnega sodišča RS v odločbi III Ips 142/2014 z dne 18. februarja 2015, drugačno oz. nasprotno. Vrhovno sodišče je na dopuščeno vprašanje odgovorilo, da za uporabnike fonogramov, ki s tožnico niso sklenili individualne pogodbe in niso položili zneska, določenega s Tarifo 2005, zmanjšanega za 30 %, pri tožnici, sodišču ali notarju, predstavlja podlago za odmero višine nadomestila za javno predvajanje fonogramov in s tem osnovo za odmero civilne kazni Tarifa 2005. 9. Navedeno odločitev je treba upoštevati v obravnavanem primeru, saj iz zamudne sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da toženca, ki sta pri opravljanju svoje dejavnosti javno priobčevala fonograme, s tožnico nista sklenila pogodbe o javni priobčitvi fonogramov.

10. Sodišče druge stopnje najprej izpostavlja, da se tožnica konkretizirano ne pritožuje zoper odločitev o zavrnitvi DDV-ja od zahtevanih zneskov. Tudi sicer je odločitev sodišča, ki je presodilo, da tožnica ni upravičena do zahtevanega DDV-ja od nadomestila za javno predvajanje fonogramov, ki ga je tožnica uveljavljala tudi v okviru odstotnega povečanja civilne kazni, pravilna.

11. Višje sodišče je pri presoji upoštevalo pravilno materialnopravno izhodišče (Tarifo 2005). Upoštevalo je, da toženca odgovora na tožbo nista vložila, kar je imelo za posledico izdajo zamudne sodbe. Šteje se (ob siceršnji izpolnitvi tudi vseh ostalih zakonskih pogojev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje), da sta toženca priznala dejanske navedbe tožnice v tožbi. Upoštevaje navedeno je sodišče druge stopnje tožnici prisodilo (še) 421,64 EUR iz naslova nadomestila za javno priobčevanje fonogramov. Gre za razliko med v tožbi (po Tarifi 2005) zahtevanim zneskom v višini 593,98 EUR (znesek brez neutemeljeno zahtevanega DDV) in 177,34 EUR, ki predstavlja že pravnomočno priznan znesek iz tega naslova v I. točki sodbe sodišča prve stopnje. V presežku, to je v višini 45,50 EUR, je tožbeni zahtevek iz tega naslova (pravilno) zavrnjen.

12. Povišanje nadomestila posledično terja tudi ustrezno zvišanje civilne kazni, ki predstavlja odstotno povečanje nadomestila (tretji odstavek 168. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP)(3). Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica trdila, da je toženca pozivala k sklenitvi pogodbe in k plačilu nadomestila za predvajanje, na kršitev sta bila opozorjena, kršitve sta se zavedala, pa kljub temu nista izpolnila svoje obveznosti, kršitve so bile namerne ali pa vsaj hudo malomarne. Sodišče prve stopnje je štelo, da sta toženca dejanske navedbe tožnice priznala (kar je implicitno zamudni sodbi) in ocenilo, da zadoščajo za prisojo civilne kazni. Tožnica v pritožbi navaja, da toženca civilni kazni v višini 200 % vtoževanega nadomestila nista ugovarjala, zato je zgolj 150 % povečanje nadomestila, kot ga je prisodilo sodišče prve stopnje, zmotno. Sodišče druge stopnje odgovarja, da gre v primeru presoje višine civilne kazni za materialnopravno oceno, dejstva pa predstavljajo zgolj okoliščine, pomembne pri presoji. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, ki je priznalo civilno kazen zgolj kot 150 % povečanje nadomestila, predvsem upoštevaje, da preventivna funkcija civilne kazni, ki predstavlja zakonsko okoliščino (četrti odstavek 168. člena ZASP), pomembno pri odločanju o zahtevku za plačilo civilne kazni, ni podana (d. n. o. je bila namreč izbrisana iz sodnega registra), čemur pritrjuje tudi višje sodišče. 13. Sodišče druge stopnje je priznani znesek nadomestila za javno priobčevanje fonogramov v višini 593,98 EUR povečalo za 150 %, na znesek 890,97 EUR. Od navedenega zneska je odštelo 266,01 EUR, kar predstavlja že pravnomočno prisojeni znesek iz tega naslova v II. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje. Tožnici je bil torej dodatno priznan znesek v višini 624,96 EUR. V presežku, to je v višini 397,99 EUR, je tožbeni zahtevek (utemeljeno) zavrnjen.

14. Povzeti je, da je sodišče druge stopnje pritožbi tožnice ugodilo glede pravilne uporabe materialnega prava, ki je podlaga za odločanje (Tarifa 2005) in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo z ustreznim povišanjem nadomestil za javno priobčevanje fonogramov in posledičnim povišanjem civilne kazni (peta alineja 358. člena ZPP). Tožničino pritožbo pa je zavrnilo glede zahtevanega povišanja civilne kazni iz 150 % na 200 % od nadomestila in glede zahtevanega povišanja za DDV (od nadomestil za javno priobčevanje fonogramov, vsebovanega pa tudi v obračunu zahtevane civilne kazni), ki ga konkretizirano tožnica v pritožbi sicer ni uveljavljala, vendar pa je zahtevala, da se njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. V tem delu je višje sodišče pritožbo tožnice zavrnilo (353. člen ZPP). Odločitev je vsebovana v prvi alineji I. točke te sodbe. Členitev III. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje je terjal razlog jasnosti in preglednosti odločitve ter prepoved poseganja v že pravnomočno odločitev, vsebovano v I. in II. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje.

15. Zahtevek iz naslova plačila odškodnine za stroške terenske kontrole je bil utemeljeno zavrnjen. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da prvi odstavek 153. člena ZASP določa, da mora kolektivna organizacija prihodek iz svoje dejavnosti nameniti tudi za pokrivanje stroškov poslovanja, ki pa po presoji sodišča vključujejo tudi stroške odkrivanja kršiteljev avtorske pravice, saj, kot je to pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, je zakonska dolžnost kolektivnih organizacij tudi izterjevanje plačila nadomestil in avtorskih honorarjev (6. točka prvega odstavka 146. člena ZASP). Pritožbena navedba, da gre pri stroških terenske kontrole za izredne stroške, ki nikakor ne morejo biti kriti iz prihodkov, nima podlage v zakonu. Pritožbo tožnice v tem delu je višje sodišče zavrnilo in potrdilo IV. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Sodišče druge stopnje je delno spremenilo odločbo sodišča prve stopnje, kar terja ponovno odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je upoštevalo vrednost spornega predmeta 2.081,57 EUR in tožnici priznalo stroške v višini 443,35 EUR, kot to izhaja iz 6. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, ki je pritožba ne izpodbija. Po upoštevanju dodatnega uspeha pred sodiščem druge stopnje, torej v skupni višini 1.489,95 EUR, je tožnica uspela z 71,58 % zahtevka. Toženca sta ji torej dolžna povrniti 317,34 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, kot izhaja iz druge alineje I. točke izreka te sodbe.

17. Tožnica je s pritožbo delno uspela, zato sta je toženca sorazmerno dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP). Tožnica je izpodbijala zavrnitev zahtevka v skupni višini 1.638,22 EUR (vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku), uspela je za znesek 1.046,60 EUR, torej njen uspeh v pritožbenem postopku znaša 63,89 %. Sodišče druge stopnje ji je v skladu s predloženim stroškovnikom priznalo nagrado za postopek (tar. št. 3210) v višini 139,20 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002) v višini 20,00 EUR, povečano za 22 % DDV (tar. št. 6007) v skupni višini 194,22 EUR. Ob upoštevanju pritožbenega uspeha sta toženca dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti 124,09 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila, kot to izhaja iz III. točke izreka te sodbe (izrek o zamudnih obrestih temelji na 378. členu OZ, glede teka zamudnih obresti pa tudi na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 68/2005. Op. št. (2): Uradni list RS, št. 107/2006. Op. št. (3): Uradni list RS, št. 21/1995, s spremembami in dopolnitvami.