Jedro

Spravljanje oškodovanca v zmoto z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin, kot se obdolžencu očita v opisu kaznivega dejanja pomeni, da se pri oškodovancu ustvari zmotno predstavo o kakšnih okoliščinah. Kot izhaja iz opisa kaznivega dejanja je obdolženec oškodovanca spravil v zmoto z lažnimi trditvami, da bo kupnino za že prevzete živali poravnal, ko bo prišel po druge živali oziroma pri zadnjem odvozu, da bo še istega dne plačal vse kupljene živali, česar pa ni storil ne tega dne ne nikdar pozneje. Ne gre torej le za kršitev pogodbene obveznosti glede plačila prevzetih živali pač pa za naklepno zapeljevanje in spravljanje v zmoto oškodovanca z zagotavljanjem, da bo prevzeta živina plačana, čeprav tega namena na obdolženčevi strani nikoli ni bilo.

Izrek

I. Pritožbi okrajne državne tožilke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenskih sankcijah spremeni tako, da se obdolženemu D. B. za kaznivo dejanje goljufije namesto pogojne obsodbe po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika izreče kazen 5 (pet) mesecev zapora.

II. Pritožba obdolženčevega zagovornika se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo zoper sodbo.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obdolženi D. B. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen šestih mesecev zapora s splošnim pogojem, da v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da oškodovancu M. M. v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe vrne premoženjsko korist v znesku 3.700,00 EUR. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka v znesku 292,87 EUR, potrebne izdatke oškodovanca ter potrebne izdatke in nagrado njegovega pooblaščenca ter plačati sodno takso. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je prvo sodišče oškodovancu M. M. prisodilo premoženjskopravni zahtevek v znesku 3.700,00 EUR, s presežkom zahtevka pa je bil napoten na pravdo.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pravočasno pritožila okrajna državna tožilka in obdolženčev zagovornik. Državna tožilka sodbo izpodbija iz razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s 374. členom ZKP, zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlaga, da sodišča druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženemu namesto pogojne obsodbe izreče kazen šestih mesecev zapora. Zagovornik uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva, da se ga obvesti o seji pritožbenega senata.

3. V odgovoru na pritožbo zagovornika, vloženem 27. 9. 2017, višja državna tožilka predlaga, da sodišče druge stopnje zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrne in izpodbijano prvostopenjsko sodbo spremeni tako, kot je državno tožilstvo predlagalo v pritožbi z dne 8. 9. 2017. 4. Utemeljena je le pritožba okrajne državne tožilke.

5. Zagovornik je v pritožbi zahteval, da ju z obdolženim višje sodišče povabi na sejo pritožbenega senata, ne da bi za to navedel konkretne razloge. Pritožbeno sodišče predlogu ni sledilo, ker je ocenilo, da njuna navzočnost ne bi pripomogla k razjasnitvi stvari. Po prvem odstavku 445. člena ZKP je v skrajšanem postopku presoja o tem, ali bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari prepuščena predsedniku senata ali senatu. Gre za razliko od dolžnosti pritožbenega sodišča v rednem postopku, saj mu v slednjem prvi odstavek 378. člena nalaga, da o seji obvesti vse stranke in zagovornike, če katerikoli izmed njih zahteva, da je o seji senata obveščen. Namen navzočnosti obdolženca oziroma njegove obrambe na seji višjega sodišča je med drugim tudi v kontroli poročila sodnika poročevalca, ki ga ta poda na pritožbeni seji. Obdolžencu in njegovemu zagovorniku z neposrednim in ustnim nastopanjem pred sodniki, ki odločajo o obdolženčevi zadevi, je dana možnost, da s svojim nastopom in navajanjem argumentov v okviru uveljavljanih pritožbenih navedb prepričata sodišče, da spremeni svoje stališče, ki si ga je doslej izoblikovalo le na podlagi pisne dokumentacije spisa. Na ta način je torej obdolžencu dana možnost, da sovpliva na potek pritožbene seje in končno odločitev sodišča (tako sodba Vrhovnega sodišča RS z dne 19. 10. 2017, opr. št. I Ips 43328/2010). A kot že rečeno, pritožnik svoje zahteve ni niti konkretiziral, pritožbeni senat pa je na podlagi spisovnega gradiva zaključil, da navzočnost strank ne bi v ničemer pripomogla k boljši razjasnitvi zadeve in drugačni presoji.

6. Po pregledu kazenskega spisa in pritožbeno izpodbijane sodbe v smislu pritožbenih izvajanj, sodišče druge stopnje zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva. Zbrane dokaze in obdolženčev zagovor je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja:

7. Uvodoma izraženi očitek pritožnika, da iz opisa kaznivega dejanja goljufije ni razbrati, kdaj naj bi se kaznivo dejanje pričelo izvrševati in kdaj zaključilo, ker mora biti preslepitveni namen podan že ob sklepanju dogovora (ne ve se kdaj je bil dogovor sklenjen), je po prepričanju sodišča druge stopnje neutemeljen. Vsebino opisa kaznivega dejanja v izreku obsodilne sodbe določa 1. točka prvega odstavka 359. člena ZKP. Podatki o kraju in času storitve kaznivega dejanja so potrebni za individualizacijo konkretnega kaznivega dejanja, niso pa zakonski znak kaznivega dejanja, čeprav so pomembni iz drugih razlogov (za presojo prepovedi ponovnega sojenja o isti zadevi, za ugotovitev jurisdikcije domačega sodišča, za določitev krajevne pristojnosti sodišča, za zastaranje, za ugotovitev odgovornosti mladostnika itd.). V konkretno obravnavanem kaznivem dejanju goljufije, ki ga v celoto sestavljajo tri posamezna obdolženčeva izvršitvena dejanja, je čas storitve goljufije opredeljen v časovnem razponu med avgustom in decembrom 2014, saj se je obdolženčevo protipravno ravnanje pričelo avgusta 2014, ko si je obdolženec pridobil oškodovančevo zaupanje (menjava konja L. za kobilo in trimesečnega žrebička), ter nadaljevalo novembra in decembra 2014, ko je oškodovanec verjel obdolženčevim lažnim obljubam, da bo kupnino za žrebca in kravo (skupaj 1.600,00 EUR), žrebico (800,00 EUR) ter kravo in telico (1.300,00 EUR), poravnal in sicer, ko bo prišel po druge živali oziroma pri zadnjem odvozu, da se bo vrnil z denarjem še istega dne in plačal vse kupljene živali. Tako sodišče druge stopnje zaključuje, da je časovna opredelitev predmetnega kaznivega dejanja goljufije neoporečna in ne dopušča dvoma v dovolj konkrezitirano opredelitev, da je pri obdolžencu goljufivi namen obstajal že od prvega dogovora med njim in oškodovancem o prodaji živine. Da je šlo po vsebini za dogovor o prodaji in ne menjavi, torej kupoprodajno ne pa menjalno pogodbo, pa je sodišče prve stopnje s tehtnimi razlogi ocenilo in argumentiralo pod točko 9 obrazložitve izpodbijane sodbe.

8. Sodišče druge stopnje v konkretni kazenski zadevi ne more pritrditi pritožniku, ko se ta sklicuje na ratificirano Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), 8. člen Ustave RS ter Protokol št. 4 k EKČP, ki v 1. členu določa prepoved zaporne kazni zaradi dolgov ter da nikomur ne sme biti odvzeta prostost samo zato, ker ne more izpolniti pogodbenih obveznosti. 1. člen Protokola št. 4 k 5. členu EKČP se nanaša na neizpolnitev pogodbenih, torej civilnih obveznosti in ne dovoljuje odvzema prostosti zaradi neizpolnitve le-teh. V predmetni kazenski zadevi pa je sodišče pod točko 12 obrazložitve izpodbijane sodbe zanesljivo zaključilo, da ni šlo zgolj za neizpolnitev pogodbene obveznosti, pač pa ravnanje obdolženca z goljufivim namenom, da pride do pri oškodovancu prevzetih živali brez plačila kupnine.

9. Pritožnik meni, da dejanje kot je opisano v izreku sodbe sploh ni kaznivo, saj naj ne bi vsebovalo vseh zakonskih znakov (1. točka 372. člena ZKP). Nikjer naj ne bi bilo navedeno kako in na kakšen način naj bi obdolženec goljufivo ravnal. Kupoprodajna pogodba se sklepa z obljubo plačila in predmetno kaznivo dejanje ne more biti izvršeno le, če je bila dana obljuba plačila. Zato naj bi šlo zgolj za civilnopravno razmerje med obdolžencem in oškodovancem.

10. Opis kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 mora med ostalim vsebovati storilčev namen pridobitve protipravne premoženjske koristi, izvršitveno dejanje, to je navedbo okoliščin, s katerimi je opisano storilčevo spravljanje oziroma puščanje druge osebe v zmoti ter prepovedano posledico, to je opis aktivnega ali pasivnega ravnanja oškodovanca v škodo lastnega ali tujega premoženja. Spravljanje oškodovanca v zmoto z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin, kot se obdolžencu očita v opisu kaznivega dejanja pomeni, da se pri oškodovancu ustvari zmotno predstavo o kakšnih okoliščinah. Kot izhaja iz opisa kaznivega dejanja je obdolženec oškodovanca spravil v zmoto z lažnimi trditvami, da bo kupnino za že prevzete živali poravnal, ko bo prišel po druge živali oziroma pri zadnjem odvozu, da bo še istega dne plačal vse kupljene živali, česar pa ni storil ne tega dne ne nikdar pozneje. Ne gre torej le za kršitev pogodbene obveznosti glede plačila prevzetih živali pač pa za naklepno zapeljevanje in spravljanje v zmoto oškodovanca z zagotavljanjem, da bo prevzeta živina plačana, čeprav tega namena na obdolženčevi strani nikoli ni bilo.

11. Res je sicer kot zatrjuje pritožnik, da oškodovanec in njegova žena nista poizvedovala o obdolženčevem premoženjskem stanju, plači, s čim se ukvarja itd., da bi na tak način preverila njegovo zanesljivost, res je oškodovanec vedel, da se obdolženec ne ukvarja z živinorejo, saj ni imel MID številke, ki jo mora imeti vsak kmet, a te okoliščine po prepričanju sodišča druge stopnje ne morejo ovreči pravilne dokazne ocene prvostopenjskega sodišča o obstoju obdolženčevega goljufivega namena, kot jo je argumentiralo pod točkama 11 in 12 obrazložitve izpodbijane sodbe. Obdolženec si je s prvo menjavo konja L. za kobilo in žrebička pri oškodovancu ustvaril zaupanje. Oškodovanec je verjel, da bo obdolženec vso ostalo živino, glede katere je bil dogovor, da jo odkupi, plačal. Obljube pa obdolženec ni realiziral, saj takšnega namena ni imel od vsega začetka. Lažno je zagotavljal, da bo živali plačal ob naslednjem prevzemu. Pri zadnjem prevzemu krave in teleta je celo zagotavljal, da bo denar prinesel še istega dne do večera, potem pa se na oškodovančeve telefonske klice več ni oglašal, ko pa se je javil, pa se je skliceval na karambol. Obdolženec se prav tako ni odzval na opomin pred tožbo z dne 30. 4. 2015, ki ga je prejel od oškodovančevega pooblaščenca (list. št. 7). Obdolženčevo ravnanje je bilo torej posebej motivirano, da si s tem, ko od oškodovanca izmami živino brez plačila, na njegovo škodo pridobi protipravno premoženjsko korist (3.700,00 EUR). Zato ne gre slediti pritožbenemu očitku o nedokazanosti obravnavanega naklepa kot oblike krivde.

12. Pritožnik dejanske zaključke sodišča prve stopnje o neobstoju kupoprodajnega razmerja med obdolžencem in oškodovancem izpodbija tudi s sklicevanjem na izpovedbe priče S. P., sicer oškodovančeve zunajzakonske partnerice, ki naj bi potrdila obdolženčev zagovor, da sta se obdolženec in oškodovanec že na konjski dirki v I. julija 2014, kjer naj bi oškodovanec tudi obdolženčevega konja videl, dogovorila za zamenjavo galoperja L. za živino v približni protivrednosti 4.000,00 EUR. V nasprotju s pritožbenimi očitki, gre pritrditi sodišču prve stopnje, da je priča S. P. tekom kazenskega postopka skladno izpovedovala, da sta obdolženec in oškodovanec sklenila dogovor, da se žrebec L. zamenja le za kobilo in žrebe, preostala živina pa je bila predmet kupoprodaje v znesku okoli 4.000,00 EUR (list. št. 194). Priča je tudi izpovedala, da ji oškodovanec obdolženčevega konja ni opisal ter da ni navajal, da naj bi konja v I. videl. Kot je pravilno opozorilo sodišče prve stopnje, je tudi priča J. H. potrdila, da je v I. oškodovanec ponujal na prodaj svojo kobilo, za nakup katere pa sam ni bil zainteresiran. Prav tako ni mogoče pritrditi problematiziranju pritožnika, kako je mogoče določiti ceno za živino takoj, ne da bi oškodovanec pregledal obdolženčevega konja, saj sta se obdolženec in oškodovanec o prodaji ostale živine začela dogovarjati šele po izvršeni menjavi konja L. za kobilo in žrebička. Čeprav sta priči S. P. in J. H., pa tudi sam oškodovanec kot priča, izpovedovali, da je predaja živine potekala popolnoma mirno, ta pritožbeni argument nikakor ne more vplivati na pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje glede narave posla, dogovorjenega med obdolžencem in oškodovancem. Oškodovanec je kot priča poudaril, da je obdolžencu popolnoma zaupal, da mu bo prevzeto živino plačal, še zlasti ker se je obdolženec "zaklinjal na sina". Glede na to, da se je oškodovančevo nezaupanje v iskrenost obdolženčevih zagotovil o plačilu živine ob naslednjih prevzemih začelo porajati šele po zadnjem decembrskem prevzemu (ko je obdolženec zagotavljal celo, da bo plačilo realiziral še istega dne, pa se pozneje skliceval na karambol), je povsem sprejemljivo, da ob prejšnjih prevzemih živine oškodovanec ni "godrnjal zaradi neplačila" kot to navaja pritožnik.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno dokazno ocenilo izpovedbe prič T. K. in A. A., na podlagi katerih je ovrglo obdolženčev zagovor, da naj bi bil konj L. ob menjavi vreden 5.000,00 EUR ter da naj bi bil zato z oškodovancem sklenjen dogovor, da vso po obdolžencu prevzeto živino zamenja zgolj za tega konja. Priča A. A. je izpovedal, da je konja na Češkem kupil za 1.400,00 EUR, s prevozom pa naj bi ga stal 2.300,00 EUR. Obdolžencu ga je konec leta 2012 prodal za 1.500,00 EUR gotovine, preostanek kupnine v znesku 3.500,00 pa naj bi bila kompenzacija na račun tega, ker ga je obdolženec vzdrževal v času poškodbe. Pridružiti se gre stališču prvega sodišča, da ni mogoče slediti izpovedbi A. A. o tem, da je cena konja od njegovega uvoza v Slovenijo 19. 10. 2011 (list. št. 171) pa do prodaje obdolžencu narasla za kar 117 %, čeprav v tem času pa niti pozneje, kot je razvidno iz spisovnih podatkov večjih uspehov na dirkah ni dosegal. Vrednost 1.500,00 EUR pa se približno ujema tudi s tem, kar je o prodajni ceni konja obdolžencu povedala priča T. K., ko je navajala znesek 1.400,00 EUR. Glede na navedeno ni moč pritrditi očitkom pritožnika, da je bila obdolžencu kršena pravica do obrambe s tem, ko sodišče v kazenskem postopku ni angažiralo cenilca, ki bi ocenil vrednost konja L., saj se je izvedba tega dokaza glede na ostale dokaze, ki so izkazovali dejansko vrednost konja, še zlasti pa ob zanesljivem dokaznem sklepu, da zagovoru obdolženca o menjavi konja za vso prevzeto živino ne gre verjeti, pokazala kot nepotrebna. Enako gre zaključiti tudi glede predlaganih zaslišanj prič R. T. in T. Š., kar je sodišče prve stopnje izčrpno z razumnimi razlogi utemeljilo pod točko 3 obrazložitve. O dejstvu, da konj L. ni tekmoval na dirki v I. julija 2014 je sodišče prve stopnje pridobilo dovolj zanesljivo dokazno podlago z odgovorom XX z dne 3. 5. 2017 (list. št. 111) ter odgovorom YY z dne 15. 6. 2016 (list. št. 183 in 184). V skladu z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP je torej sodišče prve stopnje v pritožbeno izpodbijani sodbi ustrezno obrazložilo, zakaj ni ugodilo dokaznim predlogom obdolženčevega zagovornika za zaslišanje prič, postavitev cenilca ter pregleda vseh posnetkov na spletnem portalu YouTube. Razlogi, ki jih je zapisalo sodišče prve stopnje so sprejemljivi in zaradi takšne, pravilno argumentirane odločitve prvostopenjskega sodišča, nikakor ni mogla biti obdolžencu kršena pravica do obrambe. Obramba zato ni uspela uveljaviti bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP kot posledice zatrjevane kršitve obdolženčeve pravice do obrambe.

14. Sodišče prve stopnje je obdolžencu za obravnavano kaznivo dejanje goljufije izreklo pogojno obsodbo kot kazensko sankcijo opozorilne narave, v okviru katere mu je določilo kazen šestih mesecev zapora z dveletno preizkusno dobo. V skladu z določbo tretjega odstavka 58. člena KZ-1 sodišče izreče pogojno obsodbo, če glede na osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnjo krivde in glede na druge okoliščine, v katerih je dejanje storil, spozna, da je mogoče pričakovati, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Poglavitni razlog na podlagi katerega se lahko torej sodišče odloči za izrek pogojne obsodbe je, da pri obdolžencu najde tehtne razloge za prognozo, da v bodoče ne bo ponavljal kaznivih dejanj. V pritožbeno izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje ni izpostavilo nobene konkretne okoliščine, razen da naj obdolženec od leta 2014 ne bi bil obravnavan zaradi novih kaznivih dejanj in prekrškov. Pri tem pa kot pravilno opozarja pritožnica, ni dovolj teže dalo dejstvu, da je bil obtoženec doslej, od leta 2003 dalje že petkrat pravnomočno obsojen zaradi kaznivih dejanj. Pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani mu je bila 6. 11. 2003, pod. opr. št. I K 133/2002, izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo štirih mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta, zaradi kaznivega dejanja tatvine po drugem in prvem odstavku 211. člena KZ. Pred istim sodiščem je bil 9. 6. 2004, pod opr. št. I K 191/2002 obsojen zaradi izsiljevanja po prvem odstavku 218. člena KZ na pogojno obsodbo, z določeno kaznijo enega leta zapora in preizkusno dobo treh let in šestih mesecev. Upoštevaje kazen določeno v prvo citirani pogojni obsodbi, mu je Okrožno sodišče v Ljubljani določilo enotno kazen enega leta in dveh mesecev zapora, s preizkusno dobo treh let in šestih mesecev. Okrajno sodišče v Kočevju mu je 18. 1. 2012, pod opr. št. I K 49572/2011, zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, z določeno kaznijo enega meseca zapora in preizkusno dobo dveh let (pravnomočna 27. 1. 2012). Pred istim sodiščem je bil 17. 12. 2013, pod opr. št. I K 29534/2012 pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja nasilništva po drugem in prvem odstavku 296. člena KZ-1 na pogojno obsodbo, z določeno kaznijo treh mesecev in preizkusno dobo treh let (preizkusna doba je trajala od 17. 12. 2013 do 17. 12. 2016). S sodbo prav tako Okrajnega sodišča v Kočevju z dne 5. 5. 2014, opr. št. I K 15189/2012, ki je postala pravnomočna 18. 6. 2014, je bil obdolženec zaradi nasilništva po drugem in prvem odstavku 296. člena KZ-1 obsojen na tri mesece zapora, s tem da se je kazen izvršila s 180 urami dela v splošno korist. Obdolženec je torej sedaj obravnavano kaznivo dejanje storil tekom preizkusne dobe po sodbi Okrajnega sodišča v Kočevju, opr. št. I K 29534/2013. Obdolženca od ponavljanja kaznivih dejanj očitno niso odvrnile številne pogojne obsodbe izrečene v preteklosti, kar pa je podatek, ki ne pritrjuje presoji prvostopenjskega sodišča, da bo tudi pogojna obsodba, izrečena obdolžencu v predmetnem kazenskem postopku dovolj učinkovita kazenska sankcija, ki ga bo odvrnila od ponavljanja kaznivih dejanj. Celo samo prvo sodišče pri izbiri in odmeri kazenske sankcije pri obdolžencu ni našlo druge olajševalne okoliščine razen skrbi za nepreskrbljenega otroka, pa še to zgolj na načelni ravni. Zato ima pritožnica prav, ko ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri izbiri kazenske sankcije v premajhni meri upoštevalo pomembne okoliščine kot so obtoženčevo prejšnje življenje, obnašanje po storjenem kaznivem dejanju in stopnja njegove krivde, še zlasti pa predrznost in vztrajnost pri izvrševanju kaznivih dejanj. Glede na utemeljenost pritožbe okrajne državne tožilke, je sodišče druge stopnje izpodbijano prvostopenjsko sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obdolžencu za kaznivo dejanje goljufije namesto pogojne obsodbe izreklo kazen zapora. Pri tem je glede na vse ugotovljene obteževalne okoliščine kot jih je sicer že izpostavilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ter že zgoraj omenjeno olajševalno okoliščino, obdolžencu odmerilo kazen nekoliko nižje od pritožbenega predloga in sicer na pet mesecev zapora. Tako izrečena kazen zapora je po prepričanju sodišča druge stopnje povsem primerno in pravično nadomestilo za obdolžencu dokazano kriminalno ravnanje.

15. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi sodbo izpodbija obdolženčev zagovornik, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

16. Obdolženec s pritožbo ni uspel in zato mora, po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, plačati sodno takso po tarifni št. 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), kot strošek pritožbenega postopka, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.