Jedro

Bistveno je, da se k presoji, kdaj bivanjske razmere prestopijo dopusten prag, ne pristopa zgolj po matematični formuli, ki bi kršitev pravic osebnosti izenačile z določeno kvadraturo prostora, ki jo je imel posameznik na voljo. Vsakega odstopa od želene kvadrature ni mogoče izenačiti z neprimernimi razmerami.

Tožnik v pritožbi zmotno navaja, da se pri izračunu kvadrature osebnega prostora ne sme upoštevati tudi prostor, ki ga zaseda pohištvo.

Golo dejstvo, da naj bi bili v času tožnikovega bivanja prostori 144,4 % zasedeni, kar naj bi potrdila tudi priča A. A., avtomatično ne pomeni, da tožnik ni imel na voljo dovolj osebnega prostora.

Ni potrebno, da bi sodišče za enostaven pregled zdravstvenega kartona (iz katerega jasno izhaja, da v njem niso zavedene zatrjevane težave) postavilo sodnega izvedenca medicinske stroke. Toliko strokovnega znanja, da sodišče prebere zdravstveni karton in ugotovi, katere bolezni so v njem navedene in katere ne, ima tudi sodišča samo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 459 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (tožnika), da ji je tožena stranka (toženka) dolžna plačati odškodnino v znesku 25.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 7. 2016 dalje in povrniti pravdne stroške na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Ljubljani (I. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožnik dolžan toženki povrniti nastale pravdne stroške (II. točka izreka).

2. Tožnik zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje v nasprotju s prepisom zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo dne 12. 3. 2021 navedlo, da tožnik z izpovedbo ni potrdil vseh zatrjevanih dejstev, s čimer je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je izpovedal, kar je tudi zatrjeval v tožbi in nadaljnjih vlogah. Ker sodišče prve stopnje ni zaslišano predlaganih prič A. A. in B. B., ki bi potrdila, da je bil tožnik podvržen neustreznim okoliščinam bivanja, je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Neutemeljeno je zavrnilo tudi dokazni predlog ogleda prostorov, ki ga je podal tudi tožnik in ni zaslišalo tožnikovega očeta, ki bi lahko povedal o zdravstvenem stanju tožnika. Sodišče nima znanja, da bi ocenjevalo zdravstveno dokumentacijo, zato bi moralo angažirati izvedenca psihiatrične in psihološke stroke. Pohištvo se ne sme upoštevati pri izračunu ustrezne velikosti osebnega prostora. Tožniku je bilo na voljo manj kot 3 m² osebnega prostora. Podana je kršitev 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Prostori na Povšetovi so bili prezasedeni. Sodišče prve stopnje prihaja samo s seboj v nasprotje, saj je ugotovilo, da je priložena skica podobna tlorisu sobe št. 117 in 118, nato pa zaključilo, da tožnik ni imel nikoli na voljo manj kot 3 m² osebnega prostora. Če je upoštevalo skico sobe kot pravilno, je zmoten zaključek o dovolj velikem osebnem prostoru. Pohištvo ni del osebnega prostora pripornikov in zapornikov, dodatno zmanjšuje prostor in otežuje bivanje. Selektivno je povzelo izpoved tožnika, da so se morali zaporniki odmakniti ob prihodu pravosodnih policistov, da so lahko odprli okno. Odmakniti pomeni tudi, da so se zaporniki odmaknili na posteljo. Zmoten je zaključek, da toženka ni odgovorna za zatohlost in smrad v sobi. Sobe se niso prezračevale, kot je navedla toženka. Ne držijo navedbe, da je imel tožnik na voljo še druge dejavnosti. Ni mogel vsak dan v fitnes zaradi omejitve števila ljudi v fitnesu, delo frizerja pa je opravljal enkrat na mesec. Razumljivo je, da predlagane priče s strani toženke glede hrane niso izpovedale v njeno škodo. Zaposleni in zaporniki niso vedno uživali iste hrane. Priča C. C. je potrdil navedbe tožnika o slabi hrani, saj je izpovedal, da je kvaliteta hrane malo varirala. Tožnik je v izpovedbi potrdil, da so se skupaj tuširali štirje, da je bila mrzla voda, ker so toplo porabili v kuhinji. Sodišče prve stopnje se je opredelilo le do izpovedbe prič, ki so v korist toženke, ne pa tudi do izpovedbe tožnika ter njegovo izpoved selektivno povzelo. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni logično, da je sodišče prve stopnje sledilo priloženim meritvam zunanjih temperatur ARSO, ne pa tudi meritvam tožnika. Tožnik je priložil vsakodnevne meritve iz sobe v drugem nadstropju. Iz priloženih meritev izhaja, da je bila poleti vročina preko 34 in 36 stopinj. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da temperatura v notranjih prostorih ne more preseči zunanje temperature. Sodišče tudi nima znanja, da bi lahko samo zaključilo o različni vrednosti zunanjih in notranjih temperatur. Meritve tožnika v sobi so nedvomno bolj točne od meritev opravljenih v zunanjem okolju. Tudi zgoraj navedeni priči, bi lahko izpovedali o visokih temperaturah. Zaradi pomanjkljivosti razlogov je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je pojasnil, da se glede nedelovanja prezračevanja ni pritožil, ker ni bilo odziva (efekta). Izpovedal je, da so večkrat pisali pritožbe glede prezračevanja sob, da osebno pritožb ni pisal, ker je eden izmed zapornikov znal lepše pisati. Zmoten je zato zaključek, da se tožnik ni pritoževal nad slabimi razmerami. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Toženka je odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je od toženke zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi neustreznih bivalnih prostorov v priporu in v času prestajanja zaporne kazni. Trdil je, da je imel v sobi na voljo premalo osebnega prostora, da je bila v poletnih mesecih vročina, okna brez senčil, ni bilo dovolj tuširanja, v sobah je bil smrad, ni bilo primernega prezračevanja in svetlobe ter zadostnega števila obiskov in telefoniranja, hrana ni bila ustrezna, imel je zdravstvene težave. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in odškodninski zahtevek utemeljeno presojalo na podlagi prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in 26. člena Ustave Republike Slovenije, ki ureja odškodninsko odgovornost države. Utemeljeno je ugotovilo, da ni izpolnjena že prva predpostavka odškodninske odgovornosti, in sicer protipravnost, zato tožnik ni upravičen do vtoževane denarne odškodnine, ki jo za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode ali osebnostnih pravic določa 179. člen OZ.

6. Nesporno je, da je bila tožniku odvzeta prostost od 8. 5. 2015 do 4. 9. 2015, ko je bival v priporu, ter od 4. 9. 2015 do 7. 7. 2016, ko je prestajal zaporno kazen. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju standarda neprimernih bivalnih razmer pravilno povzelo sodno prakso slovenskih sodišč in Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Bistveno je, da se k presoji, kdaj bivanjske razmere prestopijo dopusten prag, ne pristopa zgolj po matematični formuli, ki bi kršitev pravic osebnosti izenačile z določeno kvadraturo prostora, ki jo je imel posameznik na voljo. Vsakega odstopa od želene kvadrature ni mogoče izenačiti z neprimernimi razmerami. Presoja ustreznih bivalnih razmer je stvar ocene vsakokratnih konkretnih okoliščin in presoje sodišč, kdaj neugodne razmere presežejo tisto neizogibno raven trpljenja, ki je sicer lastno vsakršnemu odvzemu svobode. To je tedaj, ko posamezniku onemogočajo dostojno prestajanje kazni zapora ali pripora ter mu povzročijo duševne bolečine takšne intenzitete, da to upravičuje prisojo denarne odškodnine.1

7. Tožnik v pritožbi zmotno navaja, da se pri izračunu kvadrature osebnega prostora ne sme upoštevati tudi prostor, ki ga zaseda pohištvo. Zmotno je stališče, da pohištvo zgolj še dodatno zmanjšuje osebni prostor in otežuje bivanje zapornikov. Nasprotno, predmeti, ki so namenjeni za stanovanjske prostore, so neločljivo sestavni del običajnega bivanja v stanovanjskih prostorih in človeku nudijo, da na dostojen način zadovoljuje vsakodnevne primarne potrebe (spanje, prehranjevanje ipd.). Vplivajo na kvaliteto življenja in povečujejo njegovo udobnost. Pohištvo je tožnik vsakodnevno uporabljal (kot del osebnega prostora). Lastna postelja je tožniku v skupni sobi nudila več zasebnosti in svobode, miza in stol pa dostojen način uživanja hrane in opravljanja drugih osebnih potreb. Enako stališče, da se pohištvo ne všteva v izračun površine osebnega prostora, je zavzelo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v sodbi Muršić proti Hrvaški z dne 20. oktobra 2016 ter Sodišče Evropske unije (SEU) v sodbi Dumitru-Tudor Dorobantu proti Generalstaatsanwaltschaft Hamburg z dne 15. oktobra 2019 (C-128/18).2

8. Sodišče prve stopnje je pri izračunu površine osebnega prostora, ki je bil na voljo tožniku, pravilno ugotovilo, da tožnik nikoli ni imel na voljo manj kot 3 m² osebnega prostora. Pritožba ne izpodbija izračuna površine glede na posamezna obdobja tožnikovega bivanja v priporu in zaporu, le pavšalno navaja, da je imel tožnik na voljo manj kot 3 m². Toženka je v prvostopenjskem postopku priložila natančne podatke po posameznih dnevih. Navedla je, v kateri sobi se je tožnik nahajal, dnevno število pripornikov in zapornikov v sobi, površino sobe in izračun površine na osebo. Iz priložene tabele jasno izhaja, da je imel tožnik ves čas na voljo najmanj 3,166 m². Golo dejstvo, da naj bi bili v času tožnikovega bivanja prostori 144,4 % zasedeni, kar naj bi potrdila tudi priča A. A., avtomatično ne pomeni, da tožnik ni imel na voljo dovolj osebnega prostora. Tudi priložena skica tlorisa sobe ni v nasprotju z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik nikoli ni imel na voljo manj kot 3 m². Sodišče prve stopnje je sledilo priloženi skici skupaj s priloženimi podatki toženke o površini sob. Ugotovilo je, da je priložena skica (A2) podobna tlorisu in izmeram sobe št. 117 in 118. Že na prvi pogled pa je očitno, da tloris sobe ni narisan v pravilnem razmerju, zato je o natančni površini vseh sob, kjer je bival tožnik, utemeljeno sledilo podatkom toženke. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, saj ni nasprotja med izračunom površine osebnega prostora in priloženim tlorisom sobe.

9. Drži pritožbena navedba, da je dokazni predlog ogleda prostorov podal tudi tožnik, vendar ni jasno, kako naj bi navedena napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je dokazni predlog vložila toženka, vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Bistveni so razlogi za zavrnitev dokaznega predloga kot nepotrebnega, ker je bilo dejansko stanje že dovolj razjasnjeno na podlagi izvedenih dokazov. Tožnik ne konkretizira, o čem naj bi se sodišče prve stopnje lahko prepričalo z ogledom prostorov. Na posplošeni ravni navaja, da bi se z ogledom prepričalo, da so tožnikove navedbe resnične.

10. Pavšalno in nekonkretizirano tudi graja, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z izpovedbo tožnika navedlo, da tožnik ni potrdil v izpovedbi vsega, kar je zatrjeval in da bi lahko priči B. B. in C. C. potrdili njegove trditve o neustreznih okoliščinah bivanja. Ob podrobni, analitični in prepričljivi dokazni oceni vseh tožbenih očitkov in ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik z izpovedbo deloma potrdil tožbene navedbe, deloma pa ne, bi moral tožnik v pritožbi konkretneje navesti, v čem je neskladje med zvočnim prepisom izpovedbe tožnika in zaključki sodišča prve stopnje, ter kaj naj bi potrdili predlagani priči ali ogled prostorov. Tako pa ostanejo pritožbene navedbe v zvezi s tem le na splošni ravni z izjemo, da bi predlagani priči lahko potrdili, da se sobe niso prezračevale, kot je izpovedal tožnik ter o visokih temperaturah. Že tožnik sam ni bil konsistenten v izpovedbi glede možnosti odpiranja oken. Navajal je, da oken niso mogli odpirati in hkrati, da so poleti zjutraj odprli okna. Iz zaslišanja prič (pravosodnih policistov) je jasno izhajalo, da so priporniki in zaporniki lahko okna prosto odpirali ves čas. Tožnik sam je izpovedal, da so v sobi kadili in kuhali kavo in da so na smrad in zatohlost vplivale predvsem osebne higienske navade ostalih zapornikov in pripornikov. Priča A. A. je izpovedal, da so v času sprehodov sobe prezračili s prepihom. Sodišče prve stopnje je torej pravilno sledilo navedbam tožnika, da je bil v sobi neprijeten vonj, vendar ugotovilo, da so bili za to odgovorni priporniki in zaporniki sami, saj so okna lahko odpirali brez omejitev. Zaslišanje predlaganih prič, ki naj bi potrdili izpovedbo tožnika o prezračevanju, zato ni bilo potrebno. Prav tako ne o visokih temperaturah, ki niso bile izkazane, do kar se bo pritožbeno sodišče podrobneje opredelilo v nadaljevanju.

11. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog za zaslišanje tožnikovega očeta, ki naj bi izpovedal o njegovih zdravstvenih težavah. Toženka v odgovoru na pritožbo utemeljeno izpostavlja, da tožnik ni jasneje konkretiziral zdravstvenih težav. Pravilna pa je tudi obrazložitev sodišča prve stopnje, da je o zdravstvenih težavah lahko najbolje vedel in izpovedal tožnik sam, zdravstveno stanje tožnika pa je bilo tudi vidno iz priložene zdravstvene dokumentacije. Ni potrebno, da bi sodišče za enostaven pregled zdravstvenega kartona (iz katerega jasno izhaja, da v njem niso zavedene zatrjevane težave) postavilo sodnega izvedenca medicinske stroke. Toliko strokovnega znanja, da sodišče prebere zdravstveni karton in ugotovi, katere bolezni so v njem navedene in katere ne, ima tudi sodišča samo. Tožnik je oba izvedenca predlagal v zvezi z ugotavljanjem duševnih bolečin, ki jih je trpel zaradi neustreznih bivanjskih razmer oziroma zdravstvenih težav povezanih z neustreznimi higienskimi in bivanjskimi pogoji. Sodišče prve stopnje je tudi takšen dokazni predlog utemeljeno zavrnilo kot nepotreben, saj protipravno ravnanje toženke ni bilo ugotovljeno (neustrezne razmere) in posledično obsega škode ni ugotavljalo.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik v izpovedbi ni potrdil tožbenih trditev o majhnosti sobe in da so vsi zaporniki morali sedeti na postelji, da je pravosodni policist sploh lahko šel mimo. Pritožba samovoljno dodaja izpovedbi tožnika pomen, ki iz celotnega konteksta tožnikovega odgovora o velikosti sobe ne izhaja. Iz tožnikove izpovedbe izhaja, da so v sobi vsi stali, ko je prišel pravosodni policist, vendar ne zaradi majhnosti sobe, ampak iz nekega spoštovanja do pravosodnih policistov. Potem pa so se počasi vsedli oziroma ponavadi so morali stati. Ni bilo torej govora o tem, da bi se morali odmakniti na posteljo, zato da bi lahko pravosodni policist šel mimo. Na posteljo so se usedli, ker so že dolgo časa stali. Življenjsko povsem običajno pa je, da se je potrebno malo odmakniti, če v sobo, kjer se že nahaja več oseb, prideta dodatni dve osebi, ki se gibata po sobi.

13. Tožnikova izpovedba o količini opravljenih delovnih ur v času prestajanja zaporne kazni je bila izpodbita s priloženimi listinami pregleda delovnih ur zaprtih oseb (B41), ki so izkazovale veliko večje število opravljenih ur, kot je izpovedal tožnik. S pritožbenim sklicevanjem (ponovno) le na svojo izpoved, nasproti dokaznim listinam, tožnik ne more uspeti. Sicer pa je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo, da ni bilo razloga, da bi tožnik opravljal še več dela in prebil še več časa izven sobe. Število oseb v fitnesu je bilo res omejeno, vendar iz navedb tožnika in prič ne izhaja, da bi tožnik le redko uspel priti na vrsto, ampak da se je občasno zgodilo, da obisk fitnesa ni bil mogoč. Sodišče prve stopnje je zato tudi fitnes pravilno upoštevalo kot kompenzacijski element. 14. Tožnik ne izpostavi nobene tehtne okoliščine, zakaj naj bi pravosodni policisti izpovedovali neverodostojno. Tega ne utemeljuje golo dejstvo, da so priče zaposlene pri toženki. Pravosodni policisti so izpovedali, da so občasno (eni večkrat, drugi manjkrat) v službi jedli enako hrano kot priporniki in zaporniki. Ni nujno, da bi priče vsakodnevno obedovale v službi, da bi znale izpovedati o kvaliteti hrane. Izpovedba priče D. D., da je hrana malo varirala, ne pomeni potrditve tožnikove izpovedbe o slabi hrani. Iz konteksta celotnega odgovora o stanju solate je razvidno, da so hrano pripravljali zaporniki pod nadzorom inštruktorja, ki je bil eden od zaposlenih in je skrbel, da je bila hrana ustrezno pripravljena. Življenjsko logično je, da kvaliteta hrane ni bila vsak dan ista, vendar je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da je bila primerna.

15. Sodišče prve stopnje je dosledno povzelo tudi izpoved tožnika glede tuširanja. Tožnik ni izpovedal v smislu, da so se skupaj hkrati tuširali štirje, ampak, da so po štirje hkrati odšli v kopalnico, kjer so bile pregrajene tuš kabine, kar je zagotavljalo intimnost. Prav tako v svoji izpovedi ni potrdil tožbenih navedb, da ni bilo omogočeno redno tuširanje, da je zmanjkalo vode, da je tekla umazana in mrzla voda iz pip, razen deloma glede tople vode, kar pa je sodišče prve stopnje v 42. točki obrazložitve korektno povzelo. Če se je tuširalo več oseb, je bilo potrebno počakati, da je bilo dovolj tople vode, kar izhaja tudi iz izpovedb pravosodnih policistov. Pritožbene navedbe o selektivnem povzemanju izpovedb prič in tožnika ter odsotnosti dokazne ocene izpovedb, so neutemeljene in v nasprotju z razlogi izpodbijane sodbe.

16. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje slediti meritvam temperatur, ki jih je priložil tožnik. Dokazna ocena sodišča prve stopnje o nedokazanosti visokih (neznosnih) temperatur ne temelji na meritvah zunanjih temperatur ARSO, ampak uradnih meritvah uprave zapora, ki jih je v tabeli priložila toženka. Res ni nujno, da v kolikor zunanje temperature ne presežejo 30ºC, tudi notranje temperature teh vrednosti ne morejo preseči. Kljub temu pa so tudi zunanje temperature ena izmed pomembnih okoliščin, ki vpliva na temperaturo v notranjih prostorih in lahko služijo kot orientacija višine notranjih temperatur. Ta je končno seveda precej odvisna od lege stavbe in prostora, izolacije, morebitnega dodatnega hlajenja in podobno. Tožnik ni izkazal, da bi bila konkretna stavba stara, brez ustrezne prave izolacije. Ob odsotnosti klimatskih naprav, so tudi zunanje temperature pomemben dejavnik, ki vpliva na notranjo temperaturo.

17. Tožnik je priložil meritve za sobe v drugem nadstropju za obdobje od 1. 6. 2015 do 30. 9. 2015. Pretežni del obdobja (v času pripora do 4. 9. 2015) je tožnik bival v pritličju in ne drugem nadstropju, prav tako ni izkazal, da so bile meritve korektno opravljene. Splošno znano je, da je pritlična soba povprečno hladnejša od sobe v drugem nadstropju, kjer je bilo ugotovljeno, da je temperatura sedemkrat presegla 30ºC. Tudi sicer temperatura bistveno ni presegla 30ºC in je v zvezi s tem utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da višje temperature v notranjih prostorih v poletnih mesecih niso nekaj neobičajnega in da dobršni del populacije ne biva v klimatiziranih prostorih. V času tožnikovega bivanja v drugem nadstropju oziroma prestajanja zaporne kazni, pa temperature v sobi niti enkrat niso presegle 30ºC. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno kot neverodostojne ocenilo tožnikove meritve in njegovo izpovedbo o neznosno visokih temperaturah od 35 do 38ºC. 18. Ker je bilo dejansko stanje o višini temperatur dovolj razjasnjeno, ni bilo potrebno o tem zaslišati še predlaganih prič B. B. in C. C. Tudi dokazni predlog, da bi priči na splošno izpovedali o visokih temperaturah v priporu in zaporu ni primeren, saj se v konkretnem primeru presojajo zgolj notranje temperature v sobah, kjer je bival tožnik. Tožnik namreč ne more uspeti s tožbenim zahtevkom na način, da bi dokazal neznosne notranje temperature na splošno, v katerikoli sobi pripora ali zapora. Moral bi konkretno izkazati neznosne in neprimerno visoke temperature v sobi dejanskega bivanja.

19. Tožnik tudi ni izkazal, da bi tekom bivanja v priporu ali zaporu pri vodstvu uprave zapora ali dežurnemu sodniku vložil pritožbo o neznosnih temperaturah, bodisi da bi ga domnevno visoke temperature tako močno motile, da bi npr. prosil za premestitev v drugo sobo. Tožnik je le na splošno izpovedal, da so se zaporniki veliko pritoževali, vendar pa sam ni vložil nobene pritožbe. Tudi tekom pravdnega postopka ni predložil nobene pritožbe, ki bi potrjevala njegovo izpovedbo o vlaganju skupinskih pritožb, sam pa je izrecno izpovedal, da se ni pritožil, ker ne bi bilo odziva. Tožnik tako ni izkazal, da bi se kdaj pritoževal nad neprimernimi bivanjskimi pogoji v priporu ali zaporu, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se tožnik nad slabimi razmerami v času bivanja ni pritoževal. 20. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Pravilno je povzelo tudi vsebino izvedenih dokazov in napravilo nepristransko, prepričljivo in celovito dokazno oceno. V pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pa niso podane. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, dolžan pa jih je povrniti toženki, ki je argumentirano odgovorila na pritožbo (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP). Upoštevaje vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku ji gre 750 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 22/1 Odvetniške tarife, OT) in 2 % materialnih stroškov oziroma 15 točk (11. člen OT), kar ob vrednosti točke 0,60 EUR skupaj znaša 459 EUR pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče pa toženki ni priznalo priglašenih 50 točk za končno poročilo stranki, saj je storitev v konkretnem primeru že zajeta v 750 točkah za odgovor na pritožbo in ne gre za samostojno odvetniško storitev po tar. št. 43 OT.

1 Prim. sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 88/2017 z dne 3. 11. 2017. 2 Obe odločbi navajata, da se v izračun površine, ki je na voljo v celici, ne sme vključiti površina sanitarij, je pa treba v ta izračun vključiti površino, ki jo zaseda pohištvo, pri čemer morajo zadevne osebe ohraniti možnost, da se v celici normalno gibljejo.