Jedro

Glede na ureditev mediacije kot alternativne oblike reševanja sodnih sporov, je neutemeljeno sklicevanje tožnice, da se pred prvostopenjskim sodiščem odloča, katere dokaze se izvede za razjasnitev dejanskega stanja zadeve, saj se v postopku mediacije ne dokazuje dejanskega stanja niti ne postavlja formalnih tožbenih zahtevkov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki posveta z odvetnikom pred postopkom mediacije, na katerega jo je napotilo Okrajno sodišče v Piranu kot toženo stranko v pravdni zadevi opr. št. P 172/2016, ki se vodi zaradi izpraznitve nepremičnine in plačila odškodnine. Tožena stranka ugotavlja, da je bila tožnici z odločbo opr. št. Bpp 27/2017 z dne 20. 2. 2017 že odobrena brezplačna pravna pomoč za sestavo in vložitev odgovora na tožbo v prej navedenem pravdnem postopku, z novo prošnjo pa tožnica prosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči še za posvet z odvetnico v zvezi s postopkom mediacije.

2. Tožena stranka izhaja iz določbe prvega odstavka 1. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki opredeljuje namen brezplačne pravne pomoči in ocenjuje, da v obravnavanem primeru pogoji za dodelitev te pomoči niso izpolnjeni. Pojasnjuje, da postopek mediacije, ki je alternativni način rešitve sporov, ne pomeni sojenja. V tem postopku ni prekluzivnih rokov in ni dokaznega bremena za stranke. Gre za proces, ki ga usmerja mediator in v katerega se sprti strani vključita prostovoljno, z namenom iskanja rešitve, ki bi bila sprejemljiva za obe strani. Mediator strankam pomaga, da izrazijo probleme, želje in potrebe ter aktivno sodelujejo pri iskanju rešitve spora, do vsebine spora pa se ne opredeljuje. Gre torej za postopek, v katerem je poudarjena vloga stranke, ki mora sama izraziti svoja pričakovanja, potrebe ter pripravljenost za iskanje sporazumne rešitve spora in te njene volje ne more nadomestiti odvetnik. Glede na tako naravo postopka mediacije in vlogo mediatorja, ki je v postopku nevtralen in skrbi na interese obeh strank, tožena stranka ocenjuje, da tožnica ne potrebuje posebne pravne pomoči v obliki pravnega svetovanja in zastopanja preko odvetnika za zagotovitev sodnega varstva v tem postopku. Vloga odvetnika je namreč v tem, da stranki nudi strokovno pomoč, ta pa, glede na naravo postopka mediacije, ni potrebna. Tožena stranka zaključuje, da tožnica zato ne izpolnjuje pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči, kot so določeni v 24. členu ZBPP ter zato subjektivnega kriterija za dodelitev te pomoči, to je finančnega in premoženjskega kriterija, ni preverjala, saj morata biti oba pogoja izpolnjena kumulativno.

3. Tožnica se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi) ter vrne toženi stranki v ponovni postopek, tožena stranka pa naj ji tudi povrne stroške postopka. Tožnica navaja, da se pred Okrajnim sodiščem v Piranu vodi pravdni postopek, v katerem tožeči stranki A.A. in B.A. od tožnice zahtevata izpraznitev in izročitev nepremičnine ter plačilo odškodnine. Zadeva je bila odstopljena v postopek mediacije. Prvo srečanje je bilo določeno za dne 26. 5. 2017, nato pa še za dne 5. 6. 2017, ko so pravdne stranke sklenile sodno poravnavo. Tožnica nato v nadaljevanju tožbe povzema obrazložitev izpodbijane odločbe ter poudarja, da iz prvega odstavka 7. člena ZBPP izhaja, da se brezplačna pravna pomoč lahko odobri za zastopanje pred vsemi organi, institucijami ali osebami v Republiki Sloveniji, ki so pristojne za izvensodno poravnavanje sporov. Iz odločitve tožene stranke je mogoče smiselno povzeti, da zadeva ne sodi v pristojnost sodišč s splošno pristojnostjo. Taka utemeljitev je pomanjkljiva in ne sledi določbi 24. člena ZBPP, četudi se nanjo sklicuje in jo citira. Pri odločanju o dodelitvi brezplačne pravne pomoči je treba poiskati in utemeljiti ravnovesje med načelom enakopravnega uresničevanja pravice do sodnega varstva in konkretno življenjsko situacijo. Šele na podlagi take ocene bi bilo mogoče ugotoviti ali tožnica potrebuje pomoč strokovnjaka. Tega tožena stranka ni storila, pač pa se le pavšalno sklicuje na določbo 24. člena ZBPP, kar je v nasprotju z načelom pravičnosti, četudi je zadeva za tožnico življenjskega pomena.

4. Tožnica poudarja, da je prava neuka in zato v postopku potrebuje pomoč odvetnika, vendar pa za plačilo nima denarja. Če se njena zahteva zavrne, ji je s tem kršena pravica do dostopa do sodišča, kršena tudi pravica do enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic ter pravica do sodnega varstva iz 14., 22., in 23. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje je namreč v pravdnem postopku tisto, ki odloči, katere dokaze bo izvedlo za razjasnitev dejanskega stanja. Tožnici je obenem kršena tudi pravica do obrambe, ki ji jo daje Ustava RS in EKČP. Sodišče je tisto, ki na podlagi vseh dejstev in okoliščin zahtevku ugodi ali pa ga zavrne. Tožnica pa v postopku ne zna predstaviti vseh dejstev, ki so zanjo pomembna in je zato njuno, da ima odvetnika vse od začetka dalje, tako da bo lahko ta izjavil njeno pravo voljo v smislu iskanja sporazumne rešitve. Prav z aktivnostjo strank se namreč lahko doseže ustrezna rešitev, v danem primeru sodna poravnava. S tem, ko je tožena stranka presojala kompleksnost zadeve, se je postavila v vlogo razsodnika. Tožnica poudarja, da je bila mediacija uspešna in da je na podlagi doseženega sporazuma s tožečima strankama v pravdnem postopku pred sodiščem sklenila sodno poravnavo, da pa tožena stranka dejanskega stanja ob odločanju ni raziskala, pomanjkljivo obrazložila svojo odločitev, kar je bistvena kršitev določb postopka, napačno pa tudi uporabila določbe materialnega prava.

5. Tožena stranka, ki je sodišču predložila spise zadeve, na tožbo ni odgovorila.

K točki I izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Med strankama ni sporno, da je tožena stranka tožnici z odločbo opr. št. Bpp 27/2017 z dne 20. 2. 2017 odobrila redno brezplačno pravno pomoč za sestavo in vložitev odgovora na tožbo v pravdni zadevi, ki se je zoper tožnico vodila pri Okrajnem sodišču v Piranu po tožbi A.A. in B.A., zaradi izpraznitve nepremičnine in plačila odškodnine. Sporno tudi ni, da je tožnica v obravnavani zadevi zaprosila za dodelitev brezplačne pravne pomoči, konkretno za posvet z odvetnikom v postopku mediacije (dopolnitev vloge z dne 27. 3. 2017). Iz tožbe in priloženih dokazov še izhaja, da je tožnica po tem, ko ji je bila prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči že zavrnjena, vendar pa še pred vložitvijo tožbe, dne 5. 6. 2017 v pravdnem postopku sklenila sodno poravnavo. Sodišče zato meni, da ima na podlagi drugega odstavka 11. člena ZBPP pravni interes za vložitev tožbe, saj se utemeljenost prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči presoja glede na čas, ko je bila prošnja vložena.

8. Tožnica v tožbi večkrat navaja, da je zaprosila za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno zastopanje in svetovanje, kar pa ni skladno s podatki iz upravnega spisa. V prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 13. 3. 2017 je kot pravno zadevo, v kateri zaproša za dodelitev brezplačne pravne pomoči, navedla "dopolnitev prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči", kot želeno vrsto, obliko in obseg brezplačne pravne pomoči pa "prošnja za dodelitev odvetnika". Tožeča stranka jo je zato z dopisom z dne 16. 3. 2017 pozvala, naj prošnjo dopolni tako, da pojasni, zakaj potrebuje brezplačno pravno pomoč, oziroma v kateri zadevi, kolikor se že vodi postopek pred sodiščem. Tožnica je nato z dopisom z dne 27. 3. 2017 toženi stranki sporočila, da se njena prošnja nanaša za zadevo "P17212016" (tožena stranka je iz tega zapisa razbrala, da gre za zadevo P 172/2016 in ta podatek med strankama ni sporen), da je zadeva v stanju mediacije in da "potrebuje posvet z odvetnico C.C.". Ni torej res, kar navaja tožnica, da bi zaprosila za brezplačno pravno pomoč za pravno zastopanje in svetovanje, pač pa le za svetovanje in v tem obsegu je tožena stranka tudi pravilno presojala vloženo prošnjo. Četudi bi sodišče štelo, da je imela tožnica, ki je prošnjo vlagala sama kot prava neuka stranka, v mislih tudi pravno zastopanje (kar pa bi pomenilo neutemeljeno širitev njene prošnje, glede na izrecno opredelitev, kot jo je podala v dopisu z dne 27. 3. 2017), pa so, ne glede na to, razlogi, zaradi katerih je tožena stranka zavrnila njeno prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, utemeljeni.

9. Tožnica tožbo gradi na predpostavki, da je tožeča stranka njeno prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnila zato, ker se je postavila na stališče, da mediacija ni sodni postopek, vendar pa sodišče ugotavlja, da te navedbe niso skladne z obrazložitvijo izpodbijane odločbe. Tožena stranka je izhajala iz določbe 1. člena ZBPP, ki v prvem odstavku kot namen brezplačne pravne pomoči opredeljuje uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, s ciljem, da se ta zagotovi tudi osebam, ki glede na svoj socialni položaj brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogle uresničevati. Tožnica pravilno ugotavlja, da se po določbi prvega odstavka 7. člena ZBPP brezplačna pravna pomoč lahko dodeli tudi za vse oblike sodnega varstva pred vsemi organi, institucijami ali osebami v Republiki Sloveniji, ki so pristojne za izvensodno poravnavanje sporov ter zato te postopke, tako kot tudi postopke pred rednimi in specializiranimi sodišči ter Ustavnim sodiščem RS, opredeljuje za sodne postopke. Tožena stranka v obrazložitvi ni navedla, da mediacija ni sodni postopek, kot to trdi tožnica, pač pa pojasnila, da gre za alternativno reševanje spora, ki ni sojenje, razlog, zaradi katerega je tožnici zavrnila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, pa utemeljila na določbi 24. člena ZBPP. Sodišče sklepa, da bi tožena stranka, kolikor bi menila, da postopek mediacije ni sodni postopek, tako kot to trdi tožnica, njeno prošnjo kot nedovoljeno s sklepom zavrgla in je ne bi obravnavala vsebinsko, tako kot je to storila v izpodbijani odločbi.

10. Tožena stranka je s sklicevanjem na določbo 24. člena ZBPP smiselno odločila, da tožničina prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči očitno ni razumna. Četudi tega ni izrecno zapisala, je to mogoče jasno razumeti iz vsebine obrazložitve in je zato ni mogoče šteti za pomanjkljive, oziroma take, da je ni mogoče preizkusiti. Obrazložitev odločbe je namreč zaključena celota, tožena stranka pa je v 4. točki obrazložitve obširno pojasnila kaj je namen mediacije, kakšna je ob tem vloga strank, kaj je dolžnost mediatorja in zakaj meni, da v tem postopku udeležba odvetnika ni nujna, da se udeležencu mediacije zagotovi sodno varstvo. Sodišče se tej razlagi, da bi se izognilo ponavljanju, v celoti pridružuje (prvi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

11. Sodišče dodaja, da je odločitev o vključitvi v postopek mediacije prosta odločitev stranke v postopku, cilj tega postopka pa je ureditev spornega razmerja med strankami. V takem postopku je javnost izključena, vse informacije v mediacijskem postopku so zaupne narave, postopek nima formalnih pravil. Z informacijami je seznanjen le mediator. Kolikor se mediacijski postopek zaključi neuspešno, je sodišče dolžno zagotavljati tajnost celotnega postopka tudi v razmerju so razpravljajočega sodnika. To utemeljujejo tudi določbe od 305.a do 309.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Glede na tako ureditev mediacije kot alternativne oblike reševanja sodnih sporov, je torej neutemeljeno sklicevanje tožnice, da se pred prvostopenjskim sodiščem odloča katere dokaze se izvede za razjasnitev dejanskega stanja zadeve, saj se v postopku mediacije ne dokazuje dejanskega stanja niti ne postavlja formalnih tožbenih zahtevkov. Iz tega razloga tudi sklicevanje tožnice na nekatere sodbe Upravnega sodišča RS ni utemeljeno, saj so se te nanašale na vsebinsko in postopkovno povsem drugačne zadeve (zadeva III U 334/2015 - dodelitev brezplačne pravne pomoči v zapuščinskem postopku; zadeva II U 5/2016 - odmera dohodnine; zadeva II U 21/2016 - prispevek Kmetijsko gospodarski zbornici; zadeva I U 1838/2014 - postopek, ki ga po tem, ko je vložena kazenska ovadba pri pristojnem tožilstvu zaradi storitve nekaterih kaznivih dejanj, vodijo poravnalci). Prav tako je neutemeljeno tudi njeno sklicevanje, da ji tožena stranka omejuje pravico do obrambe z zagovornikom, saj gre za institut kazenskega prava (to obravnavata tudi obe sodbi Vrhovnega sodišča, na kateri se tožnica sklicuje v tožbi) in posledično neutemeljeno (tudi nekonkretizirano) sklicevanje, da so ji s tem kršene nekatere ustavne pravice.

12. Nenazadnje, sodišče tudi ne sledi tožnici, ki zatrjuje, da se je tožena stranka s svojo odločitvijo postavila v vlogo razsodnika, saj naj bi presojala kompleksnost zadeve. Tožena stranka je zgolj opisala postopek in pomen mediacije, vlogo strank in vlogo mediatorja ter na tej podlagi ocenila, da, glede na naravo tega postopka tožnica ne potrebuje posebne pomoči v obliki pravnega svetovanja. Ob tem je utemeljeno izpostavila vlogo mediatorja, ki ni razpravljajoči sodnik, torej ni oseba, ki bi ocenjevala dokaze in sprejemala odločitve, pač pa neodvisna oseba, ki skuša na neformalni način strankam pomagati, da same rešijo sporno razmerje, ne pa da bi razsojala. Kolikor namreč stranke dogovora v postopku mediacije ne dosežejo, to nima nobenega vpliva na nadaljnji potek pravdnega postopka niti podatkov iz tega postopka ni dopustno uporabiti v pravdi, kot je pojasnjeno že zgoraj. Skladno s tem stališčem, ki ga je tožena stranka po mnenju sodišča korektno obrazložila, sodišče ocenjuje, da je odločitev, da tožena stranka ne izpolnjuje pogojev iz 24. člena ZBPP za dodelitev brezplačne pravne pomoči, pravilna in utemeljena.

K točki II izreka:

13. Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.