Jedro

Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško v 22. členu ureja seštevanje zavarovalnih dob. V prvem odstavku tega člena je določba, da če je zavarovanec dopolnil zavarovalni dobi po pravnih prepisih obeh držav pogodbenic, se pri pridobitvi, ohranitvi in ponovni pridobitvi pravice do dajatev le ti seštejeta, če se ne nanašata na isto obdobje. V koliki meri in na kakšen način se upošteva zavarovalna doba, določajo pravni predpisi tiste države pogodbenice, v kateri je zavarovanec to zavarovalno dobo dopolnil (zato pri odločanju o sporni pravici ni uporaben prepis hrvaškega nosilca). V četrtem odstavku tega člena pa je določba, da če obstaja po pravnih predpisih ene države pogodbenice pravica do dajatve brez seštevanja zavarovalnih dob, pristojni nosilec te države pogodbenice prizna ustrezno dajatev le na podlagi zavarovalne dobe, ki jo upošteva po svojih pravnih predpisih.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se razveljavita odločbi toženca št. P-4028564 z dne 10.7.2000 in z dne 24.8.1999 in da je tožena stranka dolžna priznati in izplačevati tožnici starostno pokojnino v višini 86 % pokojninske osnove z vsemi uskladitvami skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za vsakokratne zamude med priznano pokojnino in pokojnino, ki jo je tožena stranka dolžna izplačevati.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da sta sodbi obeh sodišč nepravilni, ker nista upoštevali določb hrvaškega pokojninskega zakona, ker nista pravilno upoštevali določb mednarodne pogodbe in slovenskega zakona, bistvena kršitev določb pravdnega postopka pa je podana, ker sodišče ni po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, razveljavi izpodbijano odločbo in zadevo vrne sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 357. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku vedno po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. Tudi v spornem primeru je sodišče to storilo (obrazložitev na strani 3 izpodbijane sodbe), zato v zvezi z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP ni mogoče ugotoviti v reviziji očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Sodišče v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava.

Za odločitev v sporni zadevi, ko gre za odločitev o pravici do starostne pokojnine, glede katere je bila zahteva vložena 19.7.1999, in ki je temeljila na pokojninski dobi, ki je bila delno dosežena tudi pri hrvaškem nosilcu pokojninskega zavarovanja, je treba upoštevati samo določbe sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (sporazum - Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 21/97), ki je pričel veljati 1.2.1998 in določbe zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92 in nadalj.). Predpisi druge države o ureditvi priznavanja pravic iz pokojninskega zavarovanja za priznanje te pravice niso uporabni in jih zato sodišče pravilno ni upoštevalo.

V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnica do dneva, ko je pričela uveljavljati pravico do pokojnine, dopolnila 61 let starosti in 27 let in 7 mesecev pokojninske dobe pri slovenskem nosilcu pokojninskega zavarovanja in 8 let in 6. mesecev pokojninske dobe pri hrvaškem nosilcu pokojninskega zavarovanja.

Sporazum v 22. členu ureja seštevanje zavarovalnih dob. V prvem odstavku tega člena je določba, da če je zavarovanec dopolnil zavarovalni dobi po pravnih prepisih obeh držav pogodbenic, se pri pridobitvi, ohranitvi in ponovni pridobitvi pravice do dajatev le ti seštejeta, če se ne nanašata na isto obdobje. V koliki meri in na kakšen način se upošteva zavarovalna doba, določajo pravni predpisi tiste države pogodbenice, v kateri je zavarovanec to zavarovalno dobo dopolnil (zato pri odločanju o sporni pravici ni uporaben prepis hrvaškega nosilca). V četrtem odstavku člena pa je določba, da če obstaja po pravnih predpisih ene države pogodbenice, pravica do dajatve brez seštevanja zavarovalnih dob, pristojni nosilec te države pogodbenice, prizna ustrezno dajatev le na podlagi zavarovalne dobe, ki jo upošteva po svojih pravnih predpisih.

Tožnica je ob doseženi starosti in ob upoštevanju zavarovalne dobe samo pri slovenskem nosilcu pokojninskega zavarovanja izpolnila pogoje določene v 39. členu ZPIZ za priznanje pravice do starostne pokojnine, zato ji je bila ta priznana in izračunana ob uporabi določbe četrtega odstavka 22. člena sporazuma.

Revidentki je treba pojasniti, da se določba tretjega odstavka 35. člena sporazuma nanaša samo na določbo tretjega odstavka 22. člena sporazuma, glede uporabe 202. člena ZPIZ pa ta določba velja, če ni s tem zakonom (ZPIZ) ali mednarodnim sporazumom določeno drugače (novela, Uradni list RS, št. 7/96). In mednarodni sporazum je drugače uredil seštevanje zavarovalnih dob, kar je že bilo pravilno pojasnjeno v izpodbijani sodbi. Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.