Jedro

Neznatna škoda je pravni standard, ki je odvisen od okoliščin konkretnega primera. Zato se ni mogoče zadovoljiti zgolj s posplošeno ugotovitvijo, da blokada žiro računa, s katerim stranka posluje, ne predstavlja neznatne škode.

Izrek

1. Pritožba proti 3., 5. - 8. in 10. točki izreka prvostopne odločbe se kot neutemeljena zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

i n s k l e n i l o : 2. Pritožbi proti 9. točki izreka prvostopne odločbe se ugodi, izpodbijani sklep se v tem delu razveljavi in se zadeva v razveljavljenem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da se sklep o izdaji začasne odredbe proti prvi toženki zaradi umika predloga razveljavi in postopek ustavi (1. točka izreka); da se postopek zaradi delnega umika tožbe za 10.111.970,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.3.1997 dalje in za 3.850.057,00 SIT z enakimi obrestmi od 4.3.1997 dalje v tem delu ustavi (2. točka izreka); da se tožbeni zahtevek na plačilo 29.220.549,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.3.1997 dalje proti drugi toženki zavrne (3. točka izreka); da se tožbeni zahtevek na plačilo zakonitih zamudnih obresti od 29.220.549,80 SIT od 20.3.1997 do 2.4.1997 proti prvi in tretji toženki zavrne (4. točka izreka); da obstaja terjatev tožeče stranke za 29.220.549,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.4.1997 do plačila proti prvi in tretji toženki (5. točka izreka); da obstaja terjatev prve toženke za 11.532.341,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.3.1997 do plačila proti tožeči stranki (6. točka izreka); da obstaja terjatev tretje toženke za 2.621.080,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.1.1999 do plačila proti tožeči stranki (7. točka izreka); da sta prva in tretja toženka po pobotanju dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki 15.067.127,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.4.1997 do plačila in enake obresti od 2.621.080,70 SIT od 3.4.1997 do 26.1.1999 (8. točka izreka); da se zavrne predlog za izdajo začasne odredbe na prepoved APP Ljubljana - Šiška, da odreče tretji toženki ali komu drugemu po njenem nalogu (in da odreče sploh kakršnokoli) izplačilo denarnega zneska do višine vtoževanega zneska oz. najmanj do zneska 29.220.549,80 SIT, in sicer z računa tretje toženke (9. točka izreka); in da je tožeča stranka dolžna povrniti drugi toženki 393.300,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.11.1999 do plačila, medtem ko tožeča stranka, prva toženka in tretja toženka trpijo vsaka svoje pravdne stroške (10. točka izreka). Gl. odločbo (sklep in sodbo) z dne 24.11.1999, opr. št. VII Pg 96/97-60, v zvezi s popravnim sklepom z dne 23.12.1999, opr. št. VII Pg 96/97-62. Tožeča stranka se je proti navedeni odločbi pritožila, in sicer se iz vsebine pritožbe vidi, da jo je izpodbijala v 3. in 5. - 10. točki izreka (1. odst. 350. čl. in 366. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99)). Uveljavljala je pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagala pa je spremembo izpodbijane odločbe, z zavrnitvijo defenzivnega zahtevka prve in tretje toženke, hkrati pa z dovolitvijo začasne odredbe, predlagane zoper tretjo toženko. Pri tem ni priglasila stroškov pritožbe.

Pritožba je bila vročena toženkam, ki pa nanjo (na pritožbo zoper sodbo) niso odgovorile.

Pritožba zoper izpodbijani del prvostopne sodbe ni utemeljena.

1.) Tožeča stranka je v zvezi s 3. točko izreka prvostopne odločbe zatrjevala, da naj bi bila "izključitev odgovornosti drugotožene stranke nedopustna ter v nasprotju s kogentnimi normami", vendar pa domnevno prekršenih kogentnih norm ni konkretizirala. Tako tudi ni uspela pojasniti, zakaj naj bi bilo materialno pravo uporabljeno napačno (ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni uspela dokazati, da bi bila v poslovnem razmerju z drugotoženko).

Tožeča stranka sicer (v tožbi) ni dolžna navesti pravne podlage tožbenega zahtevka, saj je pravna kvalifikacija (na podlagi 3. odst. 186. čl. ZPP/77 oz. sedaj 3. odst. 180. čl. ZPP/99) stvar sodišča, ki mora pravo poznati. Vendar pa je dolžna navesti dejstva, na katera opira tožbeni zahtevek, da lahko sodišče zatrjevano dejansko stanje presoja tudi z drugega (npr. izvenposlovnega) pravnega vidika.

Takšnih (konkretnih) dejstev pa tožeča stranka ni navedla. Tako je v pritožbi ostala le na ravni splošnega zatrjevanja, da je druga toženka s prevzemom denarnih sredstev oz. premoženja prve toženke "prevzela tudi vse obveznosti do upnikov prvotožene stranke".

2.) Tožeča stranka je zatrjevala, da naj bi bilo podano nasprotje med 5. in 8. točko izreka prvostopne odločbe, vendar pa je bilo to nasprotje, do katerega je prišlo zaradi očitne napake pri zapisu zneska (29.549,80 SIT namesto 29.220.549,80 SIT), odpravljeno s popravnim sklepom (z dne 23.12.1999, opr. št. VII Pg ...), zoper katerega pa se tožeča stranka ni pritožila.

3.) Tožeča stranka je v zvezi s 6. in 7. točko izreka prvostopne odločbe zatrjevala, da prva in tretja toženka nista dokazali obstoja svojih terjatev. Tako je zatrjevala, da "razen faktur ter računovodskih izpisov nista predložili nobene druge dokumentacije, ki bi izkazovala utemeljenost teh (tj. njunih) terjatev". Vendar pa je pri tem prezrla, da je prva toženka poleg računov predložila tudi najemne pogodbe z aneksi in odpovedjo, tretja toženka pa poleg bremepisov tudi potrdila za prevzeti material in pisarniško opremo.

Vse te (listinske) dokaze pa je prvostopno sodišče ocenilo v skladu z 8. čl. ZPP/99, pri čemer je njegova ocena povsem sprejemljiva.

Sicer pa so tudi te pritožbene trditve ostale na ravni splošnega.

Tožeča stranka se je namreč glede prve toženke sklicevala na konkretne navedbe "v odgovoru na uveljavljeno pobotno izjavo prvotožene stranke", kar pa ni sprejemljivo, saj mora vlagatelj pritožbe navesti razloge, ki jih želi v pritožbi uveljavljati (vsaka vloga mora namreč vsebovati vsebino izjave), in ne zadostuje zgolj sklicevanje na vlogo v postopku pred sodiščem prve stopnje (prim.

razlogovanje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v njegovi sodbi in sklepu z dne 8.12.1999, opr. št. III Ips 128/98, v zvezi z revizijo).

Sicer pa pri "odgovoru na uveljavljeno pobotno izjavo prvotožene stranke" (priloga A/17) niti ne gre za vlogo (izjavo, ki bi bila naslovljena na sodišče), ampak gre zgolj za listinski dokaz (dopis tožeče stranke, naslovljen na prvo toženko). Ne gre namreč za navedbe, ki bi jih (tožeča) stranka podala v postopku pred sodiščem prve stopnje (na naroku ali v pisni vlogi).

4.) Tožeča stranka je v zvezi s 5. točko izreka prvostopne odločbe zatrjevala, da sodišče prve stopnje "ni dovolj pojasnilo, zakaj stroškov, ki jih je tožnik uveljavljal kot stroške adaptacije, ni štelo za stroške, ki jih je potrebno pobotati s terjatvijo iz naslova plačila najemnine, katere je prvotožena po odstopu terjatve uveljavljala kot svojo terjatev, ki jo je nato pobotala". Vendar pa je ta očitek glede na razloge izpodbijane odločbe (na njeni 7. in 8. strani) neutemeljen.

Sicer pa tožeča stranka niti ni ugovarjala, da bi bili razlogi prvostopnega sodišča nepravilni, ampak, da jih ni dovolj. Zato je sodišče druge stopnje (saj tožeča stranka na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 24.11.1999 tudi ni zatrjevala, da dejstva, na katera se opira njen zahtevek oz. na katera se opira ugovor prve toženke, niso dovolj razjasnjena, niti ni v tej smeri predlagala dokazov) pač sprejelo tiste razloge, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, in ni preizkušalo njihove pravilnosti. Sicer pa iz njih izhaja povsem sprejemljiv zaključek.

5.) Tožeča stranka je v zvezi z 10. točko izreka prvostopne odločbe zatrjevala, da so bili drugi toženki (glede na to da so vse tri toženke imele "istega pooblaščenca") odmerjeni previsoki pravdni stroški. Vendar pa je tudi ta očitek neutemeljen, saj v obravnavani zadevi (gospodarskem sporu) ni šlo za zastopanje več oseb, več strank (toženk), v istem postopku po 1. odst. 10. čl. Odvetniške tarife (OT) niti za zastopanje več strank (toženk), ki bi po 11. čl. OT uveljavljale pravico iz iste dejanske in pravne podlage.

6.) Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in prvostopno sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. čl. ZPP/99) - 1. točka izreka. Sodišče prve stopnje je namreč v okviru zatrjevanih dejstev dovolj popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, pri tem pa ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih postopkovnih kršitev. Sodišče druge stopnje pa tudi ni zasledilo katere od uradoma upoštevnih absolutnih bistvenih postopkovnih kršitev niti zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožba zoper izpodbijani del prvostopnega sklepa je utemeljena.

7.) Tožeča stranka je v zvezi z 9. točko izreka prvostopne odločbe (ponovno) zatrjevala, da so navedbe prvostopnega sodišča "povsem pavšalne, ko zatrjuje, da tretjetožena stranka ne bi utrpela le neznatne škode, v kolikor bi bila izdana začasna odredba".

Če se je glede na s strani prvostopnega sodišča navedene razloge še mogoče strinjati z njegovo oceno, da "tožeča stranka ni verjetno izkazala nevarnosti" iz 2. odst. 270. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), pa se glede na navedbe tožeče stranke (gl. redno št. 58) in predložene listinske dokaze ni mogoče strinjati z njegovo pavšalno oceno o nestrinjanju "z mnenjem tožeče stranke, da bi s predlagano začasno odredbo tretjetožena stranka utrpela le neznatno škodo, saj gre za blokado žiro računa, s katerim posluje". Takšna (posplošena) ocena neznatne škode iz 3. odst. 270. čl. ZIZ namreč glede na konkretno zatrjevane okoliščine in predložene listinske dokaze, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo, ne prepriča. Praviloma bi sicer stranka z blokado žiro računa, s katerim posluje, lahko pretrpela škodo, ki ni neznatna; ni pa to nujno v konkretnem primeru.

8.) Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke ugodilo, prvostopni sklep v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v razveljavljenem delu (tj. glede začasne odredbe) vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. čl. ZPP/99 v zvezi z 239. čl. in 15. čl. ZIZ) - 2. točka izreka. Pri neznatni nevarnosti iz 3. odst. 270. čl. ZIZ gre namreč za pravni standard, ki je odvisen od okoliščin konkretnega primera, katerih pa sodišče prve stopnje ni ocenilo (oz. vsaj razvidno ni, da bi jih).