Jedro

Ker sta pravdni stranki državljana Republike Severne Makedonije in sta tam tudi sklenila zakonsko zvezo, je sodišče prve stopnje pri odločanju o višini preživninske obveznosti, ki ji toženec sicer oporeka, izhajalo iz določb Zakona za semejstvoto. Po določbi 179. člena citiranega zakona so starši dolžni preživljati svoje mladoletne otroke, določba 194. člena istega zakona pa sodišču nalaga, da pri odločanju o višini preživnine upošteva premoženje preživninskega zavezanca, delovno sposobnost, možnost zaposlitve, zdravstveno stanje in druge okoliščine, od katerih je odvisna ocena njegovih potreb. Na otrokovi strani pa upošteva njegovo starost in potrebe njegovega šolanja. Kot prispevek k preživljanju otroka pa šteje tudi delo in skrb tistega starša, kateremu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo.

Sodišče odloča na podlagi trditev in izvedenih dokazov. Ugovori glede preživninskih postavk/življenjskih potreb otroka so spadali v toženčevo trditveno in dokazno breme. Toženec je bil dolžan navesti minimum tistih dejstev, ki substancirajo njegove ugovore. Temu pa ni zadostil. Zato so neutemeljeni vsi njegovi pritožbeni očitki v zvezi z ugotavljanjem mesečnih potreb mld. A.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank (I. točka izreka), mld. sina A. zaupalo v varstvo in vzgojo materi (II. točka izreka) ter določilo stike med sinom in tožencem (III. točka izreka). Tožencu je naložilo plačilo preživnine za čas od 15. 2. 2019 do 30. 9. 2019 v znesku 100 EUR, od 1. 10. 2019 dalje pa v višini 150 EUR mesečno (IV. točka izreka). V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (V. točka izreka) in odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške postopka (VI. točka izreka).

2. Zoper odločitev o višini preživnine (IV. točka izreka) se pritožuje toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Opozarja, da se sodišče o mesečnih stroških za preživljanje mld. sina A., pa tudi o materialnih in pridobitnih zmožnostih pravdnih strank v sodbi ni obrazloženo izreklo. Potrebe A. je ocenilo na 400 EUR, čeprav je takšni višini nasprotoval na glavni obravnavi. Sodišče je ugotovilo, da znašajo skupni stroški bivanja za tožnico in sina mesečno 230 EUR, nato pa je nerazumljivo zaključilo, da znašajo preživninske potrebe A. okrog 400 EUR, pri tem pa ni pojasnilo, katere potrebe je upoštevalo in ni navedlo njihove višine po posameznih postavkah. Zmotna je ugotovitev, da oceni stroškov, ki jo je podala tožnica, ni oporekal. Vsak strošek oz. izdatek bi morala tožnica posebej izkazati in zanj predložiti dokazila. Nasprotoval je tudi višini stroškov najemnine, saj mu je znano, da tožnica najemnine ne plačuje, ker je najemodajalec njen novi partner. Tožnica stroškov najemnine ni izkazala z nobeno listino, zato jih sodišče ne bi smelo upoštevati. Zmotna je ugotovitev, da v času, ko je bil brez zaposlitve, ni ničesar prispeval za preživljanje sina. Plačeval je vse režijske stroške za stanovanjsko hišo. Sinu je nudil vzgojo in oskrbo. Zato odločno nasprotuje plačilu preživnine za čas od 15. 2. 2019 do 25. 6. 2019, ko se je toženka brez potrebe in samovoljno odselila iz skupnega gospodinjstva. Njegove premoženjske zmožnosti je sodišče ocenilo povsem napačno. Upoštevalo je le njegovo mesečno plačo, ne pa tudi številnih mesečnih izdatkov. Tako ni upoštevalo kredita za stanovanjsko hišo. Meni, da bi bila primerna preživnina za čas od 25. 6. 2019 do 30. 9. 2019, ko je bil še brezposeln, 70 EUR, od 1. 10. 2019 dalje pa največ 120 EUR.

Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor tožnici, ta pa se nanjo ni odzvala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožencu za čas od 15. 2. 2019 do 30. 9. 2019, ko je bil brez zaposlitve, naložilo preživninsko obveznost v višini 100 EUR; od 1. 10. 2019 dalje pa je toženec zaposlen, zato mu je prisodilo preživninsko obveznost v višini 150 EUR. Ker sta pravdni stranki državljana Republike Severne Makedonije in sta tam tudi sklenila zakonsko zvezo, je sodišče prve stopnje pri odločanju o višini preživninske obveznosti, ki ji toženec sicer oporeka, izhajalo iz določb Zakona za semejstvoto1. Po določbi 179. člena citiranega zakona so starši dolžni preživljati svoje mladoletne otroke, določba 194. člena istega zakona pa sodišču nalaga, da pri odločanju o višini preživnine upošteva premoženje preživninskega zavezanca, delovno sposobnost, možnost zaposlitve, zdravstveno stanje in druge okoliščine, od katerih je odvisna ocena njegovih potreb. Na otrokovi strani pa upošteva njegovo starost in potrebe njegovega šolanja. Kot prispevek k preživljanju otroka pa šteje tudi delo in skrb tistega starša, kateremu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo.

6. Tožnica je v tožbi natančno navedla potrebe otroka po posameznih postavkah. Njihov seštevek znaša približno 400 EUR. Življenjske potrebe otroka je podrobneje pojasnila tudi v svoji izpovedbi. Toženec odgovora na tožbo ni podal, na prvem naroku pa je le posplošeno navedel, da se ne strinja z višino preživnine, ker je ta previsoka. Do potreb otroka se ni konkretizirano opredelil niti v svoji izpovedbi. Njegova edina opredelitev glede potreb otroka je, da „stroški, ki jih je navedla tožnica, ne držijo in ne obstajajo“. Opredeljeno je ugovarjal le ugotovljeni višini režijskih stroškov in najemnine, pri tem pa ni argumentirano pojasnil vpliva na ocenjene potrebe. Neizkazana je ostala njegova navedba, ki jo je (sicer) podal že po opravljenem prvem naroku, da tožnica najemnine za stanovanje sploh ne plačuje. Nasprotno pa je bilo na prvem naroku kot nesporno ugotovljeno, da tožnica za stanovanje plačuje mesečno najemnino v višini 150 EUR in režijske stroške v skupnem znesku 80 EUR.

7. Odsotnost toženčeve dejstvene argumentacije – pri čemer pritožbeno sodišče poudarja, da izpovedba ne more nadomestiti nepravočasno podane trditvene podlage – se je utemeljeno odrazila v zaključku sodišča o višini otrokovih potreb. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ima A. povprečne potrebe otroka, starega 16 let, ki nastajajo z njegovim šolanjem, prehrano doma, obleko in obutvijo ter bivanjem. Ugotovilo je, da režijski stroški za tožnico in A. skupaj znašajo 230 EUR. Kot razumen je ocenilo znesek mesečnih potreb otroka v višini 400 EUR, ki ga je tožnica v tožbi specificirala po posameznih postavkah. Nobenega razloga ni bilo, da bi se sodišče še podrobneje opredeljevalo do posameznih postavk, saj jim – kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje – toženec sploh ni konkretizirano ugovarjal. 8. Sodišče odloča na podlagi trditev in izvedenih dokazov. Ugovori glede preživninskih postavk/življenjskih potreb otroka so spadali v toženčevo trditveno in dokazno breme. Toženec je bil dolžan navesti minimum tistih dejstev, ki substancirajo njegove ugovore. Temu pa ni zadostil. Zato so neutemeljeni vsi njegovi pritožbeni očitki v zvezi z ugotavljanjem mesečnih potreb mld. A. 9. Sodišče se je ustrezno opredelilo tudi do materialnih in pridobitnih zmožnosti pravdnih strank. Ugotovilo je, da so bile v obdobju zadnjih 12 mesecev premoženjske zmožnosti tožnice višje od toženčevih, ki je bil od vložitve tožbe 15. 2. 2019 do septembra 2019 brez zaposlitve. Od oktobra 2019 pa je zaposlen, njegova plača znaša 703,36 EUR. Takšen dohodek tudi ob stroških, ki jih ima s svojim preživljanjem, utemeljuje prisojo preživninske obveznosti v višini 100 EUR za čas njegove brezposelnosti, oz. 150 EUR za čas od oktobra 2019 dalje. Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da toženec svojih kreditnih obveznosti ni ustrezno utemeljil. Pa četudi bi bil pri odločanju o preživnini upoštevan njegov znesek kreditnih obveznosti, ta na že tako relativno nizko preživninsko obveznost ne bi imel nobenega relevantnega vpliva. Toženec namreč pokriva le približno 40 % otrokovih mesečnih potreb. Pri tem pa ni nezanemarljivo dejstvo, da so stiki med tožencem in sinom minimalni oz. jih zaradi porušenih odnosov sploh ni. Nenazadnje kredit plačuje tudi tožnica in tudi njej ta znesek pri odmeri preživnine ni bil upoštevan.

10. Toženec ni izkazal, da je v času od vložitve tožbe pa do izdaje sodbe prispeval k sinovemu preživljanju. Nasprotno. Zaslišan kot stranka je potrdil, da je bil brez službe in ni imel denarja, zato sinu ni ničesar kupil. V toženčevi trditveni podlagi ni najti navedb o višini sredstev, ki naj bi jih namenil za sinovo preživljanje v prej navedenem obdobju. Tožnica pa je na naroku 10. 1. 2020 zatrdila, da so toženčeve navedbe o prispevku k preživljanju sina neresnične. Odsotnosti toženčeve dejstvene argumentacije tudi ne more nadomestiti potrdilo o plačilu elektrike in zapadle premije, ki ga je toženec priložil k pritožbi. Preostali dve postavki iz potrdila pa sta nerelevantni, saj se nanašata na plačilo obveznosti odvetniku in izvršitelju. Pritožbeno sodišče še pripominja, da se potrebe otroka ne izkazujejo le z listinsko dokumentacijo, kot bi bilo mogoče sklepati iz toženčeve pritožbe, ampak tudi na druge načine, kot npr. z izpovedbami prič/strank.

11. Glede na pojasnjeno pritožba ni utemeljena, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Zato jo je zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Toženec s pritožbo ni uspel, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

1 Družinski zakon, Službeni vestnik Republike Makedonije št. 153 z dne 20. 10. 2014.