Jedro

Res je, da tožena stranka na prvem naroku po uveljavitvi novele ZPP v letu 1999 ni predlagala izvedbe tega dokaza, kot je to določeno v 3. odst. 499. čl. ZPP. Vendar pa je navedeno določilo potrebno razlagati tudi z določbo 2. odst. 286. čl. ZPP, po kateri stranke lahko tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita sami stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 1.394.124,08 SIT z zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 38.136,08 SIT po obrestni meri zakonskih zamudnih obresti od 12.12.1994 dalje do plačila, od zneska 1.355.988,00 SIT od 1.1.2002 do 27.6.2003 po obrestni meri, določeni z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO-A), zmanjšani za temeljno obrestno mero od 28.6.2003 dalje do plačila pa zakonske zamudne obresti, vse v 15-ih dneh. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo ter glede stroškov pravdnega postopka odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 322.769,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.10.2005 dalje do plačila, v 15-ih dneh. Pojasnilo je, da je na podlagi pravnomočne vmesne sodbe, po kateri je tožena stranka odgovorna za škodo v višini 50 %, odločalo o višini nepremoženjske in premoženjske škode. Tako je tožniku iz naslova prestanih telesnih bolečin priznalo pravično odškodnino v višini 1.000.000,00 SIT oz. glede na delež soodgovornosti 500.000,00 SIT, za prestani strah primerno odškodnino v znesku 400.000,00 SIT oz. 200.000,00 SIT, glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je ocenilo, da bi celotna odškodnina iz tega naslova bila primerna v višini 1.200.000,00 SIT, s tem, da je glede na delež soodgovornosti tožena stranka dolžna plačati 600.000,00 SIT. Kar zadeva premoženjsko škodo glede uničenega kolesa z motorjem in oblačila, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da znaša 44.812,00 SIT, tožena stranka pa je tožniku dolžna plačati znesek 22.406,00 SIT. Glede odškodnine zaradi potrebe po tuji pomoči, je sodišče tožniku priznalo 15.000,00 SIT, za stroške, ki so mu nastali za nakup zdravil, mu je od priznanih 1.307,00 SIT, ob upoštevanju soodgovornosti priznalo znesek 653,20 SIT, glede obiskov sorodnikov v bolnišnici pa od zahtevanih 4.000,00 SIT celotni znesek oz. ob upoštevanju soodgovornosti 2.000,00 SIT. Glede izgube na zaslužku je dalje sodišče ugotovilo, da je ta znašala 68.221,43 SIT in mu je zato glede na soodgovornost priznalo polovični znesek oz. 37.482,88 SIT. Višji zahtevek pa je kot neutemeljen zavrnilo.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka pritožbo vlaga zoper zavrnilni del, in sicer navaja, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo trajanje postopka na prvi stopnji. Ta je trajal kar devet let, sodišče pa je priznalo obresti na odmerjeno odškodnino od 1.1.2002 dalje, zaradi česar bi moralo nesorazmerno dolgo čakanje na odškodnine upoštevati v okviru zahtevkov za povrnitev posamezne nepremoženjske škode. Tako je namreč menilo tudi Vrhovno sodišče v sodbi z dne 13.12.2001 opr. št. II Ips 154/1. Kolikor bi sodišče pri odmeri odškodnine upoštevalo le priznano stopnjo inflacije od vložitve tožbe 1.9.1995 do 1.1.2002, ki je znašala 67 %, bi morala biti dosojena odškodnina najmanj za navedeni procent višja. Ker sodišče časovnega zamika oz. sedemletnega čakanja na odškodnino ni upoštevalo, je tožnika s tem prikrajšalo in zato kršilo zakon glede odmere pravične odškodnine. Dalje navaja, da je tožnik kot predlog predlagal tudi izvedensko mnenje izvedenca J.T., ki bi mu koristilo pri dokazovanju vrste in višine škode, vendar pa sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo. S tem pa je kršilo njegovo pravico do dokazovanja in tudi ni ugotovilo pravega dejanskega stanja kot podlage za odmero pravilne denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Izvedenec T. je namreč ugotovil večji obseg in intenzivnost škode, kot pa izvedenec P., katerega je sodišče prve stopnje upoštevalo. Zato predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku, tudi kolikor je bil zavrnjen, ugodi ter tožeči stranki prizna vse stroške postopka.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe, in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prave ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Opozarja na dejstvo, da je bil prvi narok po uveljavitvi novega Zakona o pravdnem postopku opravljen 15.9.2000 in na tem naroku je tožena stranka izrecno ugovarjala dokaznemu predlogu tožeče stranke za izvedbo izvedenskega mnenja dr. J.T.. Tožeča stranka pa do konca naroka ni predlagala novega izvedenca medicinske stroke, temveč šele na kasnejših narokih oz. 26.6.2003 in 2.3.2005, za kar pa je bila v smislu 3. odst. 499. čl. ZPP že prekludirana. Ker je sodišče prve stopnje, kljub ugovorom tožene stranke izvedlo dokaz s postavitvijo novega izvedenca je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odst. 339. čl. ZPP, ki je bistveno vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Brez angažiranja izvedenca medicinske stroke namreč sodišče ne bi imelo dejanske opore za prisojo denarne odškodnine, zaradi česar je potrebno zahtevek za utrpelo nematerialno škodo in tujo pomoč kot neutemeljen zavrniti. Podrejeno pa še navaja, da je sodišče glede na intenziteto in trajanje telesnih bolečin prisodilo previsoko denarno odškodnino iz tega naslova, kar enako velja tudi za odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Glede odškodnine za strah navaja, da tožnik primarnega strahu ni trpel, zgolj sekundarni strah pa ga ob pravilni uporabi materialnega prava ne opravičuje do dosojene višine denarne odškodnine. Kolikor sodišče dosojeno odškodnino utemeljuje s strahom tožnika za družino, ki je odvisna od njega, to ne predstavlja pravnopriznane oblike škode. Po mnenju pritožbe je dalje nedokazan tudi gmotni del škode, saj glede obsega in višine škode na motorju ni prav nobenega dokazila, je pa sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Sodbe v tem delu tudi ni moč preizkusiti glede na ugovor tožene stranke in pravila dokaznega bremena bi moralo sodišče tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti. Enako bi moralo ravnati tudi glede škode zaradi uničenih oblačil, obutve in ure, saj tožnik ni pojasnil dejstev, ki bi utemeljevala višino škode. Sodišče bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti enako kot je to sodišče druge stopnje sprejelo v svoji odločbi z dne 1.6.2005 opr. št. I Cp 990/2003. Kar zadeva odškodnino v višini 4.000,00 SIT za potne stroške sorodnikov za obiske tožnika v bolnišnici, pritožba opozarja, da gre za pravno nepriznano obliko škode, za katero tožnik ni aktivno legitimiran. Glede odškodnine za izgubljeni zaslužek pritožba opozarja, da iz sodbe ni razbrati, kdaj naj bi tožnik zaključil z zdravljenjem in zato le-te zlasti kar zadeva izgubo na zaslužku za mesec avgust 1994, ni moč preizkusiti. Kolikor se je sodišče oprlo na potrdilo o zdravstveno upravičeni odsotnosti z dela, je potrebno opozoriti, da je kot vzrok z dela navedena poškodba na poti z dela ali na delo in je zato tožnik zagotovo prejemal nadomestilo v višini plače in razlika na zaslužku ni nastala. Zato zahtevku nad 34.110,70 SIT, kolikor izhaja iz potrdila delodajalca, ni bilo moč ugoditi. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi tožnika: Pritožnik ima načeloma prav, ko navaja, da je nesorazmerno dolgo čakanje na odškodnino lahko podlaga za višjo odškodnino, kar se upošteva pri posameznih oblikah zahtevane nepremoženjske škode in ne kot posebna oblika škode. To pomeni, da se dolgotrajnost postopka lahko ustrezno ovrednoti pri odmeri pravične odškodnine za posamično obliko nepremoženjske škode, vendar ne z upoštevanjem stopnje inflacije, kot to pritožnik predlaga. Tak način namreč ne more biti upošteven zato, ker se višina odškodnine za nepremoženjsko škodo presoja glede na čas ob izdaji sodne odločbe. Res je, da je v danem primeru od vložitve tožbe pa do izdaje sodbe poteklo deset let in da so zamudne obresti za priznano odškodnino za nematerialno škodo priznane od 1.1.2002 dalje, kar po tožnikovem izračunu pomeni sedemletno čakalno dobo. Vendar pa ne gre prezreti, da je tožnik tožbeni zahtevek za nematerialno škodo zvišal za 100 %, prav upoštevajoč faktor inflacije, kot to izhaja iz pripravljalne vloge z dne 1.3.2005. Nominalno je sicer zahteval isti znesek, ki pa je že upošteval ugotovljeno soodgovornost v višini 50 % tako, da je celotna zahtevana odškodnina znašala enkrat višji znesek oz. 4.071.000,00 SIT in v okviru tega je sodišče tudi presojalo višino priznane odškodnine. Po oceni pritožbenega sodišča pa je na prvi stopnji priznana odškodnina iz naslova nematerialne škode povsem primerna tako kriterijem, ki jih mora sodišče upoštevati pri odmeri pravične odškodnine kot trajanju postopka oz. čakanju na odškodnino, poleg tega pa je tudi primerljiva s podobnimi primeri v sodni praksi.

S pritožnikom dalje ne gre soglašati, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo, ko ni izvedlo dokaza z izvedenskim mnenjem dr. J.T., ki je ugotovil večji obseg in intenzivnost poškodb, kot je to kasneje bilo ugotovljeno s strani sodišča postavljenega izvedenca dr. D.P.. Mnenju dr. J.T., katero je tožeča stranka pribavila pred pravdo, je namreč tožena stranka ugovarjala, zaradi česar sodišče tega mnenja v dokazni oceni ni upoštevalo kot izvedensko mnenje, temveč zgolj kot navedbe tožeče stranke glede obsega in intenzivnosti poškodb. Do teh navedb pa se je sodišče tudi opredelilo v okviru ocene mnenja izvedenca dr. D.P. v predzadnjem odstavku na drugi strani sodbe. Zato tožnikova pravica dokazovanja ni bila prekršena in zatrjevani pritožbeni razlogi glede na povedano niso utemeljeni.

K pritožbi tožene stranke: Sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbenega stališča, da prvostopenjsko sodišče ne bi smelo izvesti dokaza z izvedencem medicinske stroke dr. D. ., ker je ta dokaz tožnik predlagal prepozno, čemur je tožena stranka ugovarjala že tekom postopka. Res je, da tožena stranka na prvem naroku po uveljavitvi novele ZPP v letu 1999 ni predlagala izvedbe tega dokaza, kot je to določeno v 3. odst. 499. čl. ZPP. Vendar pa je navedeno določilo potrebno razlagati tudi z določbo 2. odst. 286. čl. ZPP, po kateri stranke lahko tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje se je to na prvem naroku po uveljavitvi novele ZPP ukvarjalo le s temeljem tožbenega zahtevka in slednje izhaja tudi iz razpravnega zapisnika z dne 15.9.2000, ko je tožeča stranka predlagala, da sodišče v izogib nadaljnjim stroškom glede višine škode, najprej izda vmesno sodbo. Kot je razvidno iz nadaljevanja zapisnika so bili na naroku izvedeni le tisti dokazi, ki zadevajo temelj odškodninskega zahtevka, medtem ko je odločanje o ostalih dokaznih predlogih bilo pridržano za nadaljnji postopek. To pa pomeni, da sodišče tedaj še ni sprejelo nobenega sklepa v smeri, da se dokaz z mnenjem izvedenca dr. J.T. ne dopusti in je na naroku z dne 26.6.2002, na katerem je nato izdalo vmesno sodbo, zavrnilo le tiste dokaze, ki so se nanašali na temelj tožbenega zahtevka. Vmesna sodba za dne 26.6.2002, s katero je bila ugotovljena 50-% odgovornost tožene stranke, je nato postala pravnomočna s sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 20.5.2003 opr. št. I Cp 858/02. Na naslednjem naroku dne 2.3.2005, ko je sodišče obravnavalo le še višino zahtevka pa je tožnik glede na izrecno nasprotovanje tožene stranke izvedenskemu mnenju dr. J.T., predlagal novega izvedenca. Iz povedanega torej sledi, da je tožnik to storil takoj po tistem, ko je sodišče pristopilo k obravnavanju višine tožbenega zahtevka in mu poprej, ko se je obravnaval le njegov temelj, tega ni bilo potrebno storiti. Zato mu ni moč očitati morebitne zlorabe procesnih pravic oz. krivdno ravnanje, da tega dokaza ni predlagal na prvem naroku po uveljavitvi novele ZPP.

S pritožnikom se dalje ne gre strinjati, ko meni, da je prisojena odškodnina iz naslova nematerialne škode previsoka. Dosojena odškodnina za telesne bolečine glede na intenzivnost in trajanje le-teh, kot je to razvidno iz izvedenskega mnenja, tudi s stališča sodne prakse ni previsoka, kar enako velja tudi za odškodnino za prestani strah. Tu je že sodišče prve stopnje navedlo, da tožnik primarnega strahu ni utrpel, glede očitka, da strah tožnika za družino, ki je odvisna od njega, ne sodi med pravno priznane oblike škode, pa je pojasniti, da je takšno tožnikovo navedbo potrebno razumeti v zvezi z njegovim strahom za nadaljnji potek zdravljenja in posledično tudi za usodo od njega odvisne družine. To namreč jasno izhaja iz tožnikove izpovedbe na glavni obravnavi 2.3.2005. Kar zadeva priznano odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa ima izpodbijana odločitev podlago v ugotovitvah sodnega izvedenca, ki je ugotovil, da je tožnikova gibljivost zgornjega in spodnjega skočnega sklepa omejena za 23 % normalne gibljivosti. Ker je tožnikova hoja ovirana po stopnicah navzgor, ne more popolnoma počepniti na obe nogi, daljša hoja in stoja pa mu povzročata bolečine in otekanje gležnja, prisojena odškodnina tudi ob dejstvu, da je tožnik kuhar in kot tak večino dela opravlja stoje, ni pretirana. Primernost odškodnine za nepremožnjsko škodo pa se kaže tudi v upoštevanju časa čakanja na odškodnino, kot je bilo to že zgoraj obrazloženo pri pritožbi tožeče stranke.

Kar zadeva priznano materialno škodo za uničeno kolo z motorjem in oblačila, pritožnik sodišču prve stopnje očita, da ni imelo na voljo nobenega dokazila, ki bi utemeljevali višino škode in bi zato moralo tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti. Vendar pa se pritožbeno sodišče s takšno razlago ne strinja in se nasprotno temu v celoti pridružuje prepričljivo obrazloženi dokazni oceni prvostopenjskega sodišča. Ob tem je potrebno le še pojasniti, da je tožnik v tožbi točno konkretiziral vrednost vsakega uničenega predmeta, za katerega zahteva odškodnino, kar kaže, da se je pred vložitvijo tožbe o tem posebej informiral, sodišče prve stopnje pa je višino škode presojalo z vidika cen ob izdaji sodne odločbe in z uporabo načela prostega preudarka po 216. čl. ZPP. S takim pristopom po oceni sodišča druge stopnje pa ugotovljena in prisojena odškodnina nikakor ni v škodo tožene stranke. Glede priznane odškodnine za potne stroške sorodnikov za obiske tožnika v bolnišnici pa tudi ni moč utemeljeno trditi, da ne gre za pravno priznano obliko škode in da zanjo tožnik ni bil aktivno legitimiran. Tožnik je namreč v tožbi navedel, da ga je žena z otrokoma v času, ko je bil hospitaliziran, trikrat obiskala in so ji nastali stroški v obliki prevoza z avtobusom in ker je v vlogi za oprostitev plačila sodnih taks tožnik navajal, da je njegova žena nezaposlena, na zaslišanju pa tudi, da je bila družina tedaj, kot že rečeno, od njega odvisna, ne more biti pomislekov o tem, da so potni stroški za obisk tožnika šli v breme družinskega proračuna, ki je temeljil le na prihodkih tožnika kot edinega zaposlenega. Zato je tudi po mnenju pritožbenega sodišča bil upravičen zahtevati odškodnino iz tega naslova. Glede odškodnine za izgubljen zaslužek, pritožnik izpodbija tisti del prisojenega zahtevka, kolikor presega znesek nad 34.110,70 SIT in se nanaša na četrtino meseca avgusta leta 1994 v znesku 6.744,32 SIT. Kolikor pritožnik navaja, da v sodbi ni navedeno, do kdaj je trajalo zdravljenje, je že sodišče samo pojasnilo, da za mesec avgust ni točnega podatka o tem, za koliko je bil tožnik prikrajšan pri mesečnem zaslužku. Ne glede na to, pa tožnik v tožbi navaja, da je bil na bolniškem staležu do 8.8.1994, kar enako navajata tudi mnenji dr. J.T. in dr. D.P., kar pomeni, da je bil bolniški stalež zaključen z navedenim dnem in je torej trajal prvo četrtino meseca avgusta 1994. Sodišče prve stopnje pa je v nadaljevanju sodbe tudi natančno pojasnilo način izračuna izgubljenega zaslužka v tem obdobju in temu pritožnik sedaj ne oporeka. Posplošene navedbe češ, da je tožnik zagotovo prejemal nadomestilo višine plače glede na to, da je do poškodbe prišlo na poti z dela, pa v podatkih spisa oz. v obračunu razlike plače, kot je bil dostavljen s strani tožnikovega delodajalca, nima podlage. Zato se ob vsem povedanem izkaže, da tudi pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je glede na vse obrazloženo obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).

Izrek o stroških postopka ima podlago v čl. 155 in 165 ZPP.