Jedro

Tožena stranka je dokazala, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (prišlo je do organizacijske spremembe zaradi katerih je prenehala potreba po delu treh delavcev). Izpolnila je vse obveznosti, ki izhajajo iz dejstva, da je šlo za odpoved večjemu številu delavcev v smislu določbe 98. člena ZDR-1. Tožena stranka je izpolnila obveznost obveščanja in posvetovanja s sindikatom, kakor je določena v 99. členu ZDR-1, prav tako obveznost obveščanja Zavoda RS za zaposlovanje na podlagi 100. člena ZDR-1. Program razreševanja presežnih delavcev vsebuje vse elemente iz 101. člena ZDR-1. Tožena stranka je pri določitvi presežnih delavcev pravilno upoštevala kriterije in merila za določitev presežnih delavcev, ki jih je sama določila po predhodnem posvetovanju s sindikati. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev, da delovno razmerje tožnice pri stranki ni prenehalo in na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 1. 2. 2013 še traja; zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnico pozove nazaj na delo in ji za čas od 27. 1. 2013 v delovno knjižico vpiše delovno dobo, jo prijavi v socialno zavarovanje in ji za čas do vrnitve na delo plača plačo v višini 1.173,64 EUR bruto na mesec, po odvodu davkov in prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. dne v mesecu od zneska za pretekli mesec (točka I izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 383. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je sodišče prve stopnje drugi narok za glavno obravnavo opravilo pred spremenjenim senatom, kar pomeni, da navajanje novih dejstev in dokazov v pripravljalnih vlogah z dne 25. 8. 2014 in 8. 9. 2014 ni bilo v nasprotju s 1. odstavkom 286. člena ZPP. Tožnica ni imela nobenega razloga, da bi pri nadrejenem direktorju organizacijske enote zahtevala presojo ocene delovne uspešnosti za leto 2012. Tožnica se je z oceno strinjala, saj je mislila, da je dobra. Šele 21. 5. 2014 je tožnica prejela ocenjevalne liste za leto 2012 za vseh sedem primerljivih delavk. Takrat je ugotovila, da je spornih vseh sedem ocen, saj je iz njih razvidna očitna kršitev določb Pravilnika o spremljanju, ocenjevanju in nagrajevanju delovne uspešnosti (v nadaljevanju: Pravilnik). Tožnica je bila glede pravilnosti ocenjevanja delovne uspešnosti v opravičljivi zmoti, saj do 21. 5. 2014 ni mogla biti seznanjena s kršitvami določb Pravilnika. Sektor za upravljanje s kadri je opustil dolžno ravnanje in obema ocenjevalkama ni naložil, da ocene za sedem primerljivih delavk uskladita z določbami Pravilnika. Ni pomembno, da je tožnica pri nepravilnem ocenjevanju zbrala najmanj točk med vsemi primerljivimi delavkami in tudi ne navajanje tožene stranke, da bi upoštevanje 11. člena Pravilnika v vsakem primeru privedlo do enakega izida. Tožnica ne zatrjuje, da ocena njene delovne uspešnosti za leto 2012 ni pravilna, temveč, da ocenjevalki pri ocenjevanju vseh sedmih primerljivih delavk nista upoštevali Pravilnika, saj znaša odstopanje med zahtevano in dejansko distribucijo 26 %. V kolikor bi ocenjevalci upoštevali določbe Pravilnika, bi sedmim primerljivim delavkam razdelili 133 točk, v konkretnem primeru pa so jih razdelili 167. Priči A.A. in B.B. sta izpovedali, da je Janja Tomazini opravljala skrbništvo nad slabimi naložbami in da je bilo to delo skupaj s komitenti preneseno v Sektor za upravljanje s problematičnimi naložbami. Po vedenju tožnice C.C. nikoli ni opravljala poslovnega skrbništva nad slabimi naložbami, kljub temu pa je bila premeščena v navedeni sektor. Navedeno pomeni, da C.C. ne bi smela biti uvrščena na listo kandidatov za prerazporeditev, temveč bi se na to listo morale uvrstiti D.D., E.E. in tožnica. Zmotna je ocena sodišča prve stopnje, da je tožena stranka izpolnila zahteve iz 4. odstavka 27. člena KP F.. Tožnica ne ve in tudi izvedenec ne bi mogel ugotoviti zakaj je banka 28. 8. 2013 določila, da ciljno število višjih komercialistov za podporo znaša ravno pet delavcev, dne 22. 10. 2013 pa že eden manj - torej štirje. Odgovor na to vprašanje bi morala podati analiza, kot je to opisano v XVII. točki pripravljalne vloge tožnice. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Zmotno je pritožbeno stališče, da zaradi tega, ker je drugi narok za glavno obravnavo potekal pred spremenjenim senatom (v resnici sta se spremenila le sodnika porotnika), v konkretnem primeru ne velja določba prvega odstavka 286. člena ZPP. Za takšno stališče v zakonu ni nobene podlage. V skladu s citirano določbo mora stranka najkasneje na prvem naroku navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. V skladu s četrtim odstavkom 286. člena ZPP lahko stranka tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku. Tožnica glede dejstev in dokazov, ki jih je prvič navedla šele v pripravljalnih vlogah z dne 25. 8. 2014 in 8. 9. 2014 ne navaja, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že prej. Zaradi navedenega sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo tožničinemu dokaznem predlogu, da toženi stranki naloži predložitev prepisa opravljene analize ocenjevanja delovne uspešnosti delavcev za leto 2012. V določbi šestega odstavka 286. člena ZPP je sodišče prve stopnje zato imelo podlago, da ni upoštevalo dejstev in dokazov, ki jih je tožnica navedla v nasprotju z drugim do petim odstavkom 286. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: -uprava tožene stranke je 27. 8. 2013 sprejela sklep, s katerim je ugotovila, da pri njej obstoji trajno prenehanje potreb po 80 delavcih iz poslovnega razloga, -tožena stranka je 2. 9. 2013 oba reprezentativna sindikata, to je Sindikat F. in Sindikalno organizacijo G. pisno seznanila o razlogih za prenehanje potreb po delu delavcev, številu in kategorijah vseh zaposlenih delavcev, predvidenih kategorijah presežnih delavcev, predvidenemu roku, v katerem bo prenehala potreba po delu delavcev, predlaganih kriterijih za določitev presežnih delavcev ter analizi stanja z obrazložitvijo razlogov za prenehanje potreb po večjem številu delavcev in o poslovanju delodajalca v preteklem obdobju s prikazom stroškov poslovanja, -tožena stranka se je 19. 9. 2013 in 25. 9. 2013 z reprezentativnima sindikatoma posvetovala o predlaganih kriterijih in merilih za določitev presežnih delavcev ter o možnih načinih za preprečitev in omejitev števila odpovedi ter možnih ukrepih za preprečitev škodljivih posledic, -tožena stranka je 1. 10. 2013 sprejela sklep o določitvi kriterijev za ugotavljanje presežnih delavcev, saj sporazum s sindikatoma ni bil dosežen, -kriteriji za določitev presežnih delavcev so bili določeni po naslednjem vrstnem redu: delovna uspešnost; strokovna izobrazba oz. sposobnost za delo in potrebno dodatno znanje ter zmožnosti; delovna doba; zdravstveno stanje, socialno stanje delavca in njegove družine, število mladoletnih otrok, -tožena stranka je 22. 10. 2013 sprejela program za razreševanje presežnih delavcev, po katerem se je za tri delavce zmanjšalo število izvajalcev na delovnem mestu 213 višji komercialist za podporo v organizacijski enoti ..., Podružnica H. in I., -na tem delovnem mestu je bilo v navedeni organizacijski enoti zaposlenih sedem delavk, pet od teh delavk je doseglo oceno delovne uspešnosti U2, dve delavki, med njimi tudi tožnica, pa oceno delovno uspešnosti U3, -vse primerljive delavke na delovnem mestu višjega komercialista za podporo v organizacijski enoti ... so v letu 2012, pa tudi v letu 2011 pri ocenjevanju delovne uspešnosti dosegle več točk kot tožnica, -tožnica je bila z oceno za leto 2012 seznanjena in zoper njo ni vložila ugovora, -tožena stranka je tožnici 23. 10. 2013 vročila obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, -tožena stranka je tožnici 6. 11. 2013 vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka tožnici zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V skladu s 1. alinejo prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) je prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Razlog, ki ga je tožena stranka navedla v odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, prav gotovo pomeni poslovni razlog v smislu citirane zakonske opredelitve. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka navedla, da je razlog za zmanjšanje števila delavcev na delovnem mestu 213 višji komercialist za podporo v organizacijski enoti ..., Podružnica H. in I. sprememba /optimizacija/ na področju izvajanja podpornih aktivnosti, zaradi česar se je zmanjšala potreba po delu na tem delovnem mestu za tri delavce. Poslovni razlog ni navidezen, gre za organizacijsko spremembo, zaradi katere je dejansko prenehala potreba po delu treh delavcev. Sicer pa tožnica tudi ne zatrjuje, da poslovni razlog sploh ne bi obstajal, temveč, da je odpoved nezakonita, ker je bila tožnica za presežno delavko določena na podlagi kriterija delovne uspešnosti, ta kriterij pa je bil upoštevan ob nepravilni uporabi Pravilnika.

Zmotno je stališče tožnice, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker ocene delovne uspešnosti, ki so bile podlaga za določitev presežnih delavcev, niso bile izdelane tako, da bi povprečna ocena v posamezni ocenjevalni skupini (PC H. in I.) znašala 3. Res je sicer, da je v Pravilniku pri vseh kriterijih za ocenjevanje delovne uspešnosti (količina, kvaliteta, gospodarnost pri delu, sodelovanje ter odnos do sodelavcev in strank, samoiniciativnost, samostojnost in odgovornost pri delu) predvideno, da ocena za povprečno količino, kvaliteto, gospodarnost in ostale kriterije znaša 3. Vendar pa to ne pomeni, da ocen delovne uspešnosti sploh ni možno upoštevati kot kriterija pri odločitvi presežnih delavcev, če povprečna ocena v ocenjevalni skupini ne znaša 3. Zgolj zaradi tega, ker sta ocenjevalki ocenjevanim delavkam dajali višje ocene od tistih, ki bi bile sicer potrebne za doseganje priporočene distribucije letnih ocen, ni mogoče govoriti o tem, da teh ocen sploh ni dopustno upoštevati. Nobena od primerljivih delavk, razen tožnice, po nobenem od kriterijev delovne uspešnosti ni bila ocenjena z nižjo oceno od 4, le tožnica pa je bila po kriteriju gospodarnosti ocenjena z oceno 3. Sicer pa sodišče prve stopnje tudi utemeljeno opozarja, da tožnica ni izkoristila s Pravilnikom predvidena možnost, da pisno zahteva presojo ustreznosti ocene pri nadrejenem direktorju organizacijske enote. Upoštevanje ocen delovne uspešnosti, kot osnovnega kriterija za določitev presežnih delavcev pomeni, da se kot presežne delavce določi tiste, ki so bili ocenjeni najslabše. Tožnica je od vseh primerljivih delavcih pri ocenjevanju delovne uspešnosti do leta 2012 zbrala daleč najmanj točk (19), zato jo je tožena stranka pravilno opredelila kot presežno delavko.

Tožena stranka je izpolnila vse obveznosti, ki izhajajo iz dejstva, da je šlo za odpoved večjemu številu delavcev v smislu določbe 98. člena ZDR-1. Tožena stranka je izpolnila obveznost obveščanja in posvetovanja s sindikatom, kakor je določena v 99. členu ZDR-1, prav tako obveznost obveščanja Zavoda RS za zaposlovanje na podlagi 100. člena ZDR-1. Program razreševanja presežnih delavcev vsebuje vse elemente iz 101. člena ZDR-1. Tožena stranka je pri določitvi presežnih delavcev pravilno upoštevala kriterije in merila za določitev presežnih delavcev, ki jih je sama določila po predhodnem posvetovanju s sindikati.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je bila C.C. v septembru 2013 premeščena v Sektor za upravljanje s problematičnimi naložbami, čeprav poprej (po zatrjevanju tožnice) ni opravljala poslovnega skrbništva nad slabimi naložbami. Navedeno namreč sploh ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu, ne glede na to, kakšno delo je C.C. opravljala v času pred določanjem presežnih delavcev. Ta delavka ne bi mogla biti uvrščena med presežne delavke, glede na določbo prvega odstavka 35. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost bančništva Slovenije (KPDBS, Ur. l. RS, št. 5/2011), ki poleg primerov določenih z zakonom, pred redno odpovedjo iz poslovnega razloga ščiti tudi mater otroka, starega do treh let. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tudi v primeru, če C.C. ne bi bila premeščena v drug oddelek, ji tožena stranka brez njenega soglasja ne bi mogla podati odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni bila z ničimer zavezana, da bi v Sektor za upravljanje s problematičnimi naložbami premestila tožnico in da je bila odločitev o tem ali in koga bo premestila izključno v njeni pristojnosti.

Za zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi ni bistveno, da je bilo v gradivu za 33. redno sejo uprave tožene stranke navedeno, da je bilo na delovnem mestu višjega komercialista za podporo Podružnice H. in I. zaposlenih osem delavcev, v kasneje sprejetem programu razreševanja presežnih delavcev pa se navaja, da je na tem delovnem mestu zaposlenih sedem delavcev. Bistveno je, da je v obeh dokumentih določeno, da so na tem delovnem mestu trije presežni delavci. Tožena stranka je prepričljivo pojasnila, da se število delavcev na posameznih delovnih mestih ves čas spreminja zaradi upokojitev, sporazumnega prenehanja pogodb o zaposlitvi ali pa sklenitev novih pogodb za druga delovna mesta, kar vse je bilo upoštevano tudi v programu razreševanja presežnih delavcev.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica z zahtevkom ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.