Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb tožnika in obeh tožencev ugotovilo, da dogovor o vračunanju najemnine zaradi brezplačne uporabe nepremičnine med pravdnimi strankami nikoli ni bil sklenjen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženi stranki sta dolžni sami kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženca dolžna tožniku nerazdelno plačati 13.798 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 5. 2017 do plačila (I. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da sta toženca dolžna tožniku povrniti 23,30 % njegovih pravdnih stroškov, tožnik pa njima 76,70 % njunih pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo se pritožujeta toženca iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlagata, da sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek. Podrejeno predlagata razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožnika navajata, da sodišče ni upoštevalo, da je imel tožnik od leta 2002 do 2015 korist od uporabe njunih nepremičnin, zato sta upravičena do uporabnine (198. člen OZ). Korist od uporabe njune nepremičnine ocenjujeta na 62.400 EUR; predlagala sta tudi postavitev izvedenca gradbene stroke. Sodišče pa teh dejstev ni ugotavljalo. Sodišče bi moralo uporabiti določbo 190. člena OZ in upoštevati tožnikovo obogatitev oz. pridobitev koristi od opravljenih storitev varstva otrok (25.935,00 EUR). Ugotovljeni znesek te koristi bi moralo pobotati s tožnikovim zahtevkom. Ker se sodišče do tega ni opredelilo, je v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Enako velja glede uporabe določila 190. člena OZ v zvezi s skrbjo za hrano in pijačo delavcev. V ta namen je bilo porabljenih 2.000 EUR, ki bi jih sicer moral plačati tožnik. Sodišče bi moralo ugotoviti, za koliko je bil tožnik obogaten. Vendar pa se sodišče tudi do tega ni opredelilo in je v tem delu nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Napačno je bilo ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s tem, da naj bi prvi toženec denar za peč v višini 2.000 EUR podaril tožniku in A. A. Prvi toženec je izpovedal, da je denar za peč dal izključno svoji hčeri. Zato je sodišče napačno upoštevalo nakup peči kot vlaganje tožnika v nepremičnino; podarjeni znesek namreč predstavlja posebno premoženje A. A. Sodišče je napačno ugotovilo, da sta toženca leta 2012 soglašala z vgradnjo izolacije v njuno nepremičnino. Soglasje za adaptacijo iz leta 2005 ni obsegalo tudi soglasja za dela v letu 2012. Zato vlaganj v letu 2012 sodišče ne bi smelo upoštevati. Napačno je bilo ugotovljeno dejansko stanje, ker sodišče ni upoštevalo, da je obnovo strehe financirala druga toženka. Ta je sicer izpovedala, da je denar za streho v višini 500 EUR izročila svoji hčerki A. A., kar pa ne pomeni, da je s tem podarila denar svoji hčerki in tožniku, ampak je streho financirala sama. Sodišče bi zato moralo vrednost vlaganj zmanjšati za 500 EUR.

3. Tožnik na pritožbo tožencev ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik od tožencev zahteva povrnitev vlaganj v nepremičnino, v katero sta s hčerko tožencev vlagala v času zakonske zveze. Toženca sta zatrjevala sklenitev dogovora, da se bo od njune morebitne obogatitve odštela korist, ki jo je tožnik imel z brezplačno rabo nepremičnine. To korist sta ocenila na 62.400 EUR. Sklenjena pa naj bi bila tudi dogovora o odbitju koristi zaradi varovanja otrok, ki jo ocenjujeta na 25.935 EUR, ter odbitju koristi zaradi hrane in pijače, ki sta jo – ocenjeno na znesek 2.000 EUR – nudila delavcem. Trdila sta, da centralne kurjave v znesku 2.000 EUR ni plačal tožnik, temveč A. A.; pa tudi, da je tožnik izolacijo v letu 2012 izvedel brez njunega soglasja in da sta plačala polovični znesek za streho.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb tožnika in obeh tožencev ugotovilo, da dogovor o vračunanju najemnine zaradi brezplačne uporabe nepremičnine med pravdnimi strankami nikoli ni bil sklenjen. Obstoja takšnega dogovora nista potrdila niti toženca. Prvi toženec je prepričljivo izpovedal, da se za najemnino nikoli niso zmenili. Dogovorili so se, da tožnik in njuna hči v hiši bivata zastonj. Obstoja najemnega razmerja pa ni potrdila niti druga toženka. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. Ker dogovora ni bilo, sodišče prve stopnje utemeljeno ni postavilo izvedenca gradbene stroke zaradi ugotavljanja višine najemnine. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava.

7. Sodišče prve stopnje je v zvezi z dogovorom o upoštevanju tožnikove koristi iz naslova varstva otrok, ki sta jo toženca ovrednotila na 25.935,00 EUR, na podlagi njunih izpovedb utemeljeno zaključilo, da zatrjevani dogovor ni bil sklenjen. Druga toženka je v izpovedbi potrdila, da dogovora o finančnem plačilu zaradi varovanja otrok ni bilo, saj je babica in je vnuka čuvala iz ljubezni. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe o zmotni uporabi 190. člena OZ, ker sodišče ni ugotavljalo vrednosti prispevka tožencev iz tega naslova; neutemeljen pa je tudi očitek, da bi moralo sodišče navedeni znesek odšteti od obogatitve tožencev.

8. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, ki od obogatitve tožencev ni odštelo 2.000 EUR iz naslova stroškov, ki sta jih imela toženca z zagotovitvijo hrane in pijače delavcem. Obstoja navedenega dogovora toženca nista potrdila, niti o njem nista ničesar konkretnega izpovedala. Poleg tega sta v svojih izpovedbah izrecno potrdila, da je bila njuna pomoč namenjena tožniku in njuni hčerki, in to brez kakršne koli zahteve po odmeni.

9. Toženca sta izpovedala, da je bil denar za centralno peč namenjen tožniku in njuni hčerki. Pritožba navaja, da je prvi toženec izpovedal, da je denar za peč dal A. A.; prezre pa, da je v nadaljevanju natančneje izpovedal, da je denar za peč dal obema, saj sta bila takrat še poročena. To je potrdila tudi druga toženka. Povedala je, da je bil denar za centralno kurjavo namenjen obema – tožniku in njuni hčerki. Glede na povzeti izpovedi tožencev je neutemeljena pritožbena graja, da je bil znesek za peč napačno upoštevan pri ugotavljanju tožnikovih vlaganj v nepremičnino tožencev. Prav tako pa ne drži pritožbena navedba, da je ta denar predstavljal posebno premoženje hčerke tožencev.

10. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pri ugotavljanju višine tožnikovih vlaganj ne bi smelo upoštevati stroškov izvedene izolacije iz leta 2012, ni utemeljen. Sodišče je v dokaznem postopku ugotovilo, da toženca delom nista nasprotovala. Natančno obrazloženo ter življenjsko in logično dokazno oceno v 14. točki obrazložitve pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, ki grajajo zaključek sodišča prve stopnje, da toženca z izolacijo iz leta 2012 nista soglašala.

11. Zavzemanje za znižanje zneska tožnikovih vlaganj v višini 500 EUR, ker naj bi prej navedeni znesek druga toženka dala hčerki za streho, je zmotno. Izpovedba ne more nadomestiti premalo konkretizirane trditvene podlage. Toženca sta glede zneska za streho navajala le, da sta plačala polovico stroškov materiala za streho. Vendar pa so njune navedbe (list. št. 37, 57 in 83) ostale nesubstancirane glede višine, saj iz prilog, ki sta jih vložila kot del trditvene podlage, zneska, ki ga zatrjujeta, ni moč razbrati. Poleg tega sta toženca v svojih izpovedbah potrdila, da je bila njuna pomoč, ki sta jo nudila, namenjena tožniku in hčerki, in to brez vsakršne zahteve po odmeni. Zato so pritožbene navedbe, da je streho z zneskom 500 EUR financirala druga toženka, neutemeljene. Pritožbene trditve, da ta sredstva niso predstavljala darila hčerki in tožniku, izvedeni dokazni postopek ne podpira.

12. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrditi (353. člen ZPP).

13. Ker pritožnika s pritožbo nista uspela, na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom istega zakona nosita svoje stroške pritožbenega postopka.