Jedro

Toženka ni konkretno navedla, kdaj in kako naj bi bil tožnik skušal odpraviti napake, zlasti pa ne tega, katere naj bi te (domnevno neuspešno odpravljane) napake sploh bile. Zato ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na sodno prakso, po kateri se podjemnik, ki prične odpravljati napake, ne more več sklicevati na zamudo naročnika, saj v obravnavani zadevi takšno stanje ni bilo sklepčno (in to zaradi pretirane splošnosti) zatrjevano.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožnica je v osmih dneh dolžna plačati tožniku 153 EUR pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo tožniku v osmih dneh plačati 1580 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 5. 2022 dalje do plačila, zavrnilo pa njegov zahtevek za plačilo enakih obresti od navedenega zneska (en) dan 6. 5. 2022. Hkrati je odločilo, da mora toženka tožniku povrniti 409,80 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to sodbo se je pritožila toženka, tožnik pa je v svojem odgovoru nanjo nasprotoval utemeljenosti pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V tej zadevi gre za spor majhne vrednosti, v katerem je odločbo sodišča prve stopnje dopustno izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

5. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožnik zavezal za toženko izdelati projektno dokumentacijo, toženka pa se mu je za to storitev zavezala plačati. Tožnik je iztoževal del plačila za opravljeno storitev po izdanem računu za 1580 EUR, toženka pa se je plačila branila z navedbami, da je bila storitev (izdelana projektna dokumentacija) obremenjena s številnimi napakami, na katere da je bil tožnik pravočasno opozorjen in naj jih ne bi bil uspešno skušal popraviti, zato naj bi bila njej nastala škoda, tako da naj računa ne bi morala poravnati. Kot je pravilno pojasnilo prvostopenjsko sodišče, so pravna podlaga za ta spor določbe XI. poglavja Obligacijskega zakonika (OZ) o podjemni pogodbi. Sodišče prve stopnje je nadalje presodilo, da je toženka uveljavljala ugovor stvarnih napak, pri čemer pa ni podala trditev o njihovem pravočasnem grajanju in postavitvi primernega roka za odpravo napak, zaradi česar je ugovor kot nesklepčen zavrnilo in (v bistvenem) ugodilo zahtevku tožnika, s preostalimi navedbami strank, ki niso bile pravno relevantne, pa se ni ukvarjalo.

6. V skladu s prvim odstavkom 634. člena OZ se lahko naročnik sklicuje na skrito stvarno napako, če o njej obvesti podjemnika čim prej, najpozneje pa v enem mesecu, odkar je bila odkrita. Pravočasno obvestilo o napakah (notifikacija) je pravno dejanje, ki ga mora opraviti, da ohrani svoje pravice nasproti podjemniku, in je hkrati predpostavka podjemnikove odgovornosti za stvarne napake. Če naročnik stvarnih napak ne notificira prav ali pravočasno, izgubi pravice in ugovore, ki bi jih lahko uveljavil zaradi napak. Ker se je toženka kot naročnica sklicevala na tožnikovo odgovornost za stvarne napake iz podjemne pogodbe, je bilo na njej tudi trditveno in dokazno breme glede obstoja, pravilnosti in pravočasnosti notifikacije. Niso zato utemeljeni pritožbeni očitki, da je prvostopenjsko sodišče zmotno razporedilo dokazno breme s tem, ko je njej v škodo štelo, da ni podala določnih navedb o tem, kdaj je prevzela delo od tožnika. Trenutek prevzema dela je pravno relevanten za pričetek teka notifikacijskega roka, zato je v okviru zatrjevanja pravočasne notifikacije breme zatrjevanja in dokazovanja tudi tega dejstva na toženki.

7. Toženka je pred sodiščem prve stopnje navajala, da je bil tožnik o vseh napakah pravočasno obveščen s strani tretje osebe (JKP A., d. o. o.), prvostopenjsko sodišče pa je argument zavrnilo, sklicujoč se na stališče, da obvestila o napakah s strani tretjega ne gre enačiti z notifikacijo o obstoju stvarnih napak po 634. členu OZ, saj je njen namen, da se pri podjemniku odpravi negotovost, ali bo naročnik, ki je za napako vedel, uveljavljal jamčevalne zahtevke, do katerih je upravičen.1 Temu pritožbeno sodišče pritrjuje, dodaja pa, da celo če bi bilo obvestilo tretjega mogoče šteti za notifikacijo stvarnih napak v smislu 634. člena OZ, bi moralo tudi samo izpolnjevati splošne pogoje o pravilnosti in pravočasnosti notifikacije. Skrito stvarno napako je treba v obvestilu podjemniku določno in konkretno opisati, in to tudi v notifikacijskem roku enega meseca, odkar je bila odkrita, kot to določa prvi odstavek 634. člena OZ. Razen pavšalnega navajanja, da je družba JKP A. tožnika 17. 12. 2021 obvestila o pomanjkljivostih na PZI za izgrad­njo javnega vodovoda in kanalizacije, toženka ni podala nobenih konkretnih navedb o tem, kdaj naj bi bila ona ali navedena družba zanjo prevzela delo oziroma kdaj naj bi se bila z zatrjevanimi napakami seznanil bodisi ta družba bodisi toženka ter katere konkretne stvarne napake, ki jih zatrjuje toženka, naj bi bile vsebovane v tem obvestilu (po utrjenem stališču dokazi tu ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage2). Tudi zgolj iz tega razloga obvestila JKP A., d. o. o., ni mogoče šteti za pravilno in pravočasno notifikacijo o stvarnih napakah v smislu 634. člena OZ.

8. V zvezi z obveznostjo notifikacije pritožba še navaja, da je toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila, da je tožnik neuspešno poskušal napake odpraviti, kar izhaja iz elektronskih sporočili pri tožniku zaposlenega, s čimer da je zatrjevala in dokazala obstoj dejanskega stanu iz 636. člena OZ. Določba, na katero se sklicuje pritožba, ureja položaj, v katerem morebitna opustitev notifikacije ne povzroči izgube pravic naročnika, vendar zgolj v primeru, da se je stvarna napaka nanašala na dejstva, ki so bila podjemniku znana oziroma mu niso mogla ostati neznana, pa jih ni sporočil naročniku oziroma je s svojim ravnanjem zavedel naročnika, da pravic ni pravočasno uveljavil. Pritožbeno sodišče sicer načeloma pritrjuje pritožbi, da je takšno stanje smiselno izhajalo iz navedb o tem, da je tožnik napake neuspešno skušal odpraviti. Če bi to držalo, so mu napake bile znane oziroma mu niso mogle ostati neznane. To posredno izhaja tudi iz toženkinih trditev, da je bil tožnik z napakami seznanjen s strani JKP A. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče tudi v teh primerih ugotavlja, da so toženkine navedbe, da je bil tožnik z napakami seznanjen oziroma jih je neuspešno skušal odpraviti, ostale zgolj posplošene. Kot že predhodno pojasnjeno v zvezi z vprašanjem notifikacije, naj bi bil tožnik (po toženkinih navedbah) o zatrjevanih stvarnih napakah seznanjen z obvestilom JKP A., pri čemer iz toženkinih navedb ne izhaja, katere stvarne napake naj bi v tem obvestilu sploh bile vsebovane. Enako nekonkretizirane so ostale tudi navedbe glede zatrjevanega neuspešnega poskusa odprave napak s tožnikove strani, v zvezi s katerim je toženka navedla zgolj, da iz priloženih elektronskih sporočil pri tožniku zaposlenega izhaja, da se tožnik ni uspešno trudil stvarne napake popraviti. Toženka ni konkretno navedla, kdaj in kako naj bi bil tožnik skušal odpraviti napake, zlasti pa ne tega, katere naj bi te (domnevno neuspešno odpravljane) napake sploh bile.3 Zato ne more uspeti pritožbeno sklicevanje na sodno prakso, po kateri se podjemnik, ki prične odprav­ljati napake, ne more več sklicevati na zamudo naročnika, saj v obravnavani zadevi takšno stanje ni bilo sklepčno (in to zaradi pretirane splošnosti) zatrjevano. Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da toženka ni zadostila trditvenemu bremenu v zvezi s pravilno in pravočasno notifikacijo tožnika o zatrjevanih skritih stvarnih napakah.

9. Niso utemeljene niti pritožbene navedbe, da je toženka s tem, ko je navajala, da je tožniku preklicala pooblastilo za zastopanje pred upravno enoto, smiselno zatrjevala, da tožnik ni izpolnil svoje obveznosti po podjemni pogodbi, posledično pa, da iztoževana terjatev tožnika ni obstajala. Toženka takšnih navedb pred sodiščem prve stopnje ni podala, zgolj pavšalna navedba o preklicu pooblastila za zastopanje pred upravno enoto pa tem trditvam ni enakovredna. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, ki je pojasnilo, da stranki v postopku nista navajali, da bi preklic pooblastila kakorkoli vplival na obstoj iztoževane terjatve. V tej zadevi je na podlagi izdelane projektne dokumentacije prišlo do pravnomočne izdaje gradbenega in uporabnega dovoljenja,4 tožnik pa se je s podjemno pogodbo poleg izdelave projektne dokumentacije kot temeljne obveznosti zavezal le sodelovati pri pridobitvi ustreznih soglasij ter pravnomočnega gradbenega in uporabnega dovoljenja, ne pa kot pooblaščenec pred upravno enoto zastopati toženko ali investitorja gradbenega projekta. Preklic pooblastila za toženkino zastopanje pred upravno enoto zato ni mogel vplivati na izpolnitev tožnikovih pogodbenih obveznosti po podjemni pogodbi. Tudi izdani račun, ki je podlaga za iztoževano terjatev, se nanaša na izdelavo PID dokumentacije in ni vezan na zastopanje pred upravnimi organi. Niso nadalje utemeljene pritožbene navedbe, da je toženka s preklicem pooblastila smiselno zatrjevala odstop od sklenjene pogodbe v skladu s 639. členom OZ. V postopku pred sodiščem prve stopnje nikoli ni navajala, da je od pogodbe odstopila, glede na že predhodno pojasnjeno naravo podjemnega razmerja, sklenjenega med strankama, pa preklic pooblastila za zastopanje pred upravno enoto ni imel in ni mogel imeti vsebine odstopa od pogodbe. Ob tem velja dodati, da je odstopno upravičenje po 639. členu OZ, na katero se sklicuje toženka, vezano na pravilno in pravočasno notifikacijo stvarnih napak ter postavitev primernega roka podjemniku za njihovo odpravo, česar pa toženka, kot že pojasnjeno, ni storila.

10. Pritožba nazadnje navaja, da sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje razlogov glede ugovorov o neopravljenih delih tožnika, konkretno glede pridobitve soglasja JKP A., d. o. o., ter dodaja, da iz obrazložitve ni jasno, ali je prvostopenjsko sodišče v dokaznem postopku prebralo vse listine toženke, zaradi česar naj bi bili podani bistveni kršitvi določb postopka 8. in 14. točke drugega 339. odstavka ZPP. Tudi v tem delu pritožbeni očitki niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je ugovore, na katere se sklicuje pritožba, naslovilo v 12. točki obrazložitve odločbe, in pojasnilo, da se s pridobitvijo soglasja k PZI s strani komunalnega podjetja A. ni ukvarjalo, saj stranki nista navajali, da bi pridobitev soglasja vplivala na obstoj iztoževane terjatve. Vsebinsko prazni so tudi pritožbeni očitki glede povzemanja dokaznega postopka v obrazložitvi izpodbijane sodbe, za katere pritožba ne pojasni, zakaj oziroma v čem naj bi predstavljali zatrjevani bistveni kršitvi postopka. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti (kar je glavni kriterij kršitve po 14. točki), saj vsebuje jasne in medsebojno skladne razloge o odločilnih dejstvih, toženki pa možnost obravnavanja pred sodiščem ni bila v ničemer onemogočena (da bi pritožnica mogla uveljaviti kršitev po 8. točki, ki je pritožbeno sodišče ne preizkuša po uradni dolžnosti, bi morala pojasniti, vendar ne pojasni, zakaj je element procesnega gradiva, ki ga je sama priskrbela, sodišče prve stopnje pa domnevno prezrlo, takšen, da lahko vpliva na zaključke sodišče prve stopnje), zaradi česar očitani kršitvi določb postopka nista podani.

11. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker toženka s pritožbo ni uspela, mora tožniku, ki je na pritožbo argumentirano odgovoril, povrniti njegove potrebne stroške pritožbenega postopka (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku stroške odmerilo po priglašenem stroškovniku, v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Kot potrebne je priznalo stroške za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 22/1 OT, 250 točk), in pavšalne izdatke v višini 2 % od vrednosti storitve (tretji odstavek 11. člena OT, 5 točk). Glede na vrednost odvetniške točke v višini 0,60 EUR, priznani tožnikovi pritožbeni stroški znašajo 153 EUR. Toliko mu mora toženka plačati v osmih dneh od prejema te sodbe (313. člen ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 458. člena ZPP).

1 Že ono se je sklicevalo na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 340/2002 z dne 26. 2. 2004. 2 To rekši, pritožbeno sodišče pripominja, da je toženka pred sodiščem prve stopnje zgolj predložila dokument JKP A., d. o. o., z dne 17. 12. 2021, iz katerega izhajajo pripombe na PZI projekt, vendar pa se pripombe v tem dokumentu ne ujemajo s stvarnimi napakami, ki jih je v svoji trditveni podlagi zatrjevala toženka. 3 Le v opombo spada, da je toženka v zvezi z navedenim priložila dve elektronski sporočili, pri čemer pritožbeno sodišče ob poudarku, da dokazi ne morejo nadomestiti trditvene podlage, znova poudarja, da tudi iz elektronskih sporočil na katere se sklicuje toženka, ne izhaja, katere konkretne napake naj bi tožnik sploh skušal odpraviti. 4 Tožnik je tožbi priložil gradbeno dovoljenje, izdano 15. 11. 2021, pravnomočno 29. 11. 2021 (list. št. A5), in podatke o uporabnem dovoljenju, izdanem 11. 5. 2022, pravnomočnem 12. 5. 2022 (A6).