Jedro

Stranke so v kreditni pogodbe dogovorile, da rok, ki ne sme biti krajši od 15 dni, prične teči že z dnem oddaje priporočene pošiljke po pošti (in torej ne z dnem, ko bi se dolžniki imeli možnost s pisanjem dejansko seznaniti, kot neutemeljeno uveljavlja pritožba). Od 28. 4. 2014, ko je upnik pismo o odpovedi kredita poslal priporočeno po pošti, do 19. 5. 2014, ko je določil dodatni rok za izpolnitev obveznosti, je poteklo že več kot 15 dni, zato je bil minimalni pogodbeno dogovorjeni rok v celoti spoštovan. Tretji dolžnik ob uveljavljanju zatrjevane ničnosti določila o roku le pavšalno in neopredeljeno navaja, da je tako dogovorjen način začetka teka roka v nasprotju s temelji obligacijskega prava, vendar pa ne sodišče prve stopnje ne višje sodišče ob odločanju takega očitnega nasprotja nista ugotovila.

Tretji dolžnik se je v predmetni zadevi zavezal kot subsidiarni porok, kar pomeni, da se sme od njega zahtevati izpolnitev obveznosti samo v primeru, ko je glavni dolžnik ne izpolni v roku, ki je določen v pisni zahtevi. V izjavi o zapadlosti kreditne pogodbe je bil glavni dolžnik pozvan, da dolg skupaj s pripadki nemudoma poravna upniku. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je v izjavi o zapadlosti kredita rok določen. Jasno je namreč razvidno, da je upnik plačilo terjatve zahteval „nemudoma“, torej „takoj“, kar rok plačila opredeljuje dovolj določno. Petnajstdnevni rok, na katerega se sklicuje pritožba, je izrecno določen le kot dodatni rok, ki ga mora upnik kreditojemalcu pustiti za izpolnitev do tedaj zapadlih obveznosti kot pogoj za možnost uveljavljanja odstopnega upravičenja, ko pa enkrat pride do odstopa od pogodbe, je že po notarskem zapisu določen rok za izpolnitev celotne obveznosti „takoj“, kar je upnik tudi upošteval v izjavi o odstopu od pogodbe.

Neutemeljeni so tudi očitki, da je sodišče prve stopnje s svojo razlago roka izničilo razlikovanje med subsidiarnim in solidarnim poroštvom. Ko sta namreč izpolnjena oba pogoja za uveljavljanje terjatve zoper subsidiarnega dolžnika (dospelost terjatve zoper glavnega dolžnika in neizpolnitev le-te ter pisna postavitev dodatnega roka za izpolnitev glavnemu dolžniku), terjatev zoper subsidiarnega poroka dospe na način, da upnik lahko zahteva izpolnitev obveznosti od glavnega dolžnika ali od poroka ali od obeh hkrati kot solidarnih dolžnikov.

Opustitev upnikovega obvestila poroku, da je glavni dolžnik v zamudi z izpolnitvijo, ima lahko le posledice odškodninske odgovornosti, za dokaz zapadlosti obveznosti glavnega dolžnika, za katere izpolnitev se je zavezal tudi porok, pa zadošča le priporočeno vročena pisna izjava o odstopu od pogodbe glavnemu dolžniku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanih II., III. in IV. točki izreka potrdi.

II. Upnik in tretji dolžnik sama krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor drugega dolžnika Š. M. zoper sklep o izvršbi z dne 10. 9. 2014 (I. točka izreka sklepa), zavrnilo ugovor tretjega dolžnika R. d.o.o. zoper sklep o izvršbi z dne 10. 9. 2014 (II. točka izreka sklepa), zavrnilo predlog za odlog izvršbe tretjega dolžnika R. d.o.o. (III. točka izreka sklepa) in zavrnilo predlog za povrnitev stroškov ugovornega postopka in postopka o predlogu za odlog izvršbe tretjega dolžnika R. d.o.o. (IV. točka izreka sklepa).

2. Zoper II., III. in IV. točko izreka sklepa se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tretji dolžnik R. d.o.o. Navaja, da je že v ugovoru obrazložil, da je upnik pri odstopu od pogodbe pogodbo kršil, kar ima za posledico neučinkovitost izjave o odstopu. Razlaga sodišča, da je upnik prvemu dolžniku določil ustrezen rok, ni utemeljena, saj jo je sodišče oprlo na določilo pogodbe, da roki začnejo teči ob oddaji poštne pošiljke, pri tem pa se ni izreklo do dolžnikovih navedb, da je takšna določba nična zaradi nasprotovanja temeljem obligacijskega prava. Do odstopa od pogodbe po 21. točki kreditne pogodbe lahko pride le, če dolžnik po predhodnem pozivu v določenem dodatnem roku ne izpolni zapadlih obveznosti, ta dodatni rok pa ne sme biti krajši od 15 dni. Po prepričanju dolžnika je prišlo do kršitve tega roka, saj je upnik v dopisu z dne 28. 4. 2014 določil rok na dan 19. 5. 2014, ta rok pa je ob upoštevanju svojega osnovnega namena prekratek. Bistvo roka je namreč, da ima glavni dolžnik dodaten čas za izpolnitev zapadlih obveznosti, torej lahko teče le od trenutka, ko se dolžnik seznani z dopisom o dodatnem roku. Rok se mora postaviti tako, da glavnemu dolžniku ostane minimalni rok tudi v primeru, da poštno pošiljko prevzame zadnji dan, ko glede na veljavne predpise to še lahko stori. Prvi dolžnik je bil o prejemu pošte obveščen 29. 4. 2014, osemdnevni rok za prevzem pošiljke pa mu je iztekel 7. 5. 2014. Od 8. 5. 2014, ko bi torej lahko začel teči dodatni rok za izpolnitev, do 19. 5. 2014, ko je postavljeni rok minil, ni preteklo pogodbeno določenih 15 dni, zato upnik pravice do odpoklica kredita na ta rok ne more vezati oziroma preklic nima učinka. Prvemu dolžniku namreč ni bila dana niti možnost, da spoštuje ta rok. Sodišče se je do tega opredelilo le z navedbo, da kreditna pogodba začetek teka roka veže na oddajo pošiljke, ni pa se opredelilo do navedb, da je taka pogodbena določba nična. Sklep torej glede tega ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Tretji dolžnik je v ugovoru tudi navajal, da upnik prvemu dolžniku ni določil primernega dodatnega roka, ki ga prvi odstavek 1019. člena OZ zahteva kot pogoj, da upnik terjatev lahko terja od subsidiarnega poroka. Ta ugovor je sodišče zavrnilo s sklicevanjem na besedo „nemudoma“, ki naj bi po razlagi sodišča pomenila takoj, pri tem pa sodišče ne obrazloži, kakšen naj bi ta rok bil, kdaj naj bi začel teči in kdaj naj bi se iztekel. Beseda „takoj“ je namreč pravni standard, ki ga je treba v vsakem konkretnem primeru napolniti, sodišče pa tega ni storilo. Tudi v tem delu sklep nima razlogov o določilnih dejstvih. Dolžnik je prepričan, da „nemudoma“ v upnikovem dopisu z dne 21. 5. 2014 ne zadošča za zaključek, da je bil prvemu dolžniku postavljen dodatni rok, saj roka iz vsebine dopisa ni mogoče določiti. Po mnenju dolžnika bi bil primeren rok 15 dni, ki ga upnik ni spoštoval. Obstoj roka določa celo pogodba sama v drugem odstavku 11.3. točke, upnik pa v dopisu ni postavil niti določljivega, kaj šele določnega roka. Ker pogodba dolžine dodatnega roka ne določa, bi po prepričanju dolžnika moral biti enak roku za možnost dodatne izpolnitve pred odpoklicem kredita, torej 15 dni. Postavitev dodatnega roka je pogoj za nastanek obveznosti tretjega dolžnika kot subsidiarnega poroka, sodišče pa je s svojo razlago določil pogodbe popolnoma zbrisalo razliko med subsidiarnim in solidarnim poroštvom. Določilo je namreč, da je upnik skupaj s pravico terjati glavnega dolžnika pridobil tudi pravico terjati tretjega dolžnika kot poroka, te pravice pa mu ne daje ne zakon ne pogodba. Nerazumljivo je stališče, da upnik glavnemu dolžniku roka sploh ne rabi postaviti, ampak ga mora k plačilu zgolj pozvati, in če glavni dolžnik v razumnem roku ne plača, lahko plačilo zahteva od poroka. Temu ni mogoče slediti, saj je obveznost poroka samostojna, ima lasten trenutek nastanka in tudi zapadlosti. Upnik lahko izpolnitev od poroka zahteva šele, ko glavni dolžnik obveznosti ne izpolni v dodatnem roku. Ta rok mora biti določen, saj drugače sploh ni mogoče ugotoviti, kdaj je obveznost subsidiarnega poroka sploh nastala. Takšne določenosti termini, kot so „takoj“, „nemudoma“ ipd. ne nudijo. V predmetni zadevi je ugotoviti, da tak rok glavnemu dolžniku ni bil postavljen, kar potrjuje tudi dejstvo, da sodišče v izpodbijanem sklepu niti enkrat ne navede, kdaj naj bi se iztekel. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavzelo tudi stališče, da upnik dolžniku ni bil dolžan poslati posebne izjave o zapadlosti in da zanj učinkuje izjava, poslana glavnemu dolžniku. Tako stališče ni pravilno, saj obveznost subsidiarnega poroka nastane s potekom dodatnega roka, ki ga upnik določi glavnemu dolžniku. To pomeni, da tudi če je terjatev do glavnega dolžnika že zapadla in jo upnik lahko uveljavlja v izvršilnem postopku, do izteka dodatnega roka ne more enako ravnati tudi v razmerju do subsidiarnega poroka. Subsidiarni porok lahko tako v zamudo pride šele po poteku dodatnega roka, zato se zapadlost obveznosti glavnega dolžnika in subsidiarnega dolžnika razlikuje. Zapadlosti tako ni mogoče izkazovati z isto izjavo z dne 21. 5. 2014, ki sporoča datum zapadlosti še pred trenutkom, ko je upnik glavnega dolžnika pozval k plačilu celotne obveznosti in mu s tem šele določil dodatni rok. Upnik tako tretjega dolžnika z dopisom z dne 21. 5. 2014 ni mogel veljavno obvestiti o zapadlosti, notarski zapis pa zato ne izpolnjuje pogojev za izvršljivost. Tretji dolžnik je bil obveščen le o zapadlosti terjatve do glavnega dolžnika, izjave o dospelosti za tretjega dolžnika, ki je različna od tiste za glavnega, pa upnik nikoli ni podal. Izvršljivost notarskega zapisa je treba v primeru, ko zapadlost terjatev zoper več dolžnikov ni vezana na potek istega roka oziroma izpolnitev istega pogoja, presojati in dokazovati za vsakega dolžnika posebej. Upnik bi zato moral dolžniku po tem, ko je iztekel dodatni rok glavnemu dolžniku, poslati obvestilo o zapadlosti. Sodišče tudi ni odločilo o dolžnikovem ugovoru, da je terjatev prenehala zaradi upnikove opustitve garancij. Navedlo je le, da za to ni pristojno, kar ne drži. Napačna je tudi odločitev o predlogu za odlog izvršbe, saj škoda v tako očitno neutemeljenem izvršilnem postopku ne more biti zgolj in le logična posledica izvršbe. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sklepa tako, da se predlog za izvršbo zavrne s stroškovno posledico, podredno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek sodišču prve stopnje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

Glede odločitve o ugovoru tretjega dolžnika:

5. Upnik je 10. 9. 2014 vložil predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova – neposredno izvršljivega notarskega zapisa SV 509/12 z dne 27. 12. 2012 (priloga A11 v spisu) – zoper prvega dolžnika kot kreditojemalca, drugega dolžnika kot solidarnega poroka in tretjega dolžnika kot subsidiarnega poroka. Sodišče prve stopnje je predlagano izvršbo dovolilo s sklepom z dne 10. 9. 2014. Sklep o izvršbi, s katerim je predlogu za izvršbo ugodeno, lahko dolžnik izpodbija z ugovorom (prvi odstavek 53. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ)), ki mora biti obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Ugovor zoper sklep o izvršbi je mogoče vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo, nekatere od teh ZIZ primeroma našteva v prvem odstavku 55. člena.

6. Tretji dolžnik je v pravočasnem ugovoru z dne 23. 9. 2014 navedel, da notarski zapis ne izpolnjuje pogojev za izvršljivost. Od tretjega dolžnika kot subsidiarnega poroka bi upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti šele, če je prvi (glavni) dolžnik v roku, določenem v pisni zahtevi, ne bi izpolnil. Upnik glavnemu dolžniku tega roka ni postavil, zato tretji dolžnik obveznosti ni dolžan izpolniti. Tretji dolžnik je navedel tudi, da za zapadlost terjatve zoper njega ne zadošča izjava o odstopu, poslana glavnemu dolžniku, temveč bi moral upnik po izpolnitvi dodatnega pogoja tretjemu dolžniku poslati novo izjavo o zapadlosti. Ker tega ni storil, notarski zapis v razmerju do tretjega dolžnika ni izvršilni naslov. V ugovoru je tretji dolžnik uveljavljal tudi, da je terjatev do njega prenehala, saj je upnik opustil garancije, ki jih je prejel s strani upnika, ker ni unovčil prejetih menic. Navedel je še, da je upnik kršil določbe kreditne pogodbe, po katerih mora dolžniku pred odstopom od pogodbe postaviti dodatni rok za izpolnitev obveznosti, ki ne sme biti krajši od 15 dni. Ta minimalni rok namreč v predmetni zadevi ni bil spoštovan, saj rok lahko začne teči šele takrat, ko se glavni dolžnik seznani z njim, in ne že s trenutkom, ko upnik poziv odda na pošto. Določbe pogodbe, ki določajo tak začetek teka roka, so nične. Odpoklic pogodbe zato ni veljaven in ne učinkuje.

7. Upnik je v odgovoru na ugovor tretjega dolžnika ugovorne navedbe v celoti prerekal. 8. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor tretjega dolžnika zavrnilo. Za svojo odločitev je navedlo popolne in obširne razloge, ki jih višje sodišče sprejema kot pravilne.

9. Notarski zapis je izvršilni naslov, če je izvršljiv (2. točka drugega odstavka 17. člena ZIZ), izvršljiv pa je, če je dolžnik v njem soglašal z njegovo neposredno izvršljivostjo in če je terjatev, ki izhaja iz notarskega zapisa, zapadla (prvi odstavek 20.a člena ZIZ). Zapadlost terjatve se dokazuje z notarskim zapisom, javno listino ali po zakonu overjeno listino (drugi odstavek 20.a člena ZIZ). Če zapadlost terjatve ni odvisna od poteka roka, temveč od drugega dejstva, ki je navedeno v notarskem zapisu, notar stranke opozori, da za dokaz zapadlosti terjatve zadostuje upnikova pisna izjava dolžniku, da je terjatev zapadla, z navedbo dneva zapadlosti in dokazilom o vročitvi pisne izjave o zapadlosti terjatve dolžniku (tretji odstavek 20.a člena ZIZ). V predmetni zadevi ni sporno, da so vsi trije dolžniki izrecno soglašali z neposredno izvršljivostjo notarskega zapisa glede vseh dogovorjenih obveznosti, tretji dolžnik pa kot sporno izpostavlja pravilnost upnikovega odstopa od pogodbe in s tem zapadlost terjatve.

10. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, 21. člen Pogodbe o kreditu K xxxx/2012, ki je sestavni del notarskega zapisa, določa: „Upnik je upravičen odpoklicati kredit, in sicer tako, da zapade z dnem odpoklica kredita v plačilo celoten še nezapadli del kredita ter se kredit šteje za odpovedan, če kreditojemalec ne poravna zapadlih in neplačanih denarnih obveznosti po tej pogodbi. V primeru uveljavljanja odstopnega upravičenja bo upnik kreditojemalca o tem obvestil s priporočenim pismom. V primeru odpoklica kredita bo upnik zahteval takojšnje plačilo celotnega kredita, in sicer vseh črpanih in neodplačanih zneskov kredita, plačilo pogodbenih in zamudnih obresti ter nadomestil, stroškov in vseh drugih obveznosti kreditojemalca s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. V ta namen bo upnik kreditojemalcu poslal pismo o odpovedi kredita, v katerem bo določil kreditojemalcu dodatni rok za plačilo, ki ne bo krajši od 15 dni in bo začel teči z dnem oddaje priporočene pošiljke na pošto. V kolikor kreditojemalec tudi po preteku navedenega roka ne bo poravnal svojih obveznosti, bo upnik kreditojemalcu poslal izjavo o zapadlosti obveznosti po tej pogodbi. Vsa obvestila in izjave upnika bo upnik poslal v vednost vsem pogodbenim strankam in imajo učinek za vse pogodbene stranke.“ Po določilih 11.2 in 11.3 kreditne pogodbe se določilo 21. člena pogodbe uporablja tudi za solidarnega in subsidiarnega poroka.

11. Navedena pogodbena določila torej upniku nalagajo, da pred odstopom od pogodbe glavnemu dolžniku pošlje pismo o odpovedi kredita, v katerem mu določi dodatni rok za plačilo. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je upnik tako pismo kreditojemalcu in obema porokoma poslal dne 28. 4. 2014 (pismo in povratnice na prilogi A7 v spisu), v njem pa je določil dodatni rok za plačilo do tedaj zapadlega zneska 14.872,94 EUR do 19. 5. 2014. V pismu je upnik navedel tudi opozorilo, da bo v primeru, da neplačane obveznosti v tem roku ne bodo poravnane, z dnem 20. 5. 2014 kredit štel za odpovedan. Upnik je nato 22. 5. 2014 priporočeno po pošti s povratnico vsem trem dolžnikom poslal izjavo o zapadlosti kreditne pogodbe, v kateri je navedel, da je z dnem 20. 5. 2014 kredit odpoklical, ker tudi v dodatnem roku obveznosti niso bile poravnane, zato je s tem dnem v celoti zapadel v plačilo še nezapadli del kredita, terjatev pa znaša na dan 20. 5. 2014 177.333,58 EUR (izjava s povratnicami na prilogi A6 v spisu).

12. Tretji dolžnik v ugovoru in pritožbi meni, da je s takim postopanjem upnik pogodbo kršil, saj postavljeni rok ni primeren, zato je izjava o odstopu od pogodbe neučinkovita. Takim navedbam ni mogoče slediti. Že sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno zapisalo, da je rok, določen na 19. 5. 2014, primeren in skladen z določili kreditne pogodbe. Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, so stranke v kreditni pogodbe dogovorile, da rok, ki ne sme biti krajši od 15 dni, prične teči že z dnem oddaje priporočene pošiljke po pošti (in torej ne z dnem, ko bi se dolžniki imeli možnost s pisanjem dejansko seznaniti, kot neutemeljeno uveljavlja pritožba). Od 28. 4. 2014, ko je upnik pismo o odpovedi kredita poslal priporočeno po pošti, do 19. 5. 2014, ko je določil dodatni rok za izpolnitev obveznosti, je poteklo že več kot 15 dni, zato je bil minimalni pogodbeno dogovorjeni rok v celoti spoštovan. Slediti tudi ni mogoče ugovornim in pritožbenim navedbam, da je takšno pogodbeno določilo nično. V obligacijskem pravu namreč velja, da udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli (3. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)). Pogodbena določba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, je nična (prvi odstavek 86. člena OZ). Tretji dolžnik ob uveljavljanju zatrjevane ničnosti le pavšalno in neopredeljeno navaja, da je tako dogovorjen način začetka teka roka v nasprotju s temelji obligacijskega prava, vendar pa ne sodišče prve stopnje ne višje sodišče ob odločanju takega očitnega nasprotja nista ugotovila (prim. npr. VSM Sklep I Ip 834/2014 z dne 9. 10. 2014, VSC Sklep II Ip 425/2013 z dne 4. 9. 2013). Višje sodišče glede na pritožbene navedbe še dodaja, da je obrazložitev sodišča prve stopnje v tem delu sicer res skopa, vendar pa vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče v celoti preizkusiti, zato ni mogoče slediti pritožbenim očitkom, da je sklep v tem delu obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ.

13. Upnikov odstop od pogodbe je bil torej pravilen in zakonit, izjava o odstopu pa je bila na način, kot ga določa zakon, tudi poslana vsem trem dolžnikom, zato so v ugovoru podani in v pritožbi ponovljeni očitki o nezapadlosti terjatve zoper glavnega dolžnika neutemeljeni.

14. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pravilno zavrnilo tudi ugovorne navedbe, da upnik prvemu (glavnemu) dolžniku ni določil primernega roka za izpolnitev celotne obveznosti, zato izpolnitve te obveznosti od tretjega dolžnika, ki je subsidiarni porok, ne more zahtevati. S poroštveno pogodbo se porok nasproti upniku zavezuje, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bi storil (1012. člen OZ). Oblike poroštva OZ določa v 1019. členu. Prvi odstavek tega člena opredeljuje subsidiarno poroštvo, pri katerem se sme od poroka zahtevati izpolnitev obveznosti šele potem, ko je glavni dolžnik ne izpolni v roku, ki je določen v pisni zahtevi, tretji odstavek pa določa solidarno poroštvo, pri katerem porok odgovarja upniku kot glavni dolžnik za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka ali pa od obeh hkrati. Iz temeljne opredelitve poroštva izhaja, da je poroštvo v osnovi subsidiarne narave (fideiussor subsidarius), razen pri gospodarskih pogodbah, kjer se solidarnost domneva (četrti odstavek 1019. člena OZ), zaradi dispozitivnost določb OZ pa je pri vsaki poroštveni pogodbi mogoč izrecen dogovor, da je poroštvo solidarno (fideiussor et solutor).

15. Tretji dolžnik se je v predmetni zadevi zavezal kot subsidiarni porok, kar pomeni, da se sme od njega zahtevati izpolnitev obveznosti samo v primeru, ko je glavni dolžnik ne izpolni v roku, ki je določen v pisni zahtevi (prvi odstavek 1019. člena OZ). Tretji dolžnik meni, da upnik glavnemu dolžniku takega roka ni postavil, sodišče prve stopnje pa se je postavilo na nasprotno oziroma drugačno stališče, ki mu pritrjuje tudi višje sodišče. V izjavi o zapadlosti kreditne pogodbe z dne 21. 5. 2014, ki je bila dolžnikom poslana 22. 5. 2014 (priloga A6 v spisu) je razvidno, da dolg na dan 20. 5. 2014 znaša 177.333,58 EUR, glavni dolžnik pa je bil pozvan, da ta dolg skupaj s pripadki nemudoma poravna upniku. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je v izjavi o zapadlosti kredita rok določen. Jasno je namreč razvidno, da je upnik plačilo terjatve zahteval „nemudoma“, torej „takoj“. V skladu z argumentacijo Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 219/2013, ki se sicer nanaša na pravočasnost priglasitve izvršilnih stroškov, je pa glede interpretacije primernosti roka uporabna tudi v predmetni zadevi, nanjo pa se sklicuje tudi pritožba, je treba standard „takoj„ razlagati sicer prožno, ob upoštevanju okoliščin primera, a ozko, v smislu, takoj ko je to mogoče. Zahteva, da se terjatev plača nemudoma, torej rok plačila opredeljuje dovolj določno. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da sodišče prve stopnje za svojo odločitev v tem delu ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, saj se je opredelilo in pojasnilo vse za odločitev pomembne vidike pojma „nemudoma“. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi bil primeren rok za izpolnitev obveznosti s strani glavnega dolžnika 15 dni. Res je, kot opozarja pritožba, da določilo drugega odstavka 11.3. točke kreditne pogodbe pravi, da je tretji dolžnik dolžan obveznost izpolniti šele, če je glavni dolžnik ne bo izpolnil po pisnem pozivu upnika v določenem roku, vendar pa tretji dolžnik ob tem prezre, da je v drugem odstavku 21. točke pogodbe zapisano še, da bo upnik v primeru odpoklica kredita zahteval „takojšnje“ plačilo celotne terjatve. Petnajstdnevni rok, na katerega se sklicuje pritožba, je izrecno določen le kot dodatni rok, ki ga mora upnik kreditojemalcu pustiti za izpolnitev do tedaj zapadlih obveznosti kot pogoj za možnost uveljavljanja odstopnega upravičenja, ko pa enkrat pride do odstopa od pogodbe, je že po notarskem zapisu določen rok za izpolnitev celotne obveznosti „takoj“, kar je upnik tudi upošteval v izjavi o odstopu od pogodbe.

16. Ker je bil rok v izjavi o odstopu od pogodbe torej postavljen, so izpolnjeni pogoji za uveljavljanje terjatve tudi zoper tretjega dolžnika (subsidiarnega poroka). Glede na navedeno so neutemeljeni tudi očitki, da je sodišče prve stopnje s svojo razlago roka izničilo razlikovanje med subsidiarnim in solidarnim poroštvom. Ko sta namreč izpolnjena oba pogoja za uveljavljanje terjatve zoper subsidiarnega dolžnika (dospelost terjatve zoper glavnega dolžnika in neizpolnitev le-te ter pisna postavitev dodatnega roka za izpolnitev glavnemu dolžniku), terjatev zoper subsidiarnega poroka dospe na način, da upnik lahko zahteva izpolnitev obveznosti od glavnega dolžnika ali od poroka ali od obeh hkrati kot solidarnih dolžnikov.(1) Višje sodišče v zvezi s tem še pojasnjuje, da je upnik, preden je vložil predlog za izvršbo, glavnemu dolžniku pustil primeren in razumen rok za izpolnitev obveznosti, saj je do vložitve predloga za izvršbo prišlo šele 10. 9. 2014, torej skoraj tri mesece po odstopu od pogodbe. Še pred tem je upnik tudi tretjega dolžnika s pismom pred izvršbo z dne 8. 7. 2014 (priloga A5 v spisu) pozval k izpolnitvi obveznosti, ki pa je tretji dolžnik sploh ne zatrjuje.

17. Višje sodišče kot pravilno sprejema tudi stališče sodišča prve stopnje, da za zapadlost terjatve iz notarskega zapisa zadošča, da je izjava o zapadlosti poslana glavnemu dolžniku in za njeno izterljivost proti porokom ni nujno, da je poslana tudi njim. Tretji dolžnik je namreč subsidiarni porok za terjatev, ki jo ima upnik na podlagi notarskega zapisa kreditne pogodbe zoper glavnega dolžnika. Porok se zaveže izpolniti tuj dolg in ne svojega, zato gre pri poroštvu za akcesorno obveznost, katere nastanek in obstoj sta odvisna od glavne obveznosti.(2) Opustitev upnikovega obvestila poroku, da je glavni dolžnik v zamudi z izpolnitvijo (do katere sicer v predmetni zadevi ni prišlo), ima lahko le posledice odškodninske odgovornosti (1025. člen OZ), za dokaz zapadlosti obveznosti glavnega dolžnika, za katere izpolnitev se je zavezal tudi porok, pa zadošča le priporočeno vročena pisna izjava o odstopu od pogodbe glavnemu dolžniku (tretji in peti odstavek 20.a člena ZIZ) (prim. VSM sklep I Ip 387/2012 z dne 31. 5. 2012). Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, je bil glavni dolžnik o odstopu od pogodbe in s tem o zapadlosti terjatve pravilno obveščen, tako ugotovljena zapadlost pa veže tudi tretjega dolžnika. Dejstvo, da je tretji dolžnik subsidiarni porok, ki za to obveznost odgovarja le v primeru, ko je glavni dolžnik tudi po pisno določenem dodatnem roku ne izpolni, na zapadlost terjatve zoper subsidiarnega dolžnika ne vpliva. S postavitvijo dodatnega roka je namreč glede subsidiarnega poroka odložena le izterljivost terjatve, ne pa tudi njena zapadlost, ki se presoja v razmerju do glavnega dolžnika. Poleg tega je tudi tu poudariti, da je bil tretji dolžnik kot subsidiarni porok o sámi terjatvi in njeni zapadlosti obveščen s posebnim pismom pred izvršbo z dne 8. 7. 2014 (priloga A5 v spisu).

18. Ugovorne navedbe, ki jih že zavrnilo sodišče prve stopnje, in pritožbene navedbe, da je terjatev prenehala, ker je upnik opustil dano zavarovanje in ni unovčil prejetih menic, višje sodišče zavrača kot pravno nerelevantne. Tretji dolžnik se je namreč v točki 11.3. notarskega zapisa, na katerega je sodišče po načelu stroge formalne legalitete vezano in ga mora izvršiti tako, kot se glasi, zavezal, da bo izpolnil vse zapadle obveznosti kreditojemalca iz te pogodbe, če jih le-ta ne bo izpolnil po pisnem pozivu banke v določenem roku. Njegova zaveza plačila je torej vezana le na pogoj, da upnik najprej dolžniku postavi dodatni rok za plačilo, kar je tudi storil, ne pa morebiti tudi na pogoj, da mora najprej unovčiti menice, ki so bile ravno tako dane v zavarovanje kredita. Očitkom o nepravilnosti sprejete odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi tega ugovora zato ni mogoče slediti.

Glede odločitve o predlogu tretjega dolžnika za odlog izvršbe:

19. ZIZ v prvem odstavku 71. člena določa, da lahko sodišče na dolžnikov predlog popolnoma ali deloma odloži izvršbo, če dolžnik izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku (subjektivni kriterij), ob objektivnih pogojih, taksativno naštetih v 1. do 10. točki prvega odstavka 71. člena ZIZ. Drugi odstavek 71. člena ZIZ pa določa, da sme sodišče ne glede na prejšnji odstavek na predlog dolžnika odložiti izvršbo tudi v drugih primerih, ko so za to podani posebno upravičeni razlogi, vendar najdlje za tri mesece in le enkrat. 20. Tretji dolžnik je v svojem predlogu za odlog izvršbe navedel, da bo s takojšnjo izvršbo utrpel nenadomestljivo oziroma težko nadomestljivo škodo, saj je upnik izvršbo predlagal tudi na sredstva na njegovem poslovnem računu in rubež njegovih premičnin. Tako sredstva na računu kot premičnine tretji dolžnik potrebuje za opravljanje svoje dejavnosti. Z izvršbo ne bo mogel več opravljati plačil svojim dobaviteljem in tudi ne opravljati dejavnosti, ki je edini vir njegovih prihodkov. Upniku ob tem z odlogom ne bo nastala nikakršna škoda, saj bo skoraj zagotovo poplačan iz nepremičnin glavnega dolžnika.

21. Sodišče prve stopnje je tak predlog tretjega dolžnika zavrnilo kot neutemeljen. Pravilno je ocenilo, da nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode tretji dolžnik ni uspel izkazati, saj je škoda iz naslova oviranega poslovanja in opravljanja dejavnosti le logična in neizogibna posledica izvršbe in je torej že zajeta v sami realizaciji izvršbe, zato ne predstavlja škode, ki bi upravičevala odlog izvršbe. Višje sodišče v zvezi s tem le še dodaja, da je gospodarski in ekonomski položaj dolžnika, ki je pravna oseba, v izvršbi varovan z ustreznimi določbami ZIZ (npr. 80. člen ZIZ).

Glede stroškov ugovora in predloga za odlog izvršbe:

22. Ker tretji dolžnik s svojim ugovorom zoper sklep o izvršbi in s predlogom za odlog izvršbe ni uspel, je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da stroške obeh vloženih pravnih sredstev krije sam (šesti odstavek 38. člena ZIZ in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Sklepno:

23. Ker je glede na vse navedeno pritožba tretjega dolžnika neutemeljena in ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanih II., III. in IV. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O stroških pritožbenega postopka:

24. Tretji dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ). Sam svoje stroške odgovora na pritožbo, ki jih niti ni specificiral (drugi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), krije tudi upnik, saj v odgovoru ni navedel nobenih dejstev, s katerimi bi pripomogel k rešitvi zadeve, zato stroški niso potrebni (peti odstavek 38. člena ZIZ ter prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

Op. št. (1): Tako v. Kranjc v Obligacijski zakonik (OZ) (posebni del) s komentarjem, 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 1049. Op. št. (2): Ibidem, stran 1049.