Jedro

Pogodba, pri katere sklenitvi niso bile spoštovane določbe ZKZ iz leta 1986 (obvezna ponudba, predkupni upravičenci - 26. člen) ni nična, temveč le izpodbojna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Tožeča stranka je od tožene stranke s tožbo zahtevala, naj overi svoj podpis na kupoprodajni pogodbi, sklenjeni med strankami dne 05.06.1994, ker bo sicer overitev njenega podpisa nadomestila sodba. Takšen tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo. Istočasno pa je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, s katero je toženka zahtevala razveljavitev omenjene kupoprodajne pogodbe ter kupoprodajne pogodbe z dne 28.05.1996, po kateri sta tožnika nastopala kot kupca nepremičnine parcele št. 236/12 - pašnik v izmeri 451 m2, vpisane v vložku št. 366 k.o..., toženka pa bi tožnikoma vrnila plačano kupnino v tolarski protivrednosti zneska 11.200,00 DEM.

Sodbo sodišča prve stopnje je pritožbeno izpodbijala le tožeča stranka. Sodišče druge stopnje je tej pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje, kolikor se ta nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku na overitev podpisa na kupoprodajni pogodbi z dne 05.06.1994, spremenilo in tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo.

Odločitev sodišča druge stopnje toženka revizijsko izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga njeno spremembo z odločitvijo, da se pritožba tožeče stranke proti sodbi sodišča prve stopnje zavrne ter sodba sodišča prve stopnje potrdi. Določba 113. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ - Ur. l. RS, 59/96) je napak uporabljena v zvezi z določbama 29. in 30. člena prej veljavnega ZKZ (Ur. l. SRS, št. 17/86). Zemljiškoknjižni prenos kmetijskega zemljišča, na katerem je lastninska pravica, je sicer mogoč tudi po poteku roka iz drugega odstavka 30. člena ZKZ, vendar ob pogoju, da so podpisi na sklenjeni pogodbi overjeni pred uveljavitvijo sedaj veljavnega ZKZ. Ta pogoj v obravnavanem primeru ni izpolnjen. Do overitve podpisov ni prišlo prav zato, ker je predmet kupoprodajne pogodbe sedaj nezazidano stavbno zemljišče. Končno pa je spregledan tudi toženkin ugovor zastaranja. Ker naj bi pogodba bila sklenjena dne 05.06.1994, tožeča stranka ni vložila tožbe na overitev podpisa znotraj zastaralnega roka treh let. Tožbeni zahtevek namreč ni lastninske narave.

Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1999).

Revizija ni utemeljena.

Pravna razlaga določbe 113. člena ZKZ, ki jo ponuja revizija, je - upoštevaje obravnavani primer - napačna. Navedena zakonska določba odkaže na uporabo ZKZ (1986), če gre za sklenitev kupoprodajne pogodbe pred uveljavitvijo ZKZ, torej za vpis v zemljiško knjigo po določbah prejšnjega zakona. Overitev podpisov na pogodbi je pogoj za zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice. Vendar ni mogoče reči, da ne gre za veljavno sklenjeno pogodbo zato, ker podpisi na njej niso overjeni in da samo zato ni možna uporaba določbe 113. člena ZKZ: tožeča stranka namreč s tožbo zahteva prav overitev podpisa prodajalca (toženke), da bi po predpisih ZKZ (1986) dosegla vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi.

Revizija v ostalem glede uporabe določb ZKZ z razlogi izpodbijane sodbe ne polemizira. V okviru preizkusa glede uporaba materilnega prava po uradni dolžnosti (371. člen ZPP) pa revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje ravnalo pravilno, ko je spremembo sodbe sodišča prve stopnje vezalo na odločilno ugotovitev, da pogodba, pri katere sklenitvi niso bile spoštovane določbe ZKZ (1986) (obvezna ponudba, predkupni upravičenci, 26. člen) ni nična, temveč le izpodbojna. Po poteku rokov iz 30. člena ZKZ (1986) za zemljiškoknjižni prenos ni več ovire. Pri tem je ustrezna trditvena podlaga o obstoju predkupnih upravičencev izostala, potekel pa je tudi objektivni triletni rok od sklenitve prodajne pogodbe.

Ob spremembi sodbe sodišča prve stopnje z ugoditvijo tožbenemu zahtevku tožnikov je ugovor zastaranja, ki ga je v postopku na prvi stopnji postavila toženka, postal aktualen. Res je, da sodišče druge stopnje o njem ni navedlo posebnih razlogov, vendar ga je - ker je tožbenemu zahtevku ugodilo - očitno zavrnilo. Ravnalo je pravilno. Ne glede na morebitno spornost trditve (ta sledi iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje), da terjatev tožnikov "izhaja iz lastninske pravice, torej iz nezastarljivega pravnega razmerja" obvelja, da je tožeča stranka tožbo z obligacijsko pravnim zahtevkom vložila v okviru splošnega petletnega zastaralnega roka (371. člen Zakona o obligacijskih razmerjih): pogodba je bila sklenjena dne 05.06.1994, tožba pa je bila vložena dne 22.12.1997. Po povedanem je bilo treba revizijo zavrniti (378. člen ZPP). Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na podlagi določb 154., 155. in 165. člena ZPP. Tožena stranka trpi stroške revizije, ker z njo ni uspela, tožeča stranka pa odgovora na revizijo, ker z navedbami v njem k odločitvi ni prispevala.