Jedro

Tudi če bi bilo res treba uporabiti tuje pravo, ki ima drugačne materialne določbe, pa je za odločanje o sporu pristojno slovensko sodišče. Po slovenskem procesnem zakonu pa je dejstva treba dokazati.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi bila tožena stranka dolžna plačati prvi tožeči stranki 381,50 SFR, drugi tožeči stranki pa 2.660,00 SFR, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je tudi, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki pravdne stroške. Hkrati je izdalo tudi sodbo na podlagi pripoznave, vendar ta ni predmet pritožbenega postopka. Ugotovilo je, da prva tožeča stranka ni aktivno legitimirana, druga tožeča stranka pa škode ni dokazala.

Proti sodbi se tožeča stranka pritožuje zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodbe. Navaja, da je aktivna legitimacija za prvo tožečo stranko izkazana. Iz letalske vozovnice in obračuna je razvidno, da so bili stroški res plačani. T.je centrala na federalnem nivoju, ki ima sedež v Ženevi in se imenuje enako z dodatkom A.. Gre za isto pravno osebo. Kar zadeva drugo tožečo stranko, je škoda res nastala. Sodišče bi moralo izvesti dokaz z zaslišanjem drugega tožnika in njegove žene, če ni verjelo navedbam tožečih strank. Ker so posledice nastale pri švicarski pravni osebi, bi sodišče moralo uporabiti švicarsko pravo, ki priznava škodo za neuporabo vozila v pavšalnem znesku 90 SFR dnevno. To škodo je drugi tožnik utrpel, saj iz potrdila izhaja, da je vezan na uporabo službenega avtomobila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, dejansko stanje je popolno ugotovljeno in materialno pravo je pravilno uporabljeno. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna. Sodišče druge stopnje soglaša z dejanskimi in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje in k tem razlogom še dodaja: Edini dokaz o tem, da naj bi bila prva tožeča stranka aktivno legitimirana, je fotokopija kopije nemškega besedila, ki naj bi bilo namenjeno E. W., izdal pa naj bi ga T. s sedežem v Ženevi (pril. A6). Glede na tako pomanjkljivo dokumentacijo tudi sodišče druge stopnje nima nobenih pomislekov glede odločitve sodišča prve stopnje, da aktivna legitimacija prve tožeče stranke ni izkazana. Ko pritožba trdi, da gre za isto pravno osebo, pa za to trditev ne predlaga nobenega dokaza. Tudi kar zadeva presojo vprašanja, ali je škoda v zvezi z očali in zobno protezo dokazana, se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ta škoda ni dokazana iz razlogov, ki jih navaja sodišče prve stopnje. Pritožnik v postopku na prvi stopnji ni predlagal dokaza z zaslišanjem strank in prič. Tudi v pritožbi tega dokaza izrecno ne predlaga, ampak postavlja le trditev.

O vprašanju, katero pravo uporabiti, so razlogi sodišča prve stopnje zadostni. Tudi če bi bilo res, da je treba uporabiti švicarsko pravo, in tudi če bi bilo res, da švicarsko pravo priznava pavšalen znesek odškodnine za neuporabo avtomobila, pa je treba povedati, da je po določbi 1. odst. 46. čl. Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih ( Ur.l.SFRJ 43-525/82) pristojno slovensko sodišče, če ima toženec prebivališče oz. sedež v Sloveniji. To pomeni, da je treba uporabiti slovenski procesni zakon, torej Zakon o pravdnem postopku. Po tem zakonu pa je treba dokazati dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka (čl.7/1 in 8 Zakona o pravdnem postopku). Drugi tožnik ni dokazal, da je avto res najel in da mu je torej ta škoda nastala. Zato se ni treba ukvarjati z vprašanjem, kakšna odškodnina bi mu šla. Sicer pa se tudi tu pritožba sklicuje na fotokopijo nemškega besedila, ki naj bi predstavljalo potrdilo delodajalca, da je drugi tožnik vezan na uporabo službenga avtomobila. Tudi če je vsebina predložene listine res takšna, taka izjava še ne pomeni, da je bil avto res najet. Tako je torej tudi v tem delu odločitev pravilna.

Tako je bilo torej treba zavrniti pritožbo in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje (čl.368 Zakona o pravdnem postopku).

Določbe Zakona o pravdnem postopku in Zakona o ureditvi kolizije zaskonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih so v tej sodbi uporabljene na podlagi 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1-6/91-I z dne 25. 6. 1991 ).