Jedro

Pravilno je materialnopravno stališča prve stopnje, da je pri ugotavljanju zastaranja treba upoštevati objektivni in subjektivni kriterij za pričetek teka tega roka. V skladu s 352. členom OZ začetek teka zastaralnega roka ni vezan na zaključek zdravljenja kot tak, čeprav utegne biti to z vidika oškodovančeve skrbnosti najbolj oprijemljiva okoliščina, temveč na trenutek, ko je oškodovanec zvedel za obseg in višino škode.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki 466,65 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek po temelju v celoti utemeljen.

2.Zoper takšno odločitev se pritožuje toženka iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava iz 2. in 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je bil tožniku obseg škode znan najkasneje takrat, ko je bilo njegovo zdravljenje končano in stabilizirano, ter ni bilo več pričakovati izboljšanja, le-to pa je bilo po mnenju sodnega izvedenca A. A. dne 12. 9. 2017, zato je tožba vložena dne 30. 11. 2020, prepozna. Ne glede na dejstvo, da sodišče prve stopnje navedenem izvedencu ni postavilo vprašanja glede zastaranja, se je le-ta v svojem izvedenskem mnenju opredelil do zaključka zdravljenja in sodišče prve stopnje bi ga moralo upoštevati. Izvedenec je namreč ocenil, da je bil tožnikov zlom v celoti zaraščen dne 12. 9. 2017 in je lahko začel delati v polnem 8 urnem delavniku. Iz izvedenskega mnenja izhaja še, da tožnikov obisk pri kirurgu B. B. dne 5. 2. 2018, ne gre šteti za zaključek zdravljenja, ker bi kirurg isto mnenje lahko napisal tudi pet mesecev prej ali kasneje. Pregled je namreč bil indiciran zaradi težav, ki so tožniku ostale kot trajna posledica škodnega dogodka. Glede na to, da ima tožnik danes iste težave, kot jih je imel pri pregledu s strani izvedenca, tj. težave pri dolgotrajni hoji in po neravnem terenu ter upoštevajoč dejstvo, da kirurg ob pregledu dne 5. 2. 2018 ni ugotovil nobene nove okoliščine glede zdravstvenega stanja tožnika, pa potrjujejo zaključek A. A., da je bil tožniku obseg škode znan najkasneje v septembru 2017. Do takrat je bilo zaključeno kontinuirano zdravljenje tožnika, sam pa je nato tudi vèdel kaj lahko dela, kaj zmore oziroma kakšne so posledice poškodbe ter da je stanje ustaljeno. Toženka sodišču druge stopnje predlaga, da tožbeni zahtevek zavrne in tožniku naloži povrnitev stroška, ki ga je imela s plačilom sodne takse za pritožbo.

3.Tožnik je podal odgovor na pritožbo in se v njem obrazloženo zavzel za njeno zavrnitev ter hkrati priglasil stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Predmet pritožbenega preizkusa je vmesna sodba, s katero je sodišče prve stopnje razsodilo, da je zahtevek tožnika po podlagi utemeljen v celoti. Pritožbeno sporno ostaja vprašanje zastaranja tožnikovega zahtevka.

6.Pritožbeni preizkus pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene uradoma upoštevne procesne kršitve, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo določbe materialnega prava. Za sprejeto odločitev je navedlo vse odločilne razloge.

7.Tožnik s tožbo zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel dne 22. 5. 2016 pri delodajalcu A., d. o. o. Ob opravljanju svojega dela je moral preveriti nivo hladilne tekočine na stroju za krmo živali, ob tem pa mu je spodrsnilo, padel je s stroja ter utrpel zlom desne stegnenice v sredini.

8.Materialnopravno podlago tožbenega zahtevka predstavljajo določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), Zakona o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD-1) ter Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1). Prvi odstavek 131. člena OZ določa, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. V prvem in drugem odstavku 352. člena OZ je določeno, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru zastara ta terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala.

9.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je do škodnega dogodka prišlo dne 22. 5. 2016, ko je tožnik želel preveriti nivo hladilne tekočine na stroju za krmo živali, ob tem pa mu je spodrsnilo tako, da je padel s stroja in utrpel zlom desne stegnenice v sredini. Zdravljenje tožnika je trajalo od dne poškodbe, pri čemer je še v novembru 2017 opravljal fizioterapijo, saj je imel bolečine v desnem kolku, ki so se pri obremenitvah stopnjevale, dne 15. 1. 2018 je iskal pomoč v travmatološki ambulanti zaradi vztrajanja bolečin, dne 5. 2. 2018 pa je imel še dodaten pregled v travmatološki ambulanti B. B. Glede na pisno izvedensko mnenje sodnega izvedenca C. C., dr. med., njegove pisne ter ustne dopolnitve, je sodišče štelo, da tožnikovega izboljšanja zdravstvenega stanja ni bilo več za pričakovati po 5. 2. 2018, zato je zaključilo, da je tožba vložena dne 30. 11. 2020, pravočasna. Tožnik je bil zaposlen pri zavarovanki toženke kot živinorejec, njegova naloga pa je med drugim bila, da na delovnem stroju za krmo živali preverja nivo hladilne tekočine, vse dokler ne bo prišlo do strokovnega pregleda stroja. Ker se hladilna tekočina nahaja na vrhu ohišja navedenega delovnega stroja na višini 2,2 m, je do nje dostopal na način, da je stopil na levi sprednji del freze, nato iz freze na pločevino in po traku nadaljeval pot do ohišja stroja ter čez ohišje do hladilnika, v katerem se nahaja hladilna tekočina.

Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožnik opravljal svoje delo, ki mu je bilo odrejeno s strani delovodje, da je uporabljal opremo, ki mu je bila takrat na voljo, da s strani delodajalca ni prejel nobenih navodil za varno delo pri opravljanju konkretnega preverjanja nivoja hladilne tekočine in da ni bil opozorjen, da k izvajanju predmetnega opravila pristopa na neustrezen način. Zaradi navedenega je zaključilo, da zavarovanka toženke ni ukrenila vse potrebno za preprečitev nastanka škode, saj ni poskrbela za ustrezno usposabljanje za opravljanje predmetnega opravila in ni poskrbela za varno izvajanje dela, zaradi česar je ravnala protipravno. Ravno slednje je bilo vzrok za nastanek tožnikove poškodbe, ker pa ni ugotovilo okoliščin, ki bi kazale na nepazljivost tožnika in ni ugotovilo njegovega soprispevka k nastanku škode, je podana njena krivdna odgovornost v celoti.

10.Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodba sodišča prve stopnje pravilna v pravnem in dejanskem pogledu ter ji v celoti pritrjuje. V nadaljevanju se izreka o pritožbenih navedbah.

11.Neutemeljen je pritožbeni očitek o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Sodišče druge stopnje ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, saj je prepričljiva in življenjsko sprejemljiva ter v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Za opredelitev časa zaključka tožnikovega zdravljenja in s tem za presojo pravočasne vložitve tožbe, je sodišče angažiralo sodnega izvedenca C. C., dr. med., specialista kirurga. Ta se je do postavljenih vprašanj v zvezi z zaključkom zdravljenja opredelil v pisnem izvedenskem mnenju z dne 24. 1. 2022, po pripombah tožnika pa je dodatno pojasnilo podal v dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 29. 4. 2022, prav tako je bil ustno zaslišan na naroku za glavno obravnavo dne 3. 10. 2022. Iz vseh njegovih strokovnih mnenj izhaja zaključek, da je bilo tožnikovo aktivno zdravljenje zaključeno s pričetkom opravljanja 4-urnega dela, trenutek, ko pa je bilo tožniku z gotovostjo jasno, da je stanje po poškodbi tako, da ne bo resnega izboljšanja, da bodo ostale nepopravljive posledice in s tem škoda, pa je datum pregleda pri travmatologu B. B. z dne 5. 2. 2018. Toženka na pisni izvedenski mnenji ni podala nobenih pripomb, prav tako na ustnem zaslišanju izvedencu ni postavila nobenega vprašanja.

12.Upoštevajoč navedeno ter da ni bil podan noben dvom v pravilnost in popolnost izvedenskega mnenja, toženka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, češ, da pa bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati mnenja sodnega izvedenca A. A., dr. med., specialista kirurga, da je bilo tožnikovo zdravljenje končano in zdravstveno stanje stabilizirano dne 12. 9. 2017. Kot izhaja iz sklepa o imenovanju A. A. in določitvi obsega nalog z dne 28. 8. 2023, ga sodišče prve stopnje za ugotavljanje okoliščin zaključka zdravljenja ni postavilo, zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da njegovega mnenja v tem delu ne gre upoštevati, saj je izven postavljenega mandata. Vsa drugačna pritožbena izvajanja so neutemeljena.

13.Pravilno je materialnopravno stališča prve stopnje, da je pri ugotavljanju zastaranja treba upoštevati objektivni in subjektivni kriterij za pričetek teka tega roka. V skladu s 352. členom OZ začetek teka zastaralnega roka ni vezan na zaključek zdravljenja kot tak, čeprav utegne biti to z vidika oškodovančeve skrbnosti najbolj oprijemljiva okoliščina, temveč na trenutek, ko je oškodovanec zvedel za obseg in višino škode. Trenutek subjektivnega spoznanja in zaključek zdravljenja torej časovno ne sovpadata zmeraj. Odškodninska obveznost namreč zapade že takrat, ko nastane škoda, za njeno védenje pa je treba upoštevati (celoten) obseg in višino oziroma upoštevno škodno obdobje, zajeto v njenem odpravljanju; torej tako potek zdravljenja kot tudi njegov sestavni del - zaključek zdravljenja. Ni sporno, da je tožnik zdravniško pomoč v želji po izboljšanju zdravstvenega stanja kot posledico obravnavanega škodnega dogodka, iskal še konec leta 2017 (opravljanje fizioterapije) in v začetku leta 2018 (kontrolni pregledi v travmatološki ambulanti, MR artrografija in kontrolni pregled travmatologa B. B. dne 5. 2. 2018), kar pomeni, da je subjektivno menil, da se mu zdravstveno stanje (morda) še lahko izboljša. Travmatolog B. B. je v izvidu z dne 5. 2. 2018 zapisal, da je tožnikovo stanje trajno in ni pričakovati bistvenega izboljšanja. S tem izvidom je tudi po mnenju sodišča druge stopnje pri tožniku bilo podano subjektivno spoznanje obsegu in višini njegove škode.

14.Na podlagi povedanega je pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da je tožnik pravočasno vložil tožbo, zavarovanka toženke pa z opustitvijo ustreznega usposabljanja in varnega izvajanja dela, ni ravnala z ustrezno skrbnostjo, zaradi česar je podana njena krivdna odškodninska odgovornost za škodni dogodek.

15.Po obrazloženem je sodišče prve stopnje sprejelo pravilen materialnopravni zaključek, ko je tožbenemu zahtevku po temelju, ugodilo zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano vmesno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16.Toženka sama krije nastale ji stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP). Mora pa tožniku v 15 dneh povrniti njegove stroške pritožbenega postopka, saj je tožnik argumentirano prerekal vse toženkine pritožbene trditve, in sicer za sestavo odgovora na pritožbo 625 točk po 22/1 OT, 2% za materialne stroške in 22% DDV, kar znaša 466,65 EUR.

17.Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP. Če zavezanec stroškov postopka v tem roku ne povrne, pride v zamudo in poleg stroškov dolguje tudi zakonske zamudne obresti (načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

-------------------------------

1Zakon o duševnem zdravju, Uradni list RS, št. 77/2008, s kasnejšimi spremembami.

2Več o tem glej tudi Krajnc V. v Obligacijski zakonik s komentarjem, druga knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 476 in nasl.

3Vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku znaša 38.744,68 EUR, vrednost odvetniške točke v času odločanja o stroških znaša 0,60 EUR.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 131/1, 352, 352/1, 352/2