Up-198/97

26.2.1998

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe M. Š. iz L. na seji senata dne 26. februarja 1998

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba M. Š. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 166/96 z dne 25.3.1997 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. Pdp 657/96 z dne 12.6.1996 in odločbo Sodišča združenega dela v Ljubljani št. S 1331/79 z dne 5.3.1980 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

1.Sodišče združenega dela SRS je kot pritožbeno sodišče v celoti zavrnilo zahtevek pritožnice za sodno varstvo zoper disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Po reviziji, ki jo je pritožnica vložila v skladu s 73. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS št. 19/94) je Vrhovno sodišče odločbo sodišča druge stopnje razveljavilo (ker so se odločbe sklicevale na pravni akt, ki ni več veljal). Vendar je tudi v ponovljenem postopku sodišče druge stopnje (Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani) zavrnilo pritožničino pritožbo in odločilo, da se zahteva za sodno varstvo zoper disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja v celoti zavrne.

2.V ustavni pritožbi pritožnica navaja, da naj bi bilo onemogočeno njeno sodelovanje v ponovljenem pritožbenem postopku, saj ji je bila zanjo ugodna odločba Vrhovnega sodišča o razveljavitvi odločbe pritožbenega sodišča vročena šele obenem z novo sodbo pritožbenega sodišča. Ker ni bila obveščena o tem, da se vodi ponoven postopek pred višjim sodiščem, naj ne bi imela možnosti v tem postopku varovati svoje pravice. Pritožnica tudi meni, da so bile kršene njene ustavne pravice procesne narave, ker sodišča v dokaznem postopku niso po uradni dolžnosti izvedla dokazov v njeno korist. Navaja, da je te dokaze kasneje poskušala uveljaviti s predlogom za obnovo postopka, vendar je bil ta predlog zavrnjen. Meni, da odločbe disciplinskih organov in sodišč temeljijo na izmišljenih dokazih, poleg tega pa se tudi sklicujejo na samoupravni splošni akt, ki v času, ko so bile izdane, ni več veljal. Zatrjuje kršitev pravic iz 14., 22., 23., 24. ter 66. člena Ustave. Predlaga, da Ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in samo meritorno odloči o sporni pravici.

3.Ustavna pritožba ni utemeljena. Zaradi tega, ker je bil sklep Vrhovnega sodišča o razveljavitvi odločbe pritožbenega sodišča pritožnici vročen šele obenem z novo odločbo tega sodišča, pritožničina pravica do sodelovanja in obrambe v postopku kot izraz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, ni bila prekršena.

Pritožbeno sodišče (razen v primeru, ko razpiše javno obravnavo) odloči na nejavni seji (čl. 362 Zakona o pravdnem postopku), pri čemer odloča na podlagi navedb strank, navedenih v pritožbi in odgovoru na pritožbo, ki jih je prejelo do poteka roka za vložitev navedenih vlog. Kot ugotavlja tudi Vrhovno sodišče, pa je ob ponovnem odločanju pritožbenega sodišča o pritožbah pritožnice in nasprotne stranke rok za vložitev pritožbe in odgovora na pritožbo seveda že zdavnaj potekel. Zato tudi v primeru, če bi bil pritožnici sklep Vrhovnega sodišča vročen pred ponovnim odločanjem pritožbenega sodišča, morebitnih novih vlog pritožnice višje sodišče ob ponovnem odločanju o pritožbi ne bi smelo upoštevati. Pravica stranke, da se v postopku pred pritožbenim sodiščem izjavi, je bila zagotovljena že s tem, da je bilo pritožnici omogočeno, da navedbe zaradi varstva svojih pravic opredeli v pritožbi oz. da se do navedb nasprotne stranke opredeli v odgovoru na pritožbo.

4.S tem ko je pritožbeno sodišče odločilo na nejavni seji, o kateri pritožnica ni bila obveščena, pa tudi ni bila prekršena pravica do javnosti postopka po 24. členu Ustave. Pravica do javnosti je bila v obravnavani zadevi zagotovljena v postopku pred sodiščem prve stopnje, ki je edino lahko dokončno odločalo o dejanskih vprašanjih. Ni pa ustavna zahteva, da bi morala biti javnost postopka omogočena pred instančnimi sodišči, ki lahko dokončno odločajo le o pravnih vprašanjih - kot je bilo tudi v obravnavanem primeru v postopku pred pritožbenim sodiščem.

5.Prav tako so neutemeljeni očitki pritožnice, ki se nanašajo na izvedbo dokaznega postopka. Ustavno sodišče na podlagi ustavne pritožbe sicer ne more presojati pravilnosti dokazne ocene sodišč in pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, pač pa presoja le, ali so bile s sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine (čl. 50 Zakona o Ustavnem sodišču; Uradni list RS št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS). Glede na navedeno lahko v zvezi z izvedbo dokaznega postopka Ustavno sodišče presoja, ali je bila v tem postopku spoštovana ustavna zahteva po enakopravnem položaju obeh strank in ali je bila zagotovljena pravica stranke, da se v postopku izjavi glede dejanskih ter pravnih vprašanj, predlaga dokaze, se opredeli do dokaznih predlogov nasprotne stranke ter do rezultatov dokazovanja. Okoliščin, ki bi izkazovale kršitev teh ustavnih zahtev, pa pritožnica ne izkaže. Dokazov, za katere pritožnica meni, da bi ji bili v korist, sodišče resnično ni izvedlo, vendar izvedbe teh dokazov pritožnica tudi ni predlagala. Pritožničina trditev, da je kršitev njenih ustavnih pravic izkazana že s tem, da sodišče teh dokazov ni izvedlo po uradni dolžnosti, je neutemeljena. Iz ustavne pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave ne izhaja obveznost sodišča, da izvaja dokaze mimo dokaznih predlogov strank. V skladu s 7. členom Zakona o pravdnem postopku (določbe tega zakona so se uporabljale tudi v postopku pred sodišči združenega dela) sodišče sicer lahko tudi po uradni dolžnosti izvede dokaze, za katere meni, da so pomembni za odločitev. Kljub temu pa je v postopku pred sodiščem predvsem pravica in odgovornost stranke, da tudi z ustreznimi dokaznimi predlogi sama poskrbi za ustrezno varstvo svojih pravic. Pritožničinih navedb glede okoliščine, da je izvedbo navedenih dokazov neuspešno poskušala naknadno uveljaviti s predlogom za obnovo postopka, pa Ustavno sodišče ne more presojati, saj sklep sodišča o zavrnitvi predloga za obnovo postopka ni predmet te ustavne pritožbe.

6.Kršitev, ki so jo disciplinski organi in sodišča povzročili s sklicevanjem na samoupravni sporazum, ki v času njihovega odločanja ni več veljal, je bila v postopku naknadno odpravljena in zato tudi Ustavno sodišče ne more več presojati, ali bi zaradi te kršitve lahko bile kršene kakšne človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zaradi te kršitve je namreč Vrhovno sodišče prvi reviziji pritožnice ugodilo in v ponovljenem postopku je pritožbeno sodišče odločalo na podlagi pravnega akta, ki je veljal v času spornih ravnanj.

6.Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata mag. Janez Snoj ter sodnika dr. Lojze Ude in Franc Testen. Predsednik senata

mag. Janez Snoj