Jedro

Pospešeni azilni postopek je mogoče voditi in prošnjo za azil zavrniti v tem postopku kot očitno neutemeljeno je mogoče le, če je iz prosilčeve prošnje oz. splošno znanih dejstev očitno podan eden izmed razlogov iz 2. odstavka 35. člena ZAzil. Če pa tožena stranka vodi posebni ugotovitveni postopek - prosilca celo večkrat zasliši in pridobi poročila o stanju v njegovi izvorni državi, ne more odločati na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil, temveč v rednem azilnem postopku na podlagi 1. odstavka 35. člena ZAzil. Tudi v rednem postopku pa lahko prošnjo zavrne kot neutemeljeno, če ugotovi, da so tožnikove navedbe glede subjektivnih okoliščin za priznanje azila (razlogi za zapustitev izvorne države, okoliščine življenja v izvorni državi ipd.) neverodostojne in da zato niso podani razlogi za priznanje azila po 2. ali 3. odstavku 1. člena ZAzil in tudi ne za nevračanje prosilca v izvorno državo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB1, Uradni list RS, št. 134/03) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 8.9.2005; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji in hkrati odločila, da mora zapustiti Slovenijo v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka. Presodila je, da so tožnikove izjave nasprotujoče si in nelogične, torej neverodostojne, kar pomeni, da lažno predstavlja razloge za zapustitev izvorne države in pridobitev azila, to pa je zavajanje organa in zloraba postopka. Zato je njegovo prošnjo za azil zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. alineo 36. člena ZAzil. Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev v izpodbijani odločbi navedla že tožena stranka. Pritrdilo je njenim ugotovitvam, da so tožnikove izjave glede razlogov za zapustitev izvorne države ter okoliščin bivanja v izvorni državi, vključno z njegovim poklicem in v zvezi z njegovo ženo in otroci, do take mere nasprotujoče si, neprepričljive in nelogične, da jim ni mogoče verjeti. Zato je po presoji prvostopnega sodišča podan razlog za zavrnitev tožnikove prošnje za azil iz 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. alineo 36. člena ZAzil. Pritožbeni ugovor o nepravilno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje zavrnilo kot neutemeljen, ker tožnik niti ni navedel, v čem naj bi bila ta kršitev. Tožena stranka je tožniku na zaslišanju predočila posamezne razlike, neprepričljivosti in nelogočnosti v njegovih izpovedih, vendar razlogov za to tožnik ni pojasnil niti na zaslišanju in niti v tožbi. V tožbi niti ne zatrjuje, da bi bilo stanje v njegovi izvorni državi drugačno, kot ga je tožena stranka navedla v izpodbijani odločbi. V upravnem postopku je bilo torej varovano načelo zaslišanja stranke po 1. odstavku 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Prvostopno sodišče je zavrnilo kot neutemljen tudi tožbeni ugovor nepravilne uporabe določil ZAzil in ZUP. Ker tožnik v tožbi ni pojasnil, v čem naj bi bile te kršitve, je obstoj tega tožbenega razloga proučilo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti, vendar takih kršitev ni ugotovilo. Prav tako ni ugotovilo kršitev Ustave Republike Slovenije in mednarodnih predpisov. Menilo je tudi, da ni kršeno načelo o nevračanju, saj so bili v tem primeru izpolnjeni pogoji iz 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil. Zavrnilo je tudi tožbeni ugovor, da se tožena stranka ni ravnala po predhodnih sodbah prvostopnega in pritožbenega sodišča v tej zadevi, kar je tudi ustrezno obrazložilo. Pojasnilo je tudi, da je tožena stranka morala obravnavati tožnikovo prošnjo na podlagi 2. odstavka 10. člena Dublinske konvencije, ker je tožnik v Sloveniji že od konca leta 2003. Zoper prvostopno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da se pritožbi ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. Vztraja pri vseh pritožbenih in tožbenih navedbah, ki so bile dane v vseh fazah dosedanjega postopka. Opozarja, da tožena stranka ni pojasnila, zakaj je sprejela v obravnavo tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Sloveniji, po oceni prvostopnega sodišča pa to ni vplivalo na pravilno odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi. V tej zadevi je tožena stranka že začela z meritornim obravnavanjem tožnikove prošnje za azil v skladu z določbami 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, kasneje pa je stališče spremenila in pričela prošnjo za azil obravnavati v takoimenovanem skrajšanem postopku po določbah 2. odstavka 35. člena ZAzil, za kar pa ni bilo pogojev. Pri tem se v celoti sklicuje na sklep pritožbenega sodišča I Up 1162/2005-2 z dne 5.10.2005. Meni tudi, da napotkov obeh sodišč iz predhodnih sodb do sedaj tožena stranka še ni upoštevala.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita.

Tudi pritožbeno sodišče soglaša s presojo provostopnega sodišča in tožene stranke, da so tožnikove izjave v prošnji za azil in v vseh nadaljnjih zaslišanjih ter tudi njegove izjave na policijski postaji ob prijetju na železniški postaji v S. tako nasprotujoče si, nelogične in neprepričljive, da jih ni mogoče šteti za verodostojne. Zato mu tudi po presoji pritožbenega sodišča na tej podlagi ni mogoče priznati azila v Sloveniji.

Drugo pa je vprašanje, ali je bilo v tej zadevi glede na že opravljeni postopek še mogoče odločati v pospešenem postopku na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil, ali pa bi morala tožena stranka odločati v "rednem" azilnem postopku na podlagi 1. odstavka 35. člena ZAzil. Glede na to, da postopek poteka že od decembra 2003, da so bile v tem primeru predhodno izdane: dve sodbi prvostopnega sodišča in ena vrhovnega sodišča, da je bil tožnik večkrat zaslišan in da je tožena stranka pridobila tudi poročila o stanju v njegovi izvorni državi, pritožbeno sodišče meni, da je v tem primeru pravilna pravna podlaga za odločbo tožene stranke 1. alinea 1. odstavka 35. člena ZAzil. Po tej določbi se prošnja za azil kot neutemeljena zavrne, če pristojni organ ugotovi, da prosilec za azil ne izpolnjuje pogojev za azil in priznanaje statusa begunca po 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil. Vendar pa po presoji pritožbenega sodišča dejstvo, da je tožena stranka v tem primeru svojo odločitev oprla na 2. odstavek 35. člena ZAzil in je temu pritrdilo tudi prvostopno sodišče, ne pomeni takšne kršitve materialnega prava oziroma pravil postopka, zaradi katere bi bili sodba prvostopnega sodišča in odločba tožene stranke nezakoniti in nepravilni. Drugačna navedba pravne podlage v obravnavanem primeru po presoji pritožbenega sodišča tudi ne bi mogla vplivati na drugačno odločitev.

Po presoji pritožbenega sodišča je torej tožena stranka pravilno vodila redni azilni postopek in pravilno presodila, da so tožnikove izjave, ki so pravno pomembne za odločitev o pravici do azila, nasprotujoče si, neprepričljive in nelogične, da torej niso verodostojne. Že to bi bil zadosten razlog za zavrnitev tožnikove prošnje za azil tudi na podlagi 1. odstavka 35. člena ZAzil, saj iz tožnikovih neverodstojnih izjav ne izhaja utemeljen subjektivni strah pred preganjnajem v izvorni državi, torej tožniku ni uspelo dokazati, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov iz 2. odstavka 1. člena ZAzil, in tudi ne, da so podane okoliščine za priznanje azila na podlagi 3. odstavka 1. člena ZAzil. Tudi v posebnem ugotovitvenem postopku namreč lahko po presoji pritožbenega sodišča pristojni organ, če presodi, da so prosilčeve izjave glede subjektivnih okoliščin za zapustitev izvorne države in za vložitev prošnje za azil v prošnji in v kasnejših zaslišanjih neverodstojne, v zadevi odloči, ne da bi pridobival še nadaljnja dokazila za popolno ugotovitev objektivnih okoliščin v prosilčevi izvorni državi. Če namreč subjektivni razlogi za zapustitev izvorne države niso verodostojni, sploh ni mogoče ugotavljati ali so glede na objektivne razmere v izvorni državi izpolnjeni pogoji za priznanje azila po ZAzil. Po presoji pritožbenega sodišča niso utemeljene niti druge pritožbene navedbe. Zakaj je tožena stranka ravnala pravilno, ko je sprejela v obravnavo tožnikovo prošnjo za azil, je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Glede na to, da je Slovenija s 1.5.2004 postala članica Evropske unije in ker je tožnik v Slovenijo po lastnih izjavah prišel iz Italije že v decembru 2003 in tedaj izrazil tudi namen za vložitev prošnje za azil, je bilo treba njegovo prošnjo obravnavati. Samo zato, ker se tožena stranka do tega ni opredelila, ni bilo pravne podlage za odpravo njene odločbe, saj to na pravilnost in zakonitost odločitve ni vplivalo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil tožnik takoj ob izjavi, da želi v Republiki Sloveniji zaprositi za azil, seznanajen s svojimi pravicami in obveznostmi v tem postopku (da aktivno sodeluje z organom; da predstavi in pojasni vsa dejstva in okoliščine, ki so mu znane; omogoči pristojnemu organu dostop do vseh razpoložljivih dokazov ter predloži vse listine in potrdila, ki jih ima in ki so pomembna za postopek; da mora podati verodostojne in prepričljivo obrazložene razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, če drugih dokazov o okoliščinah, zaradi katerih je zapustil izvorno državo nima), ki so določene v 24. členu ter v 3. odstavku 29. člena ZAzil. Te pravice oziroma obveznosti pa je v obravnavnem primeru tožnik tudi po presoji pritožbenega sodišča zlorabil, saj je navedba njegovih subjektivnih razlogov in okoliščin, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, neverodostojna, neprepričljiva in nelogična ter zato ne daje podlage za priznanje azila.

Iz enakih razlogov tudi niso podane okoliščine za to, da se tožnik ne bi vrnil v izvorno državo. ZAzil v 6. členu res določa, da je prisilna odstranitev ali vrnitev osebe v državo, kjer bi bilo njeno življenje ali svoboda ogrožena, ali v državo, v kateri bi bila lahko izpostavljena mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju, ni dovoljena. Takšne okoliščine pa mora prosilec izkazati. Tožnikove izjave glede razlogov za zapustitev izvorne države in glede nevarnosti, ki mu grozi ob morebitni vrnitvi v izvorno državo, pa so do take mere neverodostojne, da z njimi tožnik ni izkazal, da bi bilo z njegovo vrnitvijo v izvorno državo kršeno načelo o nevračanju.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča, čeprav na drugi pravni podlagi, kot sta jo navedla prvostopno sodišče in tožena stranka.