Jedro

Glede na to, da je bilo s pravnomočno odločbo ugotovljeno, da se razlaščenka ni štela za jugoslovansko državljanko ob podržavljenju, je odločitev upravnega organa, da je zahtevo za denacionalizacijo zavrnil, pravilna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Maribor je z odločbo št. 321-523/92-20 (7301) z dne 19. 1. 2010 odločila, da se zahteva za denacionalizacijo nepremičnin, ob podržavljenju parcel št. 149/1 k.o. ... in parcel št. 20/1, 20/2, 63, 64, 65/1, 65/2, 66/1, 66/2, 67 in 68, vse k.o. ..., zavrne (1. točka izreka) in da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (2. točka izreka). Iz obrazložitev navedenih odločb upravnih organov izhaja, da v zadevi ni sporno, da je bilo premoženje, ki je predmet denacionalizacijske zahteve, podržavljeno ... in da je bil pravni temelj podržavljenja Odlok AVNOJ-a ter na njegovi podlagi izdana odločba Okrajne zaplembene komisije v Mariboru, št. 2575 z dne 27. 10. 1945. V 1. odstavku 9. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) je določeno, da so fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena ZDen upravičenci, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9. 5. 1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. V postopku denacionalizacije se jugoslovansko državljanstvo dokazuje s potrdilom upravičenca o vpisu v evidenco o državljanstvu (točka b 2. odstavka 62. člena ZDen). Če upravičenec v to evidenco ni vpisan, se njegovo državljanstvo ugotavlja s pravnomočno ugotovitveno odločbo o državljanstvu (3. odstavek 63. člena ZDen). Ni sporno, da vlagatelj denacionalizacijske zahteve k vlogi ni priložil potrdila o vpisu prejšnje lastnice podržavljenega premoženja A.A., in njenega sina B.B., v evidenco o državljanstvu in da je upravni organ v postopku denacionalizacije pridobil ugotovitvene odločbe o državljanstvu za vse, ki bi lahko prišli v poštev kot upravičenci v tem postopku. Iz pravnomočne ugotovitvene odločbe Upravne enote Maribor, št. 202-1634/1992-IV 9303 z dne 6. 9. 2004 je razvidno, da se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, A.A., po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, od 28. 8. 1945 ni štela za jugoslovansko državljanko. Na podlagi te ugotovitve je prvostopni organ pravilno zaključil, da prejšnja lastnica ni upravičena do denacionalizacije v smislu 1. odstavka 9. člena ZDen, ker v času, ko je bilo premoženje podržavljeno, ni bila jugoslovanska državljanka in ji to državljanstvo po 9. 5. 1945 ni bilo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. V skladu z določbo 12. člena ZDen v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 23/97), ki določa, da v primeru, če fizična oseba iz 9. člena ZDen ni upravičenec po tem zakonu, je upravičenec njegov zakonec ali dedič iz prvega dednega reda, če mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisi iz 1. odstavka 9. člena tega zakona, je bil uveden postopek ugotavljanja državljanstva tudi za njenega sina B.B. Iz pravnomočne ugotovitvene odločbe Upravne enote Maribor, št. 213-67/2006-10 (9330) z dne 25. 10. 2006 je razvidno, da se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, B.B., od 28. 8. 1945 ni štel za jugoslovanskega državljana. Državljanstvo je za opredelitev upravičenca pomembno pravno dejstvo, ki ga kot predhodno pravno vprašanje ugotavlja pristojni organ za notranje zadeve po predpisih, ki so veljali v času podržavljenja in od katerega je odvisno, ali bo prejšnji lastnik oziroma njegov pravni naslednik sploh aktivno legitimirana stranka. Pri vprašanju državljanstva ne gre za predhodno vprašanje v smislu 144. člena ZUP/86, ki bi ga organ, ki vodi postopek denacionalizacije, lahko obravnaval in rešil sam. ZDen namreč v b) točki 2. odstavka 62. člena izrecno določa, da se zahtevi za denacionalizacijo priloži potrdilo o vpisu upravičenca v evidenco o državljanstvu. Dalje v 3. odstavka 63. člena določa, da v primeru, če upravičenec ni vpisan v evidenco o državljanstvu, izda ugotovitveno odločbo o državljanstvu občinski upravni organ, pristojen za notranje zadeve. Prvostopni upravni organ je tako v postopku denacionalizacije pravilno zahteval izdajo ugotovitvenih odločb o državljanstvu pri pristojnem organu in po njihovi pridobitvi zaključil, da navedeni osebi ni mogoče šteti za upravičenca. Glede na to je posledično pravilno in utemeljeno zavrnil tudi zahtevo za denacionalizacijo. Ugovori, ki se nanašajo na smrt prvotnega pooblaščenca C.C., pa so ugovori, ki se nanašajo na drug upravni postopek in ne predmetni.

Tožnica v tožbi navaja, da je bilo v obravnavani zadevi vprašanje glede državljanstva upravičencev rešeno tako, da tožnici sodelovanje v teh postopkih ni bilo omogočeno. Zaradi dolgotrajnosti postopka ugotavljanja državljanstva A.A., ki je trajal vse od leta 1992, pa do leta 2004, ko je bila izdana odločba, št. 201-1634/1992-N 9303 z dne 6. 9. 2004, kot tudi v postopku ugotavljanja državljanstva pokojnega B.B., ki se je končal z odločbo, št. 213-67/2006-10 (9330) z dne 25. 10. 2006, tožnici v zvezi s sprejetimi odločitvami glede državljanstva A.A. in B.B. sploh ni bilo omogočeno uveljavljati vsebinskih ugovorov. Pristojna upravna organa namreč okoliščin, ki jih je povzročila smrt prvotnega pooblaščenca in starost ter s tem spremenjeno psihofizično stanje novega pooblaščenca D.D. (ki je prevzel zastopanje pri starosti 74 let, v času odločanja upravnega organa pa je imel že 83 let), nista štela kot tiste opravičljive okoliščine, zaradi katerih bi bilo mogoče ugoditi zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje in s tem omogočiti vsebinsko presojo sprejetih spornih odločitev v zvezi z državljanstvom pokojnih denacionalizacijskih upravičencev. Zato je sklicevanje upravnega organa na pravnomočno rešeno vprašanje državljanstva in s tem neizpolnjevanje pogoja iz 9. oziroma 12. člena ZDen v tem kontekstu nepravilno in neutemeljeno. Tako A.A. kot njen sin B.B. sta bila jugoslovanska državljana in to bi bilo mogoče v postopku tudi dokazati. Predvsem pa jima ni mogoče očitati nelojalnega ravnanja, saj sta aktivno pomagala britanskima vojnima ujetnikoma, ki sta bila v ujetništvu v Mariboru, rešila in skrivala pa sta tudi sestreljena ameriška pilota. Glede na navedeno tožnica predlaga, da sodišče po izvedenem dokaznem postopku odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnic in se sklicuje na razloge, navedene v obrazložitve odločb upravnih organov.

Tožba ni utemeljena.

V predmetnem upravnem sporu ni sporno, da je bilo s pravnomočnima ugotovitvenima odločbama Upravne enote Maribor pravnomočno odločeno, da se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, A.A., in njen sin B.B., od 28. 8. 1945 nista štela za jugoslovanska državljana. Tudi ni sporno, da navedena nista bila vpisana v evidenco o državljanstvu. Glede na navedeno je v skladu z določbo 1. odstavka 9. člena ZDen, v kateri je določeno, da so fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena ZDen upravičenci, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9. 5. 1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo, in v skladu z določbo 12. člena ZDen, ki določa, da v primeru, če fizična oseba iz 9. člena ZDen ni upravičenec po tem zakonu, je upravičenec njegov zakonec ali dedič iz prvega dednega reda, če mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisi iz 1. odstavka 9. člena tega zakona, pravilna odločitev prvostopnega organa, ko je zavrnil zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin.

Vsi ugovori, ki jih v tožbi navaja tožnica, pa se nanašajo na okoliščine in postopek ugotovitve državljanstva obeh navedenih, ki pa ni predmet tega upravnega spora. Kot je pravilno navedla in pojasnila tožena stranka, je upravni organ na ugotovitveno odločbo o državljanstvu pristojnega organa vezan.

Ker je bi glede na navedeno postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, pravilna in na zakonu utemeljena pa je tudi izpodbijana odločba, je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS št. 105/06, 119/08- odl. US, 107/09-odl. US in 62/10).