Jedro

Če sodišče druge stopnje ob odločanju o pritožbi ugotovi, da je potrebno kaznivo dejanje drugače pravno opredeliti, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje glede tega dejanja v celoti, torej tako glede pravne opredelitve kaznivega dejanja, kot glede kazenske odgovornosti obsojenca.

Izrek

I. Zahtevi zagovornikov obsojenca A.A. za varstvo zakonitosti se delno ugodi, izpodbijana sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne Višjemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje,

II. sicer se zahteva zagovornikov obsojenca A.A. za varstvo zakonitosti zavrne.

III. Zahteva zagovornika obsojenca F.A. se zavrne.

IV. Obsojenec F.A. se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Krškem je v ponovnem sojenju s sodbo z dne 18.9.2007 obsojena A.A. in F.A. spoznalo za kriva kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (KZ). Obsojencu A.A. je izreklo kazen osem let zapora in stransko denarno kazen v višini 4.000 EUR, obsojencu F.A. pa kazen sedem let zapora in stransko denarno kazen v višini 2.000 EUR. Sodišče je obema obsojencema naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 28.3.2008 pritožbi zagovornikov obsojencev zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča druge stopnje. Obsojenemu A.A. je naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka, obsojenega F.A. pa je oprostilo plačila le-teh.

2. Zoper pravnomočno sodbo so zahtevi za varstvo zakonitosti vložili zagovorniki obsojenca A.A. in zagovornik obsojenca F.A. Zagovorniki obsojenca A.A. v uvodu zahteve uveljavljajo bistvene kršitve določb kazenskega postopka in Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje pred prvostopenjsko sodišče, pred spremenjen senat. V nadaljevanju zahteve navajajo, da višje sodišče ni v celoti odgovorilo na pritožbene navedbe obsojenčevih zagovornikov, ki so izpodbijali prvostopenjsko sodbo tako glede 1. kot tudi glede 2. točke, višje sodišče pa je odločilo, da ne bo ponovno presojalo zakonitosti in pravilnosti prvostopenjske sodbe v točki 2 izreka. Višje sodišče je s tem kršilo obsojenčevo ustavno pravico do učinkovitega pravnega sredstva, ki mu jo daje 25. člen Ustave Republike Slovenije (Ustava). V obravnavani zadevi, da je bila prekršena tudi določba tretjega odstavka 397. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker naj bi sodišče prve stopnje ne opravilo vseh procesnih dejanj in pretreslo vseh spornih vprašanj, na katere je opozorilo sodišče druge stopnje, to pa da je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. S tem v zvezi navajajo, da priča M.K. v ponovljenem postopku sploh ni bila zaslišana, niti ni bilo opravljeno soočenje med njo in policistom R.Š. Kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa da je podana, ker da prihaja do notranjega neskladja v razlogih sodbe. Iz razlogov prvostopne sodbe naj ne bi bilo jasno, kako lahko prisluhi, ki so bili izvedeni že po storjenem kaznivem dejanju, dokazujejo krivdo obdolženca za prej storjeno kaznivo dejanje.

3. Zagovornik obsojenca F.A. v uvodu zahteve za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in druge kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. V nadaljevanju zahteve v uvodu zatrjevanih kršitev ne konkretizira, temveč obsežno navaja, da se je sodišče druge stopnje do pritožbe zelo pavšalno opredelilo in vsa relevantna dejstva ugotovilo zgolj na stopnji verjetnosti, obe izpodbijani sodbi, da sta pogojeni s preteklostjo obsojenca in njegovim delnim priznanjem, izvedeni dokazi, da ne dajejo podlage za izrek obsodilne sodbe, ker da O. in M. obsojenca nista obremenila, da O. tudi ni potrdil navedb K., obsojenec in O., da nista pisno komunicirala, ko je bil O. v zaporu, da ne drži izpovedba kriminalista Š., ki je zanikal, da je K. dajal navodila, saj je slednja izpovedala, da je od njega dobivala navodila, kako naj komunicira s Č.R. Vsi dokazi, da so se izkazali za neuporabne v smeri obsodilne sodbe oziroma da niso potrdili sklepanja, kaj naj bi se v resnici dogajalo. Razlogi sodbe, da se tudi ne morejo uspešno sklicevati na pričevanji mater O. in M., saj sta obe izpovedali, da ne vesta, kdo je njuna sinova poslal v Italijo, pa tudi O. in M., da nista izpovedala, kdo ju je tja poslal. Glede verodostojnosti izpovedbe priče K., da ne gre izgubljati besed, saj je očitno, da je bila njena izpovedba polna čustev. Dejansko stanje, da je ostalo nepopolno ugotovljeno tudi zato, ker sodišče prve stopnje ni sledilo napotku višjega sodišča, da ponovno zasliši pričo K. in jo sooči s kriminalistom Š.

4. Vrhovni državni tožilec A.P. je na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP podal odgovora na zahtevi za varstvo zakonitosti. V zvezi z zahtevo zagovornikov obsojenca A.A. je navedel, da pritožbeno sodišče zatrjevane kršitve ustavne pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave ni zagrešilo. Sodišče druge stopnje je v odločbi o krivdi razveljavilo le kaznivo dejanje pod točko 1 izreka, ne pa tudi pod točko 2, ki ga je razveljavilo le glede pravne opredelitve. To pomeni, da je bila odločitev o krivdi obsojenega A. glede kaznivega dejanja pod točko 2 pravnomočna in zoper njo pritožba v tem delu ni bila več dopustna. Pritožba bi bila dopustna le v delu v katerem bi se lahko spremenila pravna opredelitev. Sodišče ni kršilo določbe tretjega odstavka 397. člena ZKP, ker je obsojenčeva obramba na podlagi drugega odstavka 340. člena ZKP soglašala z branjem zapisnikov o prejšnjih zaslišanjih K., niti ni zahtevala njenega neposrednega zaslišanja, niti predlagala soočenja s policistom Š. Vložnik tudi ne pove, zakaj izsledki prisluhov po storitvi kaznivega dejanja ne bi mogli dokazovati obsojenčeve krivde. V zvezi z zahtevo zagovornika obsojenca F.A. je vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navedel, da nobena od zatrjevanih kršitev ni obrazložena tako, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. V zahtevi za varstvo zakonitosti ne gre za zatrjevano kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč za dokazno oceno obrambe, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče. Vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče obe zahtevi za varstvo zakonitosti kot neutemeljeni zavrne.

B./1 K zahtevi zagovornikov obsojenca A.A. 5. Zagovorniki obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti navajajo, da sodišče druge stopnje ni v celoti odgovorilo na navedbe zagovornikov obsojenca v pritožbi. Višje sodišče se je odločilo, da ne bo ponovno presojalo zakonitosti in pravilnosti prvostopne sodbe v točki 2 izreka, s čimer je kršilo obsojenčevo pravico iz 25. člena Ustave. Sodišče druge stopnje bi moralo preučiti tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na točko 2 izreka prvostopenjske sodbe in podati ustrezne vsebinske argumente za svojo odločitev. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da sodbi sodišč prve in druge stopnje v tem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje pred spremenjen senat. 6. Obsojenega A.A. je sodišče prve stopnje s sodbo z dne 14.6.2006 pod točko I/1 in 1/2 izreka sodbe spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ. Zagovorniki obsojenca so zoper navedeno sodbo vložili pritožbo, ki ji je višje sodišče s sodbo III Kp 151/2006 z dne 23.2.2007 delno ugodilo in izpodbijano prvostopno sodbo razveljavilo v odločbah o krivdi glede kaznivega dejanja pod točko I/1 izreka sodbe, v pravni opredelitvi glede kaznivega dejanja pod točko I/2 izreka sodbe in v kazenski sankciji, stroških kazenskega postopka in vštetju pripora. Iz razlogov drugostopne sodbe glede kaznivega dejanja pod točko I/2 izreka sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, zato je prvostopenjska sodba o krivdi obtoženih v tem delu pravilna. V primeru, da bosta tudi v ponovnem sojenju obtožena A. in A. spoznana za kriva kaznivega dejanja po obtožbi v točki I/1, bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je kaznivo dejanje po členu 196. KZ kolektivno kaznivo dejanje, zato struktura nadaljevanega kaznivega dejanja v obravnavanem primeru ni mogoča. V ponovnem sojenju je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo z dne 18.9.2007 obsojenca A.A. in F.A. pod točko 1 in 2 izreka sodbe spoznalo za kriva kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ, pri čemer točka 1 izreka te sodbe smiselno ustreza točki I/1 izreka razveljavljene sodbe, točka 2 izreka te sodbe pa točki I/2 izreka razveljavljene sodbe. Sodišče je v sodbi navedlo razloge za kaznivo dejanje pod točko 1 in pod točko 2 izreka sodbe. Zagovorniki obsojenca so zoper navedeno sodbo vložili pritožbo in jo izpodbijali tako glede prve kot tudi glede druge točke izreka. Višje sodišče je pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Iz razlogov sodbe je razvidno, da pritožbeno sodišče ni ponovno presojalo zakonitosti in pravilnosti sodbe v 2. točki izreka, ker je že v odločbi z dne 23.2.2007 sodbo sodišče prve stopnje z dne 14.6.2006 o krivdi za obtoženega A. za kaznivo dejanje pod točko I/2 izreka sodbe, potrdilo.

7. Glede na navedena procesnopravno relevantna dejstva Vrhovno sodišče ugotavlja, da so ostale pritožbene navedbe v zvezi s kaznivim dejanjem, opisanim pod 2. točko izreka izpodbijane prvostopne sodbe, s strani višjega sodišča neodgovorjene, pritožba pa v tem delu neizčrpana. Pritožbeno sodišče je v prvem sojenju ob odločanju o pritožbi obsojenčevih zagovornikov sodbo sodišča prve stopnje glede (nadaljevanega) kaznivega dejanja pod točko I izreka prvostopne sodbe razveljavilo v delu opisanem pod točko 1, glede dela kaznivega dejanja pod točko 2 pa le glede pravne opredelitve, ne pa glede obsojenčeve kazenske odgovornosti. Na ta način je sodišče druge stopnje nedopustno razdelilo eno dejanje (po pravni opredelitvi sodišče prve stopnje nadaljevano kaznivo dejanje, po pravni oceni pritožbenega sodišča kolektivno kaznivo dejanje) na dve dejanji po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ. Vrhovno sodišče ugotavlja, da pri sojenju o kaznivem dejanju v nobenem primeru ni mogoče ločiti krivde od pravne opredelitve kaznivega dejanja. Krivda se namreč ne more nanašati samo na pravilno ugotovljena dejstva, temveč na kaznivo dejanje kot celoto, z dejanskim opisom in pravno opredelitvijo le-tega (v sodni praksi se za to uporablja termin krivdorek). Povedano drugače; tako nadaljevano kot kolektivno kaznivo dejanje predstavljata obliko navideznega realnega steka, zato gre v obeh primerih za eno kaznivo dejanje. Dejanje, za katerega je ugotovljeno, da predstavlja eno kaznivo dejanje (čeprav nadaljevano ali kolektivno), ni mogoče razdeliti v dvoje ali več kaznivih dejanj in vsakega od njih samostojno obravnavati. Zato tudi ni mogoče razveljaviti posameznih delov (enega) kaznivega dejanja, ampak razlog, ki narekuje razveljavitev takega dejanja, čeprav le v enem delu, nujno zahteva razveljavitev celotnega kaznivega dejanja, tako glede pravne opredelitve, kot kazenske odgovornosti storilca. Višje sodišče bi moralo zato ob odločanju o pritožbi, ko je pravilno ugotovilo, da je potrebno kaznivo dejanje opredeliti kot eno (kolektivno) kaznivo dejanje in ne kot nadaljevano kaznivo dejanje, razveljaviti prvostopno sodbo glede dejanj, opisanih pod točko I izreka prvostopne sodbe v celoti, torej tako glede pravne opredelitve kaznivega dejanja, kot glede kazenske odgovornosti obsojenca. Opisano napako pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju odpravilo (hote ali nehote) s tem, da je ponovno odločilo tudi o ravnanju obsojenca opisanem pod točko I/2 razveljavljene prvostopne sodbe, pravilneje rečeno, o celotnem dejanju. Sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju ni spremenilo le pravne opredelitve kaznivega dejanja, temveč je v razlogih sodbe navedlo dokazno oceno in napravilo sklep o storilčevi kazenski odgovornosti tudi za del kaznivega dejanja opisan pod 2. točko izreka oziroma je odločilo o celotni obtožbi glede dejanja pod točko I/1 in I/2. Zoper takšno sodbo v ponovljenem postopku so obsojenčevi zagovorniki vložili pritožbo v kateri so izpodbijali tako del kaznivega dejanja opisan pod 1. točko, kot del kaznivega dejanja opisan pod 2. točko izreka sodbe. Višje sodišče o pritožbenih navedbah v zvezi z delom kaznivega dejanja pod 2. točko izreka sodbe ni vsebinsko odločalo, čeprav je prvostopno sodišče tudi o tem delu kaznivega dejanja ponovno razsojalo in o njem še ni bilo pravnomočno odločeno in gre za eno kolektivno kaznivo dejanje. S takšnim ravnanjem je višje sodišče kršilo obsojenčevo pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, zato je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo. Sodišče druge stopnje bo moralo v ponovnem sojenju odločiti tudi o pritožbenih navedbah v zvezi z ravnanjem obsojenca, opisanim pod 2. točko izreka izpodbijane prvostopne sodbe.

8. Ni se mogoče strinjati s stališčem zahteve za varstvo zakonitosti, da je sodišče v obravnavani zadevi kršilo določbo tretjega odstavka 397. člena ZKP, ker ni sledilo navodilu višjega sodišča in v ponovnem postopku zaslišalo priče M.K. in je soočilo s kriminalistom R.Š. Kot je pravilno ugotovilo že pritožbeno sodišče, opustitev procesnega dejanja v ponovljenem postopku, na izvedbo katerega je opozorilo sodišče druge stopnje, lahko vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe le takrat, kadar zaradi tega pride do kršitev drugih določb postopka, ki predstavljajo poseg v pravice strank v postopku. Vložniki zahteve za varstvo zakonitosti (enako kot v pritožbi) ne konkretizirajo katere pravice naj bi bile obsojencu z opisanim ravnanjem sodišča kršene, temveč zgolj posplošeno navedejo, da je zaradi tega dejansko stanje ostalo nepravilno ugotovljeno. Poleg tega Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz zapisnika o opravljeni glavni obravnavi v ponovnem sojenju z dne 7.6.2007 izhaja, da je obsojenčev zagovornik podal izrecno soglasje, da se prebere izpovedba omenjene priče podana na glavni obravnavi dne 2.3.2006, vključno z njeno izpovedbo podano pred preiskovalnim sodnikom dne 28.5.2005. Omenjene izjave ni mogoče razumeti drugače kot, da se je z njo obsojenčeva obramba odpovedala tudi soočenju priče M.K. s kriminalistom R.Š., ki je bil v skladu z napotilom pritožbenega sodišča v ponovljenem sojenju ponovno zaslišan.

9. Prav tako ni mogoče pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, da je v izpodbijani prvostopni sodbi podana kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da iz razlogov sodbe ni jasno, kako lahko "prisluhi", ki so bili izvedeni že po storjenem kaznivem dejanju, dokazujejo krivdo obdolženca za prej storjeno kaznivo dejanje. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, vlagatelji zahteve pa ne zatrjujejo, da bi bili dokazi, pridobljeni s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, na katere se opira pravnomočna sodba, pridobljeni na nezakonit način, temveč uveljavljajo, da so "številni prisluhi" na katere se opira sodba sodišča prve stopnje, vezani na mnogo kasnejše obdobje, tako da jih je nemogoče povezati z dogajanji nekaj mesecev pred tem. Vlagatelji zahteve tako ne sprejemajo analize vsebine telefonskih pogovorov, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje, s tem pa napadajo dokazno oceno sodišča in uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

B./2 K zahtevi zagovornika obsojenca F.A. 10. Vrhovno sodišče je že v odločbi I Ips 346/2008 z dne 23.10.2008 navedlo kriterije, ki jih mora izpolnjevati zahteva za varstvo zakonitosti, da Vrhovno sodišče lahko preizkusi v njej zatrjevane kršitve. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno in praviloma devolutivno pravno sredstvo, s katero je po pravnomočno končanem kazenskem postopku mogoče napasti sodno odločbo ali postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitev materialnega ali procesnega zakona. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le zaradi v prvem odstavku 420. člena ZKP naštetih kršitev zakona, pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti pa se sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). To pomeni, da je dolžnost sodišča preizkušati obstoj le tistih kršitev zakona, ki jih uveljavlja vložnik, to pa je mogoče le, če je očitek zahteve jasen in določen. Načelo dispozitivnosti strankam nalaga, čeprav vsebina zahteve za varstvo zakonitosti ni posebej predpisana, da poleg razlogov iz prvega 420. člena ZKP navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljeno kršitev zakona. Vložnik ima torej odgovornost, da kršitev zakona, ki jo uveljavlja, razločno pojasni oziroma utemelji. Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Sodišče je torej pooblaščeno in dolžno preizkušati obstoj kršitev, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik na njih določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo. Poleg tega je v skladu z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

11. Zahteva obsojenčevega zagovornika navedenih kriterijev ne izpolnjuje, kar pravilno ugotavlja tudi vrhovni državni tožilec v svojem odgovoru na zahtevo. Zahteva za varstvo zakonitosti v uvodu uveljavlja vse kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP, v nadaljevanju pa nobene od njih ne obrazloži tako, da bi ga bilo mogoče preizkusiti. Pravnomočni sodbi očita, da nima razlogov o odločilnih dejstvih, ob tem pa med drugim navaja, da je sodišče druge stopnje vsa relevantna dejstva ugotovilo zgolj na stopnji verjetnosti, izvedeni dokazi, da ne dajejo podlage za izrek obsodilne sodbe, da zaslišane priče obsojenca niso obremenile, da obsojenec in O. nista pisno komunicirala, ko je bil slednji v zaporu ter da je dejansko stanje ostalo nepravilno ugotovljeno, ker sodišče ni ponovno zaslišalo priče M.K. S takšnimi navedbami zahteva za varstvo zakonitosti na najsplošnejši ravni ponuja svojo dokazno oceno v postopku izvedenih dokazov in s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti.

C.

12. Vrhovno sodišče je zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenca A.A. delno ugodilo, ker je ugotovilo, da sodišče druge stopnje ni odločilo o delu pritožbe obsojenčevih zagovornikov, s čimer je bila obsojencu kršena ustavna pravica do pravnega sredstva, zato je zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje.

13. Vrhovno sodišče v zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenca F.A. zatrjevanih kršitev ni našlo, temveč je ugotovilo, da je zahteva v celoti vložena zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato je neutemeljeno zahtevo zavrnilo v skladu z določilom 425. člena ZKP.

14. Ob upoštevanju premoženjskih razmer obsojenca F.A. in dolgoletne zaporne kazni, ki mu je bila izrečena, je sodišče obsojenca v skladu s četrtim odstavkom 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse kot stroška nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.