Jedro

Čeprav je bil tožniku inšpekcijski ukrep že izrečen in s sklepom o ustavitvi inšpekcijskega postopka izpodbijana odločba ni bila izrecno odpravljena ali razveljavljena, po presoji sodišča ne posega (več) v tožnikovo pravico ali njegovo na zakon oprto osebno korist. Iz same narave inšpekcijskega postopka, kot tudi iz izreka izpodbijane odločbe, namreč izhaja, da inšpekcijski postopek ni zaključen že z izdajo odločbe, ki inšpekcijskemu zavezancu nalaga ustavitev del in odstranitev (dela) objekta (izvršilni naslov), ampak z zavezančevo izvršitvijo naloženega ukrepa, ki izhaja iz izvršilnega naslova, v konkretnem primeru z odstranitvijo dela objekta. Šele, če zavezanec naložene obveznosti ne izvrši, se uvede postopek izvršbe. Odločitev inšpektorja o ustavitvi inšpekcijskega postopka po presoji sodišča ni zgolj procesni sklep, ampak vsebuje ugotovitev, da nezakonitega stanja, ki je bilo ugotovljeno z inšpekcijsko odločbo, ni več in tako na podlagi te odločbe oziroma tega izvršilnega naslova, ni mogoče uvesti postopka prisilne izvršbe. Glede na to si tožnik z uspehom v tem upravnem sporu, tj. z odpravo izpodbijane odločbe ne more izboljšati svojega pravnega položaja, kar pomeni, da ni izkazal pravnega interesa za nadaljevanje tega upravnega spora.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku naložil, da mora takoj po njenem prejemu ustaviti nadaljnjo rekonstrukcijo dela gostinskega objekta Hotel ... na zemljišču s parc. št. 1293/8 in 1293/2, obe k.o. ... in sicer izvedbo strešne konstrukcije v tlorisni velikosti 13,80 m x 22,90 m + 13,80 m x 18,60 m + 8,40 m x 18,55 m, ki obsega celotno etažo mansarde in poševni strop drugega nadstropja v južnem delu objekta v dolžini 2 x 8,40 m (1. točka izreka), da mora do 15. 6. 2018 odstraniti rekonstruirane dele iz prve točke izreka ter na svoje stroške vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje (2. točka), sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugi osebi ali s prisilitvijo (3. točka). Za objekt so bile izrečene prepovedi (4. točka) in še navedeno, da pritožba ne zadrži izvršitve (5. točka), ter da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (6. točka).

2. V obrazložitvi navaja, da je nepremičnini parc. št. 1293/8 in 1293/2, obe k.o. ..., na katerih se izvaja rekonstrukcija dela gostinskega objekta Hotel ..., januarja 2017 prizadel požar, ki je poškodoval tretje nadstropje in mansardo hotela. Po izjavi tožnika so z obnovo začeli takoj, da bi s tem zmanjšali posledice nesreče. Klet, pritličje, prvo in drugo nadstropje so bili le malo poškodovani, tako da se uporabljajo v skladu z izdanima uporabnima dovoljenjema. Za tretje nadstropje in mansardo je vložena zahteva za pridobitev uporabnega dovoljenja, ki jo je upravna enota z odločbo št. 351-463/2017-7 z dne 12. 12. 2017 zavrnila, zoper to odločbo pa je tožnik uveljavljal pravna sredstva. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je tožnik pričel z rekonstrukcijo poškodovane konstrukcije brez gradbenega dovoljenja. Izvedbe rekonstrukcije objekta po požaru namreč ni mogoče šteti med dela, izvedena zaradi neposredno grozečih naravnih in drugih nesreč, da se prepreči njihovo delovanje ali zagotovi zaščita ter odprava njihovih posledic, za katera po določbi tretjega odstavka 1. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) določbe tega zakona ne veljajo. S pričetkom gradnje brez gradbenega dovoljenja je kršena določba prvega odstavka 3. člena ZGO-1, ki določa, da se gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Glede na ugotovljeno so podani pogoji za izrek ukrepa po 152. členu ZGO-1 in za izrek prepovedi iz 158. člena ZGO-1. 3. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil, saj tudi po njegovi presoji ne gre za situacijo iz četrtega odstavka 1. člena ZGO-1, tj. za preprečevanje posledic naravne nesreče. Ta izjema se nanaša zgolj na objekte, ki se gradijo v zvezi z izrednimi razmerami, kamor ureditev celotne etaže mansarde in poševnega stropa drugega nadstropja ne sodi. Gostinski objekt, še manj pa njegovo nadstropje, ne more biti deležno drugačnega obravnavanja kot vse ostale novogradnje oziroma rekonstrukcije. Tako stališče zavzema tudi sodno upravna praksa ( I U 2221/2011 z dne 30. 8. 2012 in X Ips 428/2012 z dne 2. 10. 2013).

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da je streho in ostrešje osrednjega dela Hotela ... dne 5. 1. 2017 zajel požar, ki se je razširil na celotno mansardo. Po požaru je s skrajnimi napori v dveh mesecih obnovil ostrešje in streho hotela ter saniral stanje sob v hotelu. Celotna rekonstrukcija je bila izvedena v skladu z gradbenima dovoljenjema iz leta 2002 in 2007, na podlagi katerih je bilo zgrajeno ostrešje z mansardo oziroma tretje nadstropje. Iz četrtega odstavka 1. člena ZGO - 1, ki opredeljuje primere gradnje objektov, za katere ZGO-1 ne velja, jasno izhaja, da med take primere sodi tudi gradnja objektov zato, da se preprečijo ali zmanjšajo posledice naravnih ali drugih nesreč. V obravnavanem primeru je šlo ravno za dela, ki so bila izvedena po požaru zato, da se zmanjšajo posledice te nesreče. Razlaga tega določila, kakršno je zavzela toženka, predstavlja nesorazmeren poseg v pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS) in mirnega uživanja premoženja (1. člen Protokola k Evropski konvenciji o človekovih pravicah). Celotni ZGO-1 namreč predstavlja izjemo od svobode ravnanja z zasebno lastnino, saj določa pogoje gradnje oziroma način uresničevanja pravice do zasebne lastnine. Če se izjeme, za katere zakon ne velja, širijo celo izven jezikovnega okvira, se v bistvu širi izjemo od svobode ravnanja in torej vanjo posega tam, kjer ni nujno. Pri sklicevanju na sodbo I U 2221/2011 z dne 30. 8. 2011 in X Ips 428/2012 z dne 2. 10. 2013 je toženka zanemarila, da je Vrhovno sodišče sodbo potrdilo iz drugih razlogov, kot so obravnavani. Razlaga četrtega odstavka 1. člena ZGO-1, ki jo je zavzela toženka, je tudi v nasprotju z zdravim razumom, saj sili lastnika objekta, ki ga je prizadela nesreča, da trpi nadaljnjo škodo in mu onemogoča takojšnjo vzpostavitev v prejšnje zakonito stanje, saj pridobivanje projektne dokumentacije in soglasij traja dolgo. Medtem bi objekt propadal, celotna turistična sezona pa bi bila izgubljena. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

5. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču poslala upravne spise.

6. Tožba ni dovoljena.

7. Za začetek in tek upravnega spora morajo biti izpolnjeni temeljni pogoji (tako imenovane procesne predpostavke), ki jih Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) določa v prvem odstavku 36. člena. Eden izmed teh pogojev je, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist (6. točka). Na izpolnjevanje procesnih predpostavk mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). Če niso izpolnjene, mora tožbo s sklepom zavreči (prvi odstavek 36. člena ZUS-1).

8. Sodišče po vpogledu v upravni spis ugotavlja, da je toženka dne 22. 6. 2018 izdala sklep št. 06122-3874/2017-23, s katerim je odločila, da se inšpekcijski postopek št. 06122-3874/2017 zoper investitorko A. d.o.o. v zadevi rekonstrukcije dela gostinskega objekta Hotel ... na zemljišču parc. št. 1293/8 in 1293/2, obe k.o. ..., ustavi. V obrazložitvi sklepa navaja, da se je dne 1. 8. 2018 začel uporabljati Gradbeni zakon (v nadaljevanju GZ), ki v drugem odstavku 106. člena določa, da se inšpekcijski postopki in postopki izvršbe, začeti pred začetkom uporabe tega zakona zaradi dejanja, ki v skladu z določbami tega zakona ne pomeni več kršitve, ustavijo po uradni dolžnosti. Ugotavlja, da po GZ dovoljenje za gradnjo ni potrebno v primeru vzdrževalnih del, Uredba o razvrščanju objektov pa v tretjem odstavku 9. člena določa, da so vzdrževanje objekta tudi dela na delu objekta, ki so nujna za zmanjšanje ali odpravo posledic naravnih ali drugih nesreč, s katerimi se vzpostavi prvotno stanje. Ker gre v obravnavanem primeru za vzdrževalna dela za odpravo posledic in vzpostavitev prvotnega stanja, je bilo potrebno inšpekcijski postopek skladno s citiranimi določili ustaviti. Sklep je bil dne 26. 6. 2018 vročen tožniku in je pravnomočen.

9. Čeprav je bil tožniku inšpekcijski ukrep že izrečen in s sklepom št. 06122-3874/2017-23 z dne 22. 6. 2018 o ustavitvi inšpekcijskega postopka izpodbijana odločba ni bila izrecno odpravljena ali razveljavljena, po presoji sodišča ne posega (več) v tožnikovo pravico ali njegovo na zakon oprto osebno korist. Iz same narave inšpekcijskega postopka, kot tudi iz izreka izpodbijane odločbe, namreč izhaja, da inšpekcijski postopek ni zaključen že z izdajo odločbe, ki inšpekcijskemu zavezancu nalaga ustavitev del in odstranitev (dela) objekta (izvršilni naslov), ampak z zavezančevo izvršitvijo naloženega ukrepa, ki izhaja iz izvršilnega naslova, v konkretnem primeru z odstranitvijo dela objekta (2. točka izreka izpodbijane odločbe). Šele, če zavezanec naložene obveznosti ne izvrši, se uvede postopek izvršbe. Odločitev inšpektorja o ustavitvi inšpekcijskega postopka po presoji sodišča ni zgolj procesni sklep, ampak vsebuje ugotovitev, da nezakonitega stanja, ki je bilo ugotovljeno z inšpekcijsko odločbo, ni več in tako na podlagi te odločbe oziroma tega izvršilnega naslova, ni mogoče uvesti postopka prisilne izvršbe. Glede na to si tožnik z uspehom v tem upravnem sporu, tj. z odpravo izpodbijane odločbe ne more izboljšati svojega pravnega položaja, kar pomeni, da ni izkazal pravnega interesa za nadaljevanje tega upravnega spora.

10. V položaju, kot je obravnavani, bi imel tožnik zgolj interes za ugotovitev nezakonitosti upravnega akta (2. alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1). Vendar takega zahtevka ni postavil oziroma tožbe ni spremenil. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da ugotovitveni zahtevek sam po sebi ni vsebovan v tožbeni zahtevi za odpravo izpodbijanega akta, sodišče pa tožnika tudi ni dolžno pozivati na morebitno spremembo zahtevka.1

11. Glede na navedeno je sodišče iz razloga, ker izpodbijani akt ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist, tožbo zavrglo.

12. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, da sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Glej I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016