Jedro

Vložitev tožbe za povrnitev škode iz istega škodnega dogodka zoper takratno SFRJ pri sodišču v je namreč po 388. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 26/99 in naslednji - ZOR) pretrgala zastaranje odškodninske terjatve, saj sprememba subjekta obveznosti ob osamosvojitvi Republike Slovenije ni povzročila prenehanja prejšnje obveznosti in nastanek nove, kar pomeni, da z osamosvojitvijo Slovenije zastaranje ni začelo teči znova. Za ugotovitev ali je v obravnavanemu primeru bila tožba pravočasno vložena je tako potrebno ugotoviti, kdaj je bil postopek pred sodiščem v pravnomočno zaključen in v kolikšnem obsegu oziroma ali je tožnik pred sodiščem v uveljavljal vse oblike škode, kot jih uveljavlja v tej zadevi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu ter stroškovni odločitvi razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne istemu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku kot odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v času, ko je služil vojaški rok, in sicer zaradi dne opravljene aplikacije injekcije proti tetanusu, zaradi česar je nastala flegmona celotne leve zgornje okončine, v znesku 15.696,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila. Prisojena odškodnina predstavlja odškodnino za telesne bolečine v znesku 6.050,74 EUR, odškodnino za strah v znesku 1.669,17 EUR, odškodnino za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 6.676,68 EUR in odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti v znesku 1.300,00 EUR. V presežku je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo, glede na uspeh v pravdi je toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeči stranki v znesku 2.441,13 EUR in za primer zamude s plačilom omenjenega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega paricijskega roka dalje do plačila.

Proti citirani sodbi je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo. Izpodbija obsodilni del in stroškovno odločitev sodbe sodišča prve stopnje, ob uveljavljanju vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP ter se v pritožbenem predlogu zavzema za razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podrejeno za spremembo izpodbijanega dela sodbe v smeri celotne zavrnitve tožbenega zahtevka in tožeči stranki naložitve povrnitve pravdnih stroškov toženi stranki.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V čem naj bi sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb procesnega prava pritožba izrecno ne pove in tudi iz razlogov tega ni moč razbrati, ker pa pritožbeno sodišče pri pregledu in preizkusu zadeve v tej smeri ni našlo tistih bistvenih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ta pritožbeni razlog ni podan.

Pritrditi pa je nadaljnjemu pritožbenemu očitku, da je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza - poizvedbe pri sodišču v o zaključku pravdnega postopka po tožbi tožnika, ki jo je pri navedenem sodišču vložil v letu 1988. V celoti je namreč pritrditi pritožbenemu očitku, da je odločitev o ugovoru zastaranja odvisna od ugotovitve, kdaj je bil pravdni postopek pred sodiščem v pravnomočno končan, in sicer tudi glede na stališče Vrhovnega sodišča RS, ki je odločalo o reviziji, vloženi v obravnavani zadevi (sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 77/2005). Vložitev tožbe za povrnitev škode iz istega škodnega dogodka zoper takratno SFRJ pri sodišču v je namreč po 388. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 26/99 in naslednji - ZOR) pretrgala zastaranje odškodninske terjatve, saj sprememba subjekta obveznosti ob osamosvojitvi Republike Slovenije ni povzročila prenehanja prejšnje obveznosti in nastanek nove, kar pomeni, da z osamosvojitvijo Slovenije zastaranje ni začelo teči znova. Za ugotovitev ali je v obravnavanemu primeru bila tožba pravočasno vložena je tako potrebno ugotoviti, kdaj je bil postopek pred sodiščem v pravnomočno zaključen in v kolikšnem obsegu oziroma ali je tožnik pred sodiščem v uveljavljal vse oblike škode, kot jih uveljavlja v tej zadevi. Iz razlogov izpodbijane sodbe in priložene sodbe sodišča v (priloga pod B3 v spisu) sicer izhaja, da je tožnik pred navedenim sodiščem uveljavljal vse oblike škode, ki jih uveljavlja v tej zadevi, vendar kljub temu o ugovoru zastaranja ni mogoče odločiti brez ugotovitve, kdaj je bil postopek pred sodiščem v pravnomočno končan. V skladu s prvim odstavkom 392. člena ZOR namreč začne zastaranje po pretrganju znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne všteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon; po tretjem odstavku citiranega člena pa zastaranje, ki je bilo pretrgano z vložitvijo tožbe, začne teči znova od dneva, ko je spor končan, ali kako drugače poravnan. Kdaj je bil spor pred sodiščem v končan, ali kako drugače poravnan, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo in tudi v razlogih tega ni obrazložilo, kar celo kaže na bistveno kršitev določb procesnega prava, vsekakor pa je v tej smeri zaradi neizvedbe po toženi stranki predlaganega dokaza, ostalo dejansko stanje, na osnovi katerega bi lahko sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava odločilo o ugovoru zastaranja, nepopolno ugotovljeno. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče sledilo utemeljeni pritožbi in je izpodbijano sodbo v izpodbijanem obsodilnem delu ter posledično stroškovno odločitev razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje - 355. člen ZPP.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje opraviti poizvedbe pri sodišču v, kdaj je bil postopek po tožbi tožnika, vloženi v letu 1988, pravnomočno končan, kajti od takrat naprej je znova začel teči zastaralni rok za obravnavano zadevo.

Pritožbenega očitka o zmotni uporabi materialnega prava pri prisoji višine zahtevanih odškodnin, pritožbeno sodišče ni obravnavalo, ker bo moralo sodišče prve stopnje, v kolikor bo ugotovilo, da tožbeni zahtevek ni zastaran, znova odločiti o uveljavljani nepremoženjski škodi, ob upoštevanju razmer in cen v času odločanja.

O pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.

Določila ZOR je pritožbeno sodišče uporabilo v skladu s 1060. členom sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika - OZ.