Jedro

Tožena stranka je ugotovila, da so bili tožnikovi prstni odtisi že posredovani v bazo EURODAC s strani Romunije. To pa je okoliščina, ki jo zahteva tretja alineja prvega odstavka 59. člena ZMZ, zaradi katere lahko prosilcu omeji gibanje. Tožena stranka je ob ugotovitvi, da je ta okoliščina podana, tudi logično in prepričljivo s svojimi razlogi argumentirano obrazložila, zakaj se je odločila za tak ukrep. Utemeljitev odločitve o omejitvi gibanja je bila utemeljena na ugotovljeni begosumnosti in v tem, da se tožniku prepreči ilegalno prehajanje mej, dokler se ne odloči o pristojnosti glede reševanja njegove prošnje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi 4. odstavka v povezavi s 1. alineo 1. odstavka 51. člena in 3. alinee 1. odstavka 59. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 5. 11. 2012 do dne 5. 2. 2013. V obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 5. 11. 2012 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Ob podaji prošnje in vse do izdaje spornega sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, s katerim bi lahko izkazal svojo istovetnost glede na določila Zakona o tujcih (ZTuj-2). Pri podaji prošnje je navedel, da pri sebi trenutno nima nobenega osebnega dokumenta, ker potnega lista ni nikoli imel, osebno izkaznico pa ima v Pakistanu. Na podlagi policijske dokumentacije, ki so jo v postopku predložili policisti Policijske postaje Radlje ob Dravi, tožena stranka ugotavlja, da je tožnik zavestno izvorno državo zapustil brez osebnega dokumenta in s pomočjo ilegalnega sprovajalca ter tako državne meje med državami, preko katerih je potoval, prehajal ilegalno. Ob podaji prošnje je tožnik navedel, da je iz Pakistana potoval preko Irana, kjer je ostal več dni, v Turčijo, kjer je prav tako ostal več dni, nato pa s čolnom na vesla do Grčije, kjer jih je prijela policija, ki jim je odredila rok enega meseca za zapustitev države, ko pa ga je izpustila, je tožnik spet prišel v stik z ilegalnim sprovajalcem, ki mu je uredil železniško vozovnico do Aten, kjer je tožnik ostal približno sedem mesecev in opravljal priložnostna dela. Nato je ob pomoči ilegalnega sprovajalca, ki mu je obljubil, da ga bo za plačilo odpeljal do Italije, odšel najprej do Soluna ter od tam s tovornjakom v Avstrijo, nato pa z osebnim avtomobilom proti Italiji. Ko je voznik osebnega avtomobila tožnika in še štiri osebe izpustil iz vozila je rekel, da so v Italiji, po približno petih minutah pa jih je prijela slovenska policija. Iz policijske dokumentacije izhaja, da se je tožnik po lastni izjavi predstavil kot A.A. ter je ob ustni naznanitvi ukrepa omejitve gibanja dne 5. 11. 2012 na posebno vprašanje, ali lahko še na kakršenkoli drug način dokaže svojo identiteto odgovoril, da tega ne more storiti, ker pri sebi nima nobenih dokumentov. Ker je istovetnost prosilca nesporno ugotovljena, ko predloži eno izmed v določilih ZTuj-2 navedenih listin, v takem primeru pa pristojni organ ugotavlja le njihovo pristnost in ker pristojni organ ob upoštevanju 129. člena ZMZ varuje osebne podatke prosilca pred organi njegove izvorne države, je glede na navedeno izpolnjen zakonski pogoj za začasno omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti, ki je tožnik pri podaji prošnje ni z gotovostjo utemeljil, saj ni z gotovostjo utemeljil, zakaj potuje brez osebnih dokumentov; še zlasti pa tožena stranka dvomi v tožnikovo istovetnost, ker na podlagi njegovih izjav na policijski postaji Radlje ob Dravi izhaja tudi to, da mu je ilegalni sprovajalec v Turčiji uredil osebni dokument z njegovo sliko in drugimi osebnimi podatki, ki pa mu ga je nato ponovno odvzel. Ker do izdaje izpodbijanega sklepa tožnik ni predložil nobenega svojega osebnega dokumenta, je po oceni tožene stranke podan dvom o njegovi zatrjevani istovetnosti. Nadalje tožena stranka navaja, da je dne 5. 11. 2012 pridobila rezultate iz baze EURODAC in ugotovila, da so bili prstni odtisi tožnika v to bazo posredovani že 9. 8. 2012 s strani Romunije, kjer je tožnik prav tako že zaprosil za mednarodno zaščito. Ker iz dokumentacije upravne zadeve ni mogoče z zadostno mero gotovosti ugotoviti, ali je za obravnavanje njegove prošnje odgovorna Republika Slovenija, kjer se tožnik sedaj nahaja, ali pa je to Romunija, kjer je bil tožnik obravnavan v avgustu 2012, se je tožena stranka odločila, da mu omeji gibanje tudi zaradi pridobitve rezultata o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC na podlagi Uredbe 2000/2725/ES, kar omogoča 3. alinea 1. odstavka 59. člena ZMZ. Ukrep omejitve gibanja iz tega razloga pa je nujen, ker je tožena stranka prepričana, da tožnik v primeru predaje Romuniji ne bi počakal na izvršitev predaje, saj ob vložitvi prošnje sploh ni navedel, da je v Romuniji zaprosil za mednarodno zaščito in je, ko je bil ob ustni naznanitvi omejitve gibanja povprašan po razlogih odgovoril, da ob podaji prošnje tega ni navedel, ker se je iz Romunije sam vrnil v Grčijo še preden je o tem prejel kakršnokoli odločitev v Romuniji, češ da je tam dobil 1 dolar na dan, nič hrane in da je moral sam poskrbeti zase, s tem zneskom pa se ni dalo preživeti, tam pa tudi ni bilo možno nič delati. Na podlagi navedenih ugotovitev je tožena stranka zaključila, da so v konkretnem primeru podani zadostni razlogi za omejitev gibanja tožniku tako na podlagi 1. alinee 1. odstavka 51. člena in tudi na podlagi 3. alinee 1. odstavka 59. člena ZMZ do prenehanja razlogov, vendar najdalj za tri mesece. Glede na vse navedeno je še odločila, da na podlagi 2. odstavka 51. člena ZMZ tožniku omeji gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni, ker bo le s takšno omejitvijo mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo ugotovilo njegove istovetnosti in tudi to, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje ter bo le tako mogoče zagotoviti morebitno predajo tožnika Romuniji, saj tožnik z ilegalnim prehajanjem meja različnih držav kaže izrazito begosumnost in zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite, prav tako pa je pri podaji prošnje prikril, da je za mednarodno zaščito zaprosil že v Romuniji, poleg vsega pa je njegova ciljna država Italija (Milano), zaradi česar je omejitev gibanja na prostore Centra za tujce po presoji tožene stranke nujna.

Tožnik se v tožbi ne strinja z omejitvijo gibanja in izpostavlja stališča Vrhovnega sodišča RS v sodbi I Up 65/2011 pa tudi v drugih primerih (I Up 30/2010, I Up 35/2010, I Up 46/2010), da za omejitev gibanja iz razloga po 1. alinei 1. odstavka 51. člena ZMZ ne zadostuje zgolj dejstvo, da je prosilec prišel v Slovenijo brez dokumenta o izkazovanju istovetnosti po ZTuj-2, temveč je treba tudi v takem primeru dvom v njegovo istovetnost utemeljiti z razumnimi razlogi v primeru, če obstaja dvom v verodostojnost tožnikovih izjav o okoliščinah, zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito ter o drugih pomembnih okoliščinah, med drugim tudi o istovetnosti, ki jih mora tožena stranka obrazložiti. V tej zvezi se sklicuje na stališča Upravnega sodišča v izpostavljenih sodbah (U 2649/2006, U 2903/06, U 2670/06 in U 1191/08). Z vidika prava EU je ob omejitvi gibanja potrebno upoštevati tudi načelo sorazmernosti oziroma test nujnosti, ker to izhaja iz 3. odstavka 7. člena Direktive Sveta št. 2003/9/ES (z dne 27. 1. 2003 o minimalnih standardih za sprejem prosilcev za azil, UL L št. 31 z dne 6. 2. 2003), ki vsebuje formulacijo „če je to potrebno“, v povezavi s sodbami sodišča EU v zadevah Kadzojev, C-357/09, odstavek 64 in El Dridi, C-61/11, odstavek 39 in 42, pa tudi iz določila 19. člena Ustave glede na stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011 (odstavek 10 do 15), da je treba pri omejitvi osebne svobode prosilcem za mednarodno zaščito uporabiti strogi test sorazmernosti. Na tej podlagi pa ni mogoče prosilcu omejiti osebne svobode zgolj na podlagi dejstva, da je pribežal v Slovenijo brez uradnega dokumenta s sliko, pač pa je treba v vsakem posameznem primeru ugotavljati, ali je tožnik sploh imel možnost priti z uradnim dokumentom, zakaj je prišel brez njega in ali obstaja dvom v zatrjevano identiteto; poleg tega pa mora biti hkrati utemeljeno predvidevanje kako oziroma na kakšen način ob ugotovljena identiteta tožnika v času omejitve osebne svobode z zaznavno večjo stopnjo zanesljivosti, kot je bila ugotovljena identiteta tožnika v času izdaje izpodbijanega akta, v katerem ni utemeljitve, na kakšen način naj bi omejitev gibanja tožniku prispevala k ugotavljanju njegove istovetnosti. V kolikor bi za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti zadoščalo zgolj pomanjkanje ustreznih dokumentov, kar ne drži, bi bilo možno in potrebno gibanje omejiti skoraj vsakemu prosilcu, saj le redko kdo od njih poseduje ustrezne dokumente, tožnik pa je ob podaji prošnje povedal, da potnega lista nikoli ni imel, da pa ima v Pakistanu osebno izkaznico. Tožena stranka v izpodbijanem sklepu povzema pojasnila oziroma navedbe tožnika o tem, zakaj je brez osebnih dokumentov in jih opredeli kot nezadostne in neutemeljene, ker ima v Pakistanu osebno izkaznico, sam pa se je zavestno odločil zapustiti izvorno državo brez osebnega dokumenta in s pomočjo ilegalnega sprovajalca. Glede te nejasnosti, na katero je oprla svojo odločitev, in sicer da je tožnik kljub temu, da ima v Pakistanu osebno izkaznico iz izvorne države odpotoval brez nje, tožniku ni dala možnosti, da jo pojasni. Tožena stranka je pri tem mnenja, da tožnik ni z gotovostjo utemeljil, zakaj potuje brez osebnih dokumentov, takšno stališče pa tožnik označuje kot povsem napačno in meni, da dokazni standard v postopkih za priznanje mednarodne zaščite ne more biti gotovost, tako kot v civilnih zadevah, kot zmotno meni tožena stranka, pač pa je dokazno breme deljeno, tako po ZMZ kot po ustavno-sodni praksi, pri čemer se tožnik sklicuje na sodbo U 2649/2006 z dne 15. 11. 2006 in I Up 1065/2011. Vendar je tožena stranka v izpodbijanem sklepu zgolj navedla, da je tak dvom podan, saj je prosilec na poti uporabljal ponarejeni potni list, na katerem je bila njegova slika in drugi osebni podatki, po mnenju tožnika pa s tem ni v zadostni meri utemeljila dvoma v tožnikovo istovetnost, saj ostalih navedb tožnika očitno ne šteje za neverodostojne in s tem ne podaja dvoma v splošno verodostojnost tožnika. Posledično je po mnenju tožnika omejitev gibanja na podlagi 1. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ nedopustna. Glede izrečenega ukrepa začasne omejitve gibanja na podlagi 3. alinee 1. odstavka 59. člena ZMZ zaradi pridobljenega rezultata o obstoju prstnih odtisov v bazi EURODAC, ki so bili za tožnika posredovani s strani Romunije z dne 9. 8. 2012, kjer je predhodno zaprosil za mednarodno zaščito, pa tožnik meni, da je nepravilna avtomatična omejitev gibanja zgolj zaradi obstoja prstnih odtisov v bazi EURODAC, saj ZMZ določa, da je odločitev o tem diskrecijska in zato mora biti ustrezno utemeljena ob upoštevanju 2. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), medtem ko je tožena stranka svojo odločitev oprla na dejstvo, da ob podaji prošnje tožnik ni navedel, da je v Romuniji že vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, zaradi česar je prepričana, da tožnik v primeru predaje Romuniji na izvršitev le-te ne bi počakal. Vendar pa tožnik poudarja, da je tožni stranki ob naznanitvi ukrepa omejitve gibanja pojasnil, da se je iz Romunije sam vrnil v Grčijo ter da v Romuniji ni dobil hrane in je moral sam poskrbeti zase ter glede mednarodne zaščite ni prejel nobene odločitve, zato meni, da je neupravičena omejitev gibanja zgolj zato, ker je bil tožnik primoran brez lastne krivde iskati zaščito v drugi državi članici. Njegovo pojasnilo pa je tožena stranka v izpodbijani sklep zgolj povzela in se do njega ni opredelila v tem smislu, ali pojasnilu tožnika verjame ali ne. Pri odločitvi o omejitvi gibanja na Center za tujce v Postojni se je oprla tudi na argumet ilegalnega prehajanja državnih mej različnih držav, s čimer naj bi bila izkazana izrazita begosumnost in zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite, česar pa po mnenju tožnika ni v zadostni meri obrazložila. Sam ilegalni prehod meje sam po sebi še ne more pomeniti, da je tožnik izrazito begosumen, niti ni ilegalen prehod meje prosilca za mednarodno zaščito kazniv, kot to določa 35. člen ZMZ, zato tudi ne more pomeniti zlorabljanja sistemov mednarodne zaščite, kar po mnenju tožnika zmotno zatrjuje tožena stranka. V zvezi z razlogom izrečenega ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce v Postojni, kar je tožena odločila, ker je bila ciljna država tožnika Italija, po mnenju tožnika ni pojasnjeno, zakaj naj bi bilo to dejstvo takšno, da narekuje navedeni ukrep, saj po mnenju tožnika ni podanih nobenih okoliščin, ki bi kazale na to, da ima tožnik namen zapustiti ozemlje Republike Slovenije pred koncem postopka. Zato je po mnenju tožnika odločitev tožene stranke v neskladju z namenom 3. alinee 1. odstavka 59. člena ZMZ, izpodbijani sklep pa nezakonit tudi z vidika načela sorazmernosti v smislu 3. odstavka 15. člena v zvezi z 19. členom Ustave, saj bi morala tožena stranka preizkusiti, ali bi bilo mogoče z milejšim ukrepom zagotoviti prisotnost tožnika za eventuelno izvedbo Dublinskega postopka oziroma predajo Romuniji kot državi članici, odgovorni za obravnavo njegove prošnje ter pri tem upoštevati, da se ta ukrep ne izvaja nad osebo, ki bi storila kaznivo dejanje, ampak prosilcem za mednarodno zaščito. Tožnik meni, da izrečeni ukrep omejitve gibanja na Center za tujce ni upravičen in sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se pri tem v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je na glavni obravnavi dne 19. 11. 2012 vpogledalo upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka in v skladu z določbo 5. odstavka 51. člena ZMZ zaslišalo tožnika. Tožnik je na glavni obravnavi, ko je bil zaslišan, izpovedal, da je iz Pakistana v Republiko Slovenijo potoval preko Irana v Turčijo, nato iz Turčije v Grčijo, nato v Romunijo in iz Romunije v Slovenijo, čeprav je hotel v Italijo; na vprašanje, zakaj tožnik pri svojem opisu poti iz matične države do Slovenije v postopku pred toženo stranko ni omenil Romunije pa je odgovoril, da zato, ker mu je taka navodila dal agent v Romuniji in ker so bile tam slabe razmere ter težave zaradi različnih ljudi različnih narodnosti in tudi ker je izgubil prtljago ter še navedel, da odločitve o svoji prošnji za azil v Romuniji, kjer je ostal od približno 9. 8. do 10. 10. 2012 ni prejel vse do zapustitve te države, medtem ko za azil ni zaprosil v Grčiji, četudi iz podatkov v spisu izhaja, da je tudi tam zaprosil za azil, kar izrecno zanika, saj je v Grčiji dobil le dovoljenje, da se lahko tam zadržuje mesec dni; na vprašanje, ali ima pri sebi kakšen osebni dokument je tožnik odgovoril, da ima osebno izkaznico samo v Pakistanu, tu pri sebi pa nima ničesar, in na nadaljnje vprašanje, kako to, da ob odhodu iz Pakistana ni vzel s seboj osebne izkaznice, je tožnik pojasnil, da mu je taka navodila dal njegov agent B.B., ki mu je naročil, da pri odhodu ne sme ničesar vzeti s seboj; dodatno pa je na posebno vprašanje še pojasnil, da je od agenta v Turčiji prejel ponarejen osebni dokument z lažnimi podatki, ki pa mu ga je agent po prihodu v Istanbul spet odvzel. Na posebno vprašanje, ali je s svojci v Pakistanu kontaktiral, da mu pošljejo osebno izkaznico je tožnik pojasnil, da je v tej zvezi govoril s stricem, ki mu je obljubil, da mu bo osebno izkaznico poslal, ko bo imel čas, trenutno pa je imel neke nujne opravke.

Tožena stranka se je, četudi za izrek začasne omejitve gibanja prosilcu za mednarodno zaščito zadošča že, če je podana ena izmed v določilih 51. in 59. člena ZMZ taksativno določenih pravnih podlag, pri svoji odločitvi oprla na dve pravni podlagi, in sicer na 1. alineo 1. odstavka 51. člena ZMZ in na 3. alineo 1. odstavka 59. člena ZMZ, po kateri pristojni organ lahko prosilca do predaje pristojni državi nastani v skladu z 2., 3., 4. in 5. odstavkom 51. člena tega zakona z dnem, ko je bil pridobljen rezultat o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC na podlagi Uredbe 2000/2725/ES. Iz citiranega določila izhaja, da je zakonodajalec toženo stranko pooblastil, da o tej nastanitvi odloča po prostem preudarku. Če je upravni organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo 3. odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Po presoji sodišča tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko je na tej pravni podlagi tožniku gibanje začasno omejila. Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je po presoji sodišča tožena stranka v zadostni meri poleg pravnih obrazložila tudi vse relevantne dejanske okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki jih tožnik v tožbi konkretno ne izpodbija. Tožena stranka je ugotovila, da so bili tožnikovi prstni odtisi že posredovani v bazo EURODAC s strani Romunije. To pa je okoliščina, ki jo zahteva tretja alineja prvega odstavka 59. člena ZMZ, zaradi katere lahko tožena stranka prosilcu omeji gibanje. Tožena stranka je ob ugotovitvi, da je ta okoliščina podana, tudi logično in prepričljivo s svojimi razlogi argumentirano obrazložila, zakaj se je odločila za tak ukrep. Utemeljitev odločitve o omejitvi gibanja je bila, četudi v strnjenih razlogih, ki jih tožnik citira v tožbi, utemeljena na ugotovljeni begosumnosti in v tem, da se tožniku glede na njegovo ravnanje, ko je ilegalno večkrat prehajal številne državne meje, kar je izrecno potrdil, ko je bil ustno zaslišan na glavni obravnavi, v nadaljevanju to prepreči, dokler se ne odloči o pristojnosti glede reševanja njegove prošnje. Izrečena omejitev gibanja ni bila avtomatična zgolj zaradi uvedbe postopka po Dublinski uredbi, temveč jo je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, kot je v tej zvezi predhodno povzeta, utemeljila v zadostni meri, sodišče pa se, ker se z njenimi razlogi strinja, nanje sklicuje, da jih ne ponavlja (2. odstavek 72. člena ZUS-1).

Tožena stranka je tudi utemeljila, zakaj je nujno, da je tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce na podlagi 2. odstavka 51. člena ZMZ. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da je glede na ravnanje tožnika moč sklepati, da se mu le z omejitvijo gibanja na prostore Centa za tujce prepreči, da nastanitvenih prostorov, s katerimi sicer razpolaga tožena stranka (Azilnega doma) ne bi zapustil samovoljno še pred odločitvijo glede pristojnosti, v kolikor bi bil vanj nastanjen in s tem tudi državo, pri čemer je pravilno ocenila okoliščino, da je tožnik ilegalno večkrat prečkal številne državne meje in da je bil njegov namen priti v Italijo, kar je izrecno potrdil tudi, ko je bil ustno zaslišan na glavni obravnavi, kot tudi, da v Romuniji, kjer je že predhodno vložil prošnjo za azil, ni počakal na odločitev, pač pa jo je že pred tem zapustil, in tega v postopku za priznanje mednarodne zaščite ni omenil zato, ker mu je tako svetoval njegov „agent v Romuniji“.

Glede na navedeno sodišče ni dodatno še posebej presojalo tožbenega ugovora, da je bilo nepravilno uporabljeno materialno pravo glede 1. alinee 1. odstavka 51. ZMZ, saj za izrek ukrepa začasne omejitve gibanja zadošča že, če je nedvomno podana (že vsaj) ena izmed taksativno določenih zakonskih podlag za izrek spornega ukrepa, ki je v konkretnem primeru, kot je predhodno obrazloženo pod točko 6, 7 in 8, po presoji sodišča nedvomno podana.

Iz opisanih razlogov je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče o oprostitvi plačila sodnih taks ni posebej odločalo, ker je tožnik, kot poudarja v tožbi, že na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) oproščen plačila sodnih taks.