Jedro

Tožilec spremeni obtožnico tako, da spremeni opis dejanskega stanja v obtožbi v korist ali v škodo obtoženca, vendar se mora predmet obtožbe še vedno nanašati na isti historični dogodek. Sprememba opisa dejanja ima lahko za posledico tudi spremembo pravne opredelitve kaznivega dejanja po strožjem ali milejšem kazenskem zakonu. Obtožbe pa seveda ni mogoče spremeniti tako, da bi bil obtoženec obtožen za povsem drugo kaznivo dejanje ali da bi bila namesto obtoženca za isto dejanje obtožena druga oseba.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega M.R. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obdolženi M.R. je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka na 500,00 (petsto) EUR odmerjeno povprečnino v roku 15 dni po prejemu te sodbe.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kranju je z izpodbijano sodbo obdolženega M.R. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po 1. odstavku 317. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora, s preizkusno dobo treh let. Na podlagi 1. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je sodišče prve stopnje odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP in sicer stroške vročanja v znesku 22,19 EUR in povprečnino v znesku 300,00 EUR.

Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

V skladu z določilom 2. odstavka 445. člena ZKP je bil spis posredovan Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS, ki ga je vrnilo brez predloga.

Pritožba ni utemeljena.

Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki jo zagovornik vidi v neutemeljeni in nezakoniti spremembi obtožnega akta glede pravne opredelitve dejanja, in sicer iz kaznivega dejanja ogrožanja varnosti v hujše kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti, ni podana. Po določbi 1. odstavka 344. člena ZKP sme tožilec na glavni obravnavi spremeniti obtožbo, če po njegovi oceni izvedeni dokazi kažejo na drugačno dejansko stanje, kot ga je videl pri vložitvi obtožnice. Ni treba, da na to kažejo novi dokazi, lahko so tudi isti dokazi, ki so bili izvedeni med preiskavo, ki pa jih po njihovi izvedbi na glavni obravnavi tožilec drugače oceni. Tožilec spremeni obtožnico tako, da spremeni opis dejanskega stanja v obtožbi v korist ali v škodo obtoženca, vendar se mora predmet obtožbe še vedno nanašati na isti historični dogodek. Sprememba opisa dejanja ima lahko za posledico tudi spremembo pravne opredelitve kaznivega dejanja po strožjem ali milejšem kazenskem zakonu. Obtožbe pa seveda ni mogoče spremeniti tako, da bi bil obtoženec obtožen za povsem drugo kaznivo dejanje ali da bi bila namesto obtoženca za isto dejanje obtožena druga oseba. Upoštevajoč navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bila tožilčeva sprememba obtožnega akta dopustna in v skladu s 1. odstavkom 344. člena ZKP. Tožilec je namreč obtožni predlog vložil brez predhodne oprave preiskovalnih dejanj, je pa po končanem dokaznem postopku obtožni predlog spremenil le v toliko, da je iz opisa dejanja izpustil imena učencev, njihovih staršev in učiteljice, kar pa je imelo za posledico tudi spremembo pravne opredelitve kaznivega dejanja po strožjem kazenskem zakonu. Kljub temu, da je torej tožilec spremenil obtožni akt v škodo obtoženca, se obtožni akt še vedno nanaša na isti historični dogodek, zaradi česar je bila sprememba obtožnega akta dovoljena.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da se je v prvotnem obtožnem predlogu obdolžencu očitalo, da je ogrozil varnost kar 14 oseb, pri čemer ogrožanje ni bilo konkretizirano, medtem ko se v spremenjenem obtožnem predlogu ne navaja niti ena oseba, ki bi bila konkretno ogrožena zaradi obdolženčevega ravnanja, niti se ne navaja število ogroženih oseb, pritožbeno sodišče odgovarja, da pri kaznivem dejanju splošne nevarnosti mora storilec izzvati splošno nevarnost, ki je ne more nadzorovati, s tem pa povzročiti konkretno nevarnost za nedoločen krog oseb. Če pa je dejanje usmerjeno proti določenim osebam, katerih varnost naj bi obdolženec hotel ogroziti in v tem uspel, pa ni moč govoriti o kaznivem dejanju povzročitve splošne nevarnosti, pač pa o kaznivem dejanju ogrožanja varnosti. Kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po 1. odstavku 317. člena KZ pa je sicer ogroževalni delikt, prepovedana posledica pa je povzročitev nevarnosti za življenje ljudi ali premoženje velike vrednosti. Kaznivo dejanje po navedenem členu je storjeno, ko je s storilčevim ravnanjem (storitvijo ali opustitvijo) povzročena konkretna nevarnost za zavarovano dobrino, to se pravi s pojavom take stvarne in objektivne dejavnosti, ki po splošnih izkušnjah neposredno grozi, da se bo sprevrgla v poškodbo zavarovane dobrine, to je življenja ljudi ali premoženja velike vrednosti.

V zvezi z uveljavljanim pritožbenim razlogom zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa pritožbeno sodišče po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb, ugotavlja, da je sodišče prve stopnje povsem upravičeno za pravilno oceno obdolženčevega inkriminiranega ravnanja, predvsem glede subjektivnih znakov očitanega kaznivega dejanja, upoštevalo tudi obdolženčevo ravnanje tik pred in po samem obravnavanem dejanju, torej tudi obdolženčevo ravnanje z osebnim avtomobilom znamke L.N., ki sicer ni predmet tega postopka. Trditev pritožnika, da zaradi obdolženčevega ravnanja oziroma vožnje z osebnim vozilom znamke R.E. ni bil nihče od navzočih ogrožen, saj je manever s predmetnim vozilom, ki ga sicer zaradi gostinskih potreb izvaja vsak dan, opravil s počasno vožnjo tako, da nikomur ni bilo potrebno bežati pred njegovim vozilom, otroci pa so bili prestrašeni kvečjemu zaradi močnega hrupa, ki ga je povzročalo osebno vozilo L:N., pa ne vzdrži kritične presoje, saj nima zadostne spisovne podlage. Iz izpovedi zaslišanih prič B.B., I.G., M.P., M.P. in S.H., namreč izhaja, da je obdolženec najprej ugasnil razsvetljavo na območju starega gradu, nato pa z vozilom R.E. vzvratno zapeljal proti skupini otrok, med katerimi so bili tudi otroci, stari le dve oziroma tri leta in njihovih staršev, z večjo hitrostjo kot je sicer običajna za vzvratno vožnjo, tako,da so morali starši odskočiti oziroma se umakniti in tudi umakniti otroke, saj bi se lahko zgodilo, da bi koga od njih povozil. Glede na navedeno ni dvoma, da je obdolženec s svojim ravnanjem povzročil konkretno nevarnost za zavarovano dobrino oziroma za življenje ljudi, saj bi ob morebitnem zadetju obdolženčevega osebnega vozila v katerega od tam navzočih, lahko temu povzročilo hudo telesno poškodbo, zaradi katere bi bilo tudi v nevarnosti življenje ljudi. Sodišče prve stopnje pa je glede na zgoraj navedene okoliščine pravilno ocenilo, da je obdolženi ravnal z direktnim naklepom, na kar še dodatno kaže obdolženčevo nadaljnje ravnanje, ko je po premiku z vozilom R.E., še z vozilom L., s pokvarjenim izpušnim sistemom, ustrahoval odrasle in otroke s tem, da je močno pritiskal na plin in povzročal hrup.

Protispisna pa je pritožbena navedba, da sta izpovedi prič S.H. in B.B. glede obdolženčevega domnevnega ogrožanja z osebnim vozilom R.E. v popolnem nasprotju z izpovedbo priče M-P., ki je povedal, da je otroka potegnil stran in da ne ve, kaj bi se v nasprotnem primeru zgodilo. Priča S.H. je bila namreč zaslišana tekom kazenskega postopka le enkrat in to na glavni obravnavi dne 14.6.2007. Iz zapisnika o njenem zaslišanju pa ne izhaja, da je imenovana izpovedovala, da je bila prepričana, da je obdolženi zapeljal vzvratno z osebnim avtomobilom R.E. z namenom, da bi kasneje zapeljal v smeri proti izhodu iz območja pred gostinskim lokalom proti Kranju ter da so se tam stoječi otroci in starši pred osebnim avtomobilom le nekoliko umaknili, tako da je imel obdolženi prosto pot za manever z avtomobilom, kar sicer trdi pritožnik. Dejansko pa je priča S.H., tako kot druge, predhodno imenovane priče, povedala, da je obdolženec z osebnim vozilom R.E. ihtavo vzvratno zapeljal v njih, da so se morali umikati, sicer bi lahko koga povozil, zaradi česar so bili ogroženi. Smiselno enako je povedala tudi priča B.B. Pritožnik pa tudi ne more biti uspešen z golim zatrjevanjem, da se v izpovedbah vseh prizadetih prič meša ravnanje obdolženega z osebnim avtomobilom R.E. in L.N. ter da je popolnoma jasno, da so bili otroci prestrašeni kvečjemu zaradi močnega hrupa, ki ga je povzročalo osebno vozilo L.N. "Prizadete" priče so namreč jasno in posebej opisovale okoliščine obdolženčeve vožnje najprej z osebnim avtomobilom R.E., nato pa še z osebnim vozilom L.N., pri tem pa tudi nedvoumno pojasnile, da so bile ogrožene s prvo obdolženčevo vožnjo z osebnim vozilom R. E., močan hrup, ki ga je povzročalo osebno vozilo L.N., pa je otroke še dodatno prestrašilo.

Sodišče prve stopnje pa je navedlo tudi konkretne in prepričljive razloge, zakaj ni sledilo izpovedbam prič M.D., F.K. in I.D., ki so sicer smiselno potrjevale obdolženčev zagovor. K tem razlogom na strani 3 in 4 izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče nima več kaj dodati. Sicer pa sta priči M. D. in F.K. bili v kritičnem času v notranjosti lokala tako, da predmetne obdolženčeve vožnje z vozilom R. E. nista direktno in v celoti spremljali.

Pritožbeno sodišče je odločbo o kazenski sankciji preizkusilo na podlagi določila 386. člena ZKP. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da se je sodišče prve stopnje pravilno odločilo za izrek pogojne obsodbe ter upoštevajoč vse okoliščine, ki lahko vplivajo na odmero kazni, določilo tudi primerno kazen zapora ter ustrezno dolgo preizkusno dobo.

Neutemeljena pa je tudi pritožba v delu, ko napada odločitev sodišča, da je obdolženec med drugim dolžan povrniti tudi stroške vročanja vabila na glavno obravnavno, v znesku 22,19 EUR. Sodišče je namreč obdolžencu vabilo na glavno obravnavo za dne 29.3.2007 najprej, pravilno poslalo priporočeno po pošti dne 2.3.2007, nato pa se je pošiljka dne 12.3.2007 vrnila z oznako, da je obdolženec "ni dvignil", zaradi česar se je sodišče utemeljeno odločilo za vročitev vabila na glavno obravnavo preko kurirske službe City Express, ki je za vročitev sodne pošiljke zaračunala 22,19 EUR, katere pa je sodišče poravnalo iz proračuna. Ker pa je obdolženec spoznan za krivega, ima pa lastna sredstva za preživljanje, je sodišče prve stopnje povsem pravilno odločilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka, med drugim tudi predmetne stroške za vročanje vabila na glavno obravnavo.

Pritožbeno sodišče pa v izpodbijani sodbi in postopku ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (1. odstavek 383. člena ZKP), zato je glede na vse navedeno pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, mora obdolženec na podlagi določbe 1. odstavka 98. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino, primerno trajanju in zamotanosti tega postopka ter njegovim premoženjskim razmeram. Pripomniti pa je, da v kolikor obdolženec povprečnine ne bo plačal v 15. dneh od prejema te sodbe, bodo po preteku tega roka začele teči zakonite zamudne obresti.