Jedro

V sodni praksi je zavzeto povsem določno stališče, da je začasne odredbe, ki se prekrivajo s tožbenim zahtevkom, dopustno izdajati izjemno restriktivno, da ob morebiti pozitivni odločitvi brez izvedbe kontradiktornega postopka ne bi prišlo do prejudiciranja spora o glavni stvari. Tožnikovo drugačno pravno naziranje je zmotno in zato nesprejemljivo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnik nosi sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagano začasno odredbo, da do pravnomočnosti sodne odločitve odločbi toženca št. ... z dne 22. 2. 2019 in št. ... z dne 24. 9. 2018 nimata pravnega učinka in se odloži njuno izvrševanje (1. odstavek I. tč. izreka), od izdaje začasne odredbe do pravnomočne odločitve priznajo upravičenja iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja v enakem obsegu, kot jih je imel v času zaposlitve pri A. od januarja 2017 dalje do izdaje odločbe iz I. točke tega sklepa (2. odstavek I. tč. izreka), ter da ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve (3. odstavek I. tč. izreka). Sklenilo je, da tožnik v zvezi z začasno odredbo krije sam stroške postopka (II. tč. izreka sklepa).

2. Tožnik se pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava, nepravilne uporabe Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP) ter Zakona o izvršbi in zavarovanju2 (ZIZ). Predlaga spremembo sklepa v smeri izdaje začasne odredbe ter povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša stroške pritožbe.

Ne strinja se z zaključkom sodišča, da ni izkazana nenadomestljiva škoda. Že dve leti je brez zdravstvenega zavarovanja, nahaja se v težkem zdravstvenem stanju zaradi hudih bolečin v mošnji in kolku kot posledice poškodbe pri delu ter močnimi zoboboli. Splošno znano je, da je izpostavljenost pandemiji COVID-19 huda in ogrožujoča, saj povzroča bolezen, ki se lahko konča s smrtjo. V takšni situaciji odločitev sodišča ni sprejemljiva. V dopisu k predlogu za začasno odredbo je opisal zdravstvene težave. Ker ne more obiskati zdravnika, saj nima zavarovanja, ne more predložiti zdravstvene dokumentacije. Neutemeljeno je sklicevanje sodišča na Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju3 (ZZVZZ) po katerem naj bi bilo osebam z neurejenim zdravstvenim zavarovanjem, zagotovljeno nujno zdravljenje. Glede stališča, da začasne odredbe ni mogoče izdati, če se vsebina pokriva s tožbenim zahtevkom meni, da je po sodni praksi to dopustno. Bistveno je, da pri regulativni začasni odredbi ne pride do ireverzibilnega stanja, ko ne bi bila mogoča vrnitev v prejšnje stanje. Izpolnjuje pogoje za začasno odredbo, saj z njo ne bo nastala nenadomestljiva škoda.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ob preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in na podlagi 366. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena ZPP je potrebno ugotoviti, da je sodišče prve stopnje na ugotovljena odločilna dejstva, pravilno uporabilo materialno pravo.

V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti tudi po uradni dolžnosti. Izpodbijana sodna odločba je utemeljena s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih sodišče ne ponavlja, temveč na pritožbena izvajanja poudarja predvsem naslednje.

5. V zadevi gre za predlagano izdajo regulacijske začasne odredbe, identične s tožbenim zahtevkom iz spora o glavni stvari v zvezi z izpodbojno tožbo zaradi odprave upravnih odločb z dne 22. 2. 2019 in 24. 9. 2018, po katerih je tožnik od 20. 10. 2018 dalje zmožen za delo, ter vtoževanega upravičenja iz obveznega zdravstvenega zavarovanja v enakem obsegu, kot ga je imel ob zaposlitvi pri A. od januarja 2017 dalje.

Vendar namen regulacijskih začasnih odredb ni v izvršbi ali izpolnitvi zahtevka iz spora o glavni stvari še preden je o njem meritorno razsojeno. V sodni praksi4 je zavzeto povsem določno stališče, da je začasne odredbe, ki se prekrivajo s tožbenim zahtevkom, dopustno izdajati izjemno restriktivno, da ob morebiti pozitivni odločitvi brez izvedbe kontradiktornega postopka ne bi prišlo do prejudiciranja spora o glavni stvari. Tožnikovo drugačno pravno naziranje je zmotno in zato nesprejemljivo.

6. Načeloma so začasne odredbe sredstvo za zavarovanje denarne ali nedenarne terjatve, in jih je mogoče uveljavljati pred, med ali celo po že končanem sodnem postopku. Pravica do začasne odredbe kot sredstvo zavarovanja ne izhaja neposredno iz pravice do sodnega varstva. Po stališču Ustavnega sodišča RS je začasna odredba sredstvo, ki preprečuje, da bi v času postopka pred sodiščem prišlo do ravnanj, ki bi povzročila, da sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Institut začasnih odredb se obravnava v zvezi s pravico do učinkovitega sodnega varstva po 23. členu Ustave RS. V kolikor predlagatelj ne izkaže, da brez začasne odredbe namena sodnega varstva kljub morebitni pozitivni rešitvi spora o glavni stvari ne bi mogel doseči, predlagani ukrep zavarovanja ne more biti uspešen.

7. Ker gre v konkretnem primeru za odločanje o začasni odredbi za zavarovanje nedenarne terjatve, je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz 70. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih5 (ZDSS-1) ter 272. člena ZIZ-a. Navedenih zakonskih podlag iz 5. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče ne ponavlja znova. Poudarja le, da je začasno odredbo na cit. pravnih podlagah mogoče izdati ob verjetni izkazanosti terjatve iz spora o glavni stvari ter izpolnjevanju vsaj še enega, kumulativno predpisanega pogoja iz 2. odstavka 272. člena ZIZ-a. Po 2. odstavku 272. člena ZIZ-a mora namreč upnik verjetno izkazati nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, oz. da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših negativnih posledic od tistih, ki nastanejo upniku brez začasne odredbe. Prav nobena od navedenih predpostavk iz citiranega člena ZIZ-a pa v konkretnem primeru ni podana, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje.

8. V Republiki Sloveniji je zagotovljeno univerzalno zdravstveno zavarovanje. Vanj so obvezno vključene vse osebe, državljani ali nedržavljani s stalnim prebivališčem po eni od 21-ih točk 1. odstavka 15. člena ZZVZZ. V kolikor ne gre za zavarovanje na temelju delovnega razmerja, opravljanja samostojne dejavnosti, drugih podlagah ali aktivnostih, je po 21. točki 1. odstavka 15. člena ZZVZZ državljanom Republike Slovenije in tujcem, ki imajo dovoljenje za stalno bivanje, po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, zagotovljena pravica do plačila prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje ter kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev. Glede na sistemsko ureditev tako teoretično nihče ne more ostati brez zdravstvenega zavarovanja, razen če v določenih primerih ne poskrbi za lastno vključitev v zavarovanje.

Sicer je v 13. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno pojasnjeno, da je osebam, ki niso zdravstveno zavarovane, po 25. členu ZZVZZ zagotovljeno nujno zdravljenje, ki obsega neodložljive storitve oživljanja, ohranjanja življenja, preprečitev poslabšanja zdravstvenega stanja obolelega ali poškodovanega. Med nujno zdravljenje zagotovo spada bolezen, povzročena s COVID-19 s hujšim potekom ali zapleti. To bi bilo zagotovljeno tudi pritožniku, v kolikor 7. 12. 2020, ko je predlagal izdajo začasne odredbe, ne bi bil zdravstveno zavarovan, čeprav je na podlagi listin sodnega spisa mogoče sklepati nasprotno.

Protispisne so namreč pritožnikove navedbe, da je že dve leti brez zdravstvenega zavarovanja, saj iz listin sodnega spisa (B/3), izdanih na podlagi uradne evidence ZZZS št. ... med drugim izhaja, da je bil od 20. 10. 2018 do 31. 1. 2019 zavarovan pod šifro 48 na temelju 20. tč. 1. odstavka 15. člena ZZVZZ, od 1. 2. 2019 do 30. 6. 2019 pa pod šifro 99 na temelju 21. tč. 1. odstavka 15. člena ZZVZZ. Torej na podlagi priznane pravice do plačila prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje po Zakonu o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev6 (ZUPJS). Navedeno pa le še dodatno izključuje možnost uspešnega zatrjevanja nevarnosti nastanka nenadomestljive škode v zvezi z dostopnostjo do nujnih zdravstvenih storitev in s tem pogoja za pozitivno odločitev o začasni odredbi.

9. Bistveno pravilni so tako zaključki v 8., 9., 15. in 16. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, po katerih niso izpolnjeni pogoji za pozitivno odločitev o začasni odredbi. V zadevi ni izkazane nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode zaradi morebitnih resnih posledic z znatno škodo, ki bi jo bilo težko sanirati.

10. Glede na predhodno obrazloženo je na podlagi 365. člena ZPP potrebno pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje. Torej odločiti, kot izhaja iz I. točke izreka tega sklepa.

11. Ob takšnem pritožbenem izidu je v skladu s 165. členom v zvezi s 154. členom ZPP potrebno hkrati skleniti, da trpi tožnik sam svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 2 Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami. 4 Npr. sklep VDSS Psp 188/2018. 5 Ur. l. RS, št. 2/2004. 6 Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami.