Jedro

Policista sta izvajala odredbo sodišča za prisilno privedbo, kar je naloga policije po 2. alineji 3. člena Zakona o policiji.

Pojem "naloge javne varnosti" izhaja še iz nekdaj veljavnega Zakona o notranjih zadevah. Pomen pojma sicer ni opredeljen v 126. členu KZ, vendar zato še ni nedoločen, saj v takšnih primerih sodišče lahko razlaga pomen izrazov, uporabljenih v KZ, z uporabo razlagalnih instrumentov, to pa je med drugim tudi na podlagi njihovega pomena, ki je določen v drugih predpisih. Pri tem ni nujno, da je v teh predpisih uporabljeni izraz (pojem) dobesedno enako opredeljen kot v KZ, pač pa je pomembna njegova vsebina (tako sodba Vrhovnega sodišča RS, I Ips 197/2000). Zato je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ravnalo prav, ko se je pri opredelitvi nalog javne varnosti sklicevalo na 3. člen Zakona o policiji in sicer po vsebini na 2. alinejo tega člena.

Izrek

Pritožba zagovornice obtoženega T. Š. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženi je dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati na

80.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženega T. Š.

spoznalo za krivega kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge javne varnosti po I. odst. 303. člena KZ in mu izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen šestih mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Obtoženemu je v določeno kazen vštelo čas pridržanja od dne 29.6.2000 od 10.25 ure do dne

29.6.2000 do 12.45 ure. Oškodovanca A. B. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Obtoženi je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila obtoženčeva zagovornica zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb ZKP in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti, podrejeno pa da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Višji državni tožilec J. Š. je v pisnem mnenju, ki ga je podal na podlagi določbe II. odst. 377. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in ga je pritožbeno sodišče vročilo obtožencu in njegovi zagovornici, predlagal zavrnitev pritožbe.

Obtoženi in njegova zagovornica sta na predlog odgovorila in vztrajala pri pritožbenih navedbah.

Sodišče druge stopnje je sejo opravilo v nenavzočnosti obtoženca, saj je substitutka njegove zagovornice na seji pojasnila, da je bil obtoženi o seji obveščen in se seja lahko opravi v njegovi nenavzočnosti. Substitutka zagovornice je na seji senata vztrajala pri pritožbenih navedbah.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo, na podlagi njih napravilo utemeljene dokazne zaključke in jih prepričljivo obrazložilo. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka in je pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožnica neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje odločalo na temelju Zakona o policiji, ki je stopil v veljavo šele 27.8.2003, medtem ko je v času storitve kaznivega dejanja veljal Zakon o policiji, ki je v 3. členu opredelil naloge policije in jih razvrstil v devet alinej, ne pa tudi v točke tretjega člena. Višji državni tožilec v pisnem mnenju pravilno opozarja, da so v Zakonu o policiji, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja (Ur. list RS 49/1998), navedene enake naloge policije, kot po spremembi Zakona o policiji (Ur. list RS 79/2003), s to razliko, da so bile naloge policije prej zapisane po alinejah, po spremembi pa po točkah. V izreku sodbe je v konkretnem opisu kaznivega dejanja zapisano, da sta policista na podlagi pisne odredbe za privedbo nameravala privesti M. in T. Š. na zaslišanje, kar je v skladu s 3. členom Zakona o policiji naloga policije. Sodišče prve stopnje je tudi v obrazložitvi sodbe ugotovilo, da sta policista kot uradni osebi tistega dne opravljala naloge javne varnosti, ko sta izvajala odredbo sodišča v Novem mestu za prisilno privedbo M. Š. V nadaljevanju je sodišče sicer res zapisalo, da gre za nalogo policije v okviru 3. točke 3. člena Zakona o policiji (vzdrževanje javnega reda), vendar gre očitno za pisno napako, saj sodišče prve stopnje govori o izvajanju prisilne privedbe, to pa je naloga policije, ki je opredeljena v 2. alineji 3. člena takrat veljavnega Zakona o policiji (prijemanje storilcev kaznivih dejanj in prekrškov, drugih iskanih oseb in njihovo izročanje pristojnim organom). Ker gre zgolj za očitno pisno napako glede zakonske opredelitve naloge policije, ni podana zatrjevana kršitev.

Glede na navedeno pritožnica v nadaljevanju tudi neutemeljeno navaja, da na temelju obtožbe ni mogoče ugotoviti katere naloge policije sta B. in D. opravljala ter da je sodišče obtoženca obsodilo, ker naj bi policista vzdrževala javni red. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je iz izreka sodbe kot tudi iz njene obrazložitve jasno razvidno, da sta policista izvajala odredbo sodišča za prisilno privedbo, kar je kot že rečeno naloga policije po

2. alineji 3. člena Zakona o policiji, zato pisna napaka sodišča prve stopnje, ko se v obrazložitvi sklicuje na 3. tč. 3. člena Zakona o policiji (vzdrževanje javnega reda) ne more vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe.

Pritožnica navaja, da postopek prisilne privedbe opredeljuje Pravilnik o policijskih pooblastilih v 56. do 64. členu in da je že iz teh določb razvidno, da ne gre za nalogo javne varnosti. Pojem "naloge javne varnosti" izhaja še iz nekdaj veljavnega Zakona o notranjih zadevah. Pomen pojma sicer ni opredeljen v 126. členu KZ, vendar zato še ni nedoločen, saj v takšnih primerih sodišče lahko razlaga pomen izrazov, uporabljenih v KZ, z uporabo razlagalnih instrumentov, to pa je med drugim tudi na podlagi njihovega pomena, ki je določen v drugih predpisih. Pri tem ni nujno, da je v teh predpisih uporabljeni izraz (pojem) dobesedno enako opredeljen kot v KZ, pač pa je pomembna njegova vsebina (tako sodba Vrhovnega sodišča RS, I Ips 197/2000). Zato je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ravnalo prav, ko se je pri opredelitvi nalog javne varnosti sklicevalo na 3. člen Zakona o policiji in sicer po vsebini na 2. alinejo tega člena.

Pritožnica neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo zmotno. Sodišče prve stopnje je zagovor obtoženca in izpovedbe prič ocenilo in argumentirano obrazložilo, zakaj verjame izpovedbama obeh policistov in zakaj ne verjame obtožencu. Oba policista sta skladno izpovedala, da sta M. Š. pokazala odredbo za privedbo, da se je M. Š. upiral (odšel je v hišo in se s policisti pregovarjal na balkonu, po ponovnem prihodu pred vhodna vrata pa je spet skušal zbežati v hišo) in da sta ga tudi opozorila, da ga lahko privedejo s silo, če se bo upiral. Ker se je kljub opozorilu M. Š. še vedno upiral, je policist B. na njem uporabil strokovni prijem.

Neutemeljeno pritožnica navaja, da obtoženi ni vedel, da policista opravljata naloge javne varnosti in je zato bratu skušal pomagati zaradi prestrašenosti, ko je videl, da policist brata davi na tleh.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da iz odvijanja celotnega dogodka, iz obtoženčevega zagovora in tudi iz pritožbenih navedb izhaja, da je obtoženi vedel, da policista izvršujeta odredbo za prisilno privedbo.

Že obtoženčeva mati A. Š. je povedala, da je vedela zakaj sta policista prišla, saj jima je odprla vrata, M. Š. je policistoma najprej ušel v hišo in se z njima pregovarjal z balkona, obtoženi pa je tudi sam v zagovoru povedal, da sta tistega dne prišla policista, da bi njega in njegovega brata odpeljala na sodišče in da je njegov brat temu nasprotoval, pritožnica pa tudi v pritožbi navaja, da je obtoženi smatral, da bo M. Š. policistoma pokazal, da je vabilo, ki sta ga prejela za na sodišče zmotno, da sta oba brata vedela, da jima je sodišče vabilo za njuno zaslišanje vročilo prepozno ter da je obtoženi slišal debato o tem, da je prisilni privod neupravičen.

Glede na vse navedeno ni dvoma, da je obtoženi vedel, da sta policista prišla z namenom, da njega in brata odvedeta pred sodišče in je torej nedvomno vedel, da policista opravljata naloge javne varnosti, zato je podan njegov naklep. Že sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da policisti ne morejo presojati ali je odredba za prisilno privedbo, ki jo je izdalo sodišče, zakonita ali ne, zato so neutemeljene pritožbene navedbe v tej smeri. Prav tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da sama razburjenost in strah obtoženca za brata, ni opravičljiv razlog za napad na policista.

Oba policista, ki jima je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo, sta skladno izpovedala, da je obtoženi večkrat skušal brcniti policista B. v glavo in da mu je napad na koncu preprečil policist D. s tem, ko ga je zadržal. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo takšno ravnanje obtoženca kot napad na uradno osebo. Res je sicer, kot opozarja pritožba, da je policist B. izpovedal, da je prvič obtožencu preprečil brco tako, da ga je s prosto desno nogo odrinil stran, medtem ko je policist D. izpovedal, da se je B. z glavo in telesom umaknil udarcu (in tako ni govoril, da ga je B. brcnil), vendar je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je takšno neskladje v izpovedbah policistov posledica intenzivnosti dogajanja v kratkem času ter potek časa od dogodka. Ob tem pa sodišče druge stopnje še pripominja, da za obstoj kaznivega dejanja po I. odst. 303. člena KZ niti ni pomembno ali je B. obtoženca z nogo odrinil stran, temveč je pomembno, da je obtoženi B. večkrat poskušal brcniti z nogo v glavo, o tem pa sta oba policista skladno izpovedala in zato pritožnica tudi v tem delu ne more uspeti.

Pritožba vložena v korist obtoženca iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), zato je pritožbeno sodišče sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obtožencu utemeljeno izreklo pogojno obsodbo, ko je presodilo okoliščine, ki so relevantne za izrek te kazenske sankcije in ugotovilo, da je pozitivna prognoza njegovega bodočega vedenja podana. Pri določitvi kazni je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo olajševalne okoliščine, ki so podane pri obtožencu in kazen določilo v sorazmerju s težo kaznivega dejanja ter stopnjo obtoženčeve kazenske odgovornosti. Smotrna pa je tudi določitev preizkusne dobe v trajanju treh let zaradi utrditve prognoze pričakovanega bodočega pozitivnega vedenja obtoženca.

Ker razlogi, s katerimi pritožnica izpodbija sodbo niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obtoženčeva zagovornica s pritožbo ni uspela, zato mora obtoženec na podlagi I. odst. 95. člena ZKP plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino, primerno trajanju in zamotanosti tega postopka ter njegovim premoženjskim razmeram.