Jedro

Ker so se posebni, strožji (varnostni) ukrepi, ki so jih bili dolžni v okviru reorganizacije dela izvajati vsi zaposleni v javnih zdravstvenih in socialno varstvenih zavodih, v katerih so bili še posebej (nadpovprečno) izpostavljeni možnosti okužbe, izvajali v prostorih delodajalca, je tožena stranka utemeljeno odločila, da za čas dela od doma zaposlenim ta dodatek ne pripada.

Za povečan obseg dela je predvideno plačilo v skladu z določbami ZSPJS ter Uredbo o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence in ne plačilo po 87. členu ZIUPOPDVE.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna v roku 15 dni plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 186,66 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od 16. 11. 2020 do vključno 31. 5. 2021 obračunati dodatek po 87. členu ZIUPOPDVE v skupnem znesku 970,92 EUR, od navedenega zneska obračunati davke in prispevke ter tožnici izplačati pripadajoči neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih neto zneskov, razvidnih iz izreka sodbe (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 447,98 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Tožnica se ne strinja s tolmačenjem 87. člena ZIUPOPDVE in meni, da je tožena stranka s Sklepom o določitvi del in nalog, ki se opravljajo pod posebnimi obremenitvami zaradi obvladovanja epidemije z dne 11. 3. 2021, s katerim je pravico do dodatka izključila za čas dela od doma, tožnico neupravičeno prikrajšala za izplačilo dodatka. Upoštevati je potrebno namen tega zakonskega določila, ki je bil v tem, da se določi pravna podlaga za izplačilo tega dodatka za javne uslužbence plačne skupine J, ki so bili do tedaj izvzeti iz interventne zakonodaje. Stališče MJU je povsem jasno in ne dopušča interpretacije, kot jo podaja v sodbi sodišče. Jasno je, da se kriterij nadpovprečne izpostavljenosti tveganju za svoje zdravje izključuje z delom od doma, saj je slednje odrejeno ravno z namenom preprečevanja izpostavljenosti tveganju za zdravje, ni pa to mogoče trditi za kriterij prekomerne obremenjenosti zaradi obvladovanja epidemije, saj je za povečan obseg dela pomembno „kaj narediš in ne kje sediš.“ Za drugi kriterij, to je prekomerno obremenjenost zaradi obvladovanja epidemije, je tako pomemben obseg dela javnega uslužbenca, torej da poleg rednih, običajnih delovnih nalog, opravlja dodatne naloge, vezane na obvladovanje epidemije, ne pa kraj opravljanja dela. S predmetnim sklepom je toženka ravnala diskriminatorno, poleg tega je presegla meje 87. člena ZIUPOPDVE, znotraj katerih je lahko delodajalec odločal o dodelitvi dodatka. Dejstvo, da je tožnica edina v pisarni imela najboljše pogoje za delo od doma, ji ne more iti v škodo. Prekomerne obremenjenosti tudi ni mogoče povezovati z opravljanjem nadurnega dela. Tožnica je pojasnila, zakaj je delo od doma opravila hitreje. Ne drži zaključek sodišča, da so za vse zaposlene veljali enaki pogoji za pridobitev dodatka po 87. členu ZIUPOPDVE. Sodelavka tožnice, ki je opravljala enako delo kot tožnica, in sicer v prostorih delodajalca, je dodatek prejela. Neposredna vodja tožnice A. A. je opisala prekomerne obremenitve, ki jih je v spornem času opravila tožnica in tudi rezultate opravljenih nalog. Ta dokument je bil pripravljen tudi za mesec maj 2021, ko je tožnica delala od doma, kar pomeni, da ji je za ta čas priznala delo pod posebnimi obremenitvami. Priča je potrdila tudi, da je bil v vtoževanem obdobju povečan obseg dela. Tožnica meni, da je dokazala, da je v vtoževanem obdobju opravljala delo pod posebnimi obremenitvami zaradi obvladovanja epidemije, zaradi česar je upravičena do vtoževanega dodatka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Toženka je na pritožbo tožnice odgovorila. Meni, da je ta neutemeljena. Pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh za odločitev bistvenih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo utemeljenost zahtevka za plačilo dodatka za nevarnost in posebne obremenitve po 87. členu Zakona o interventnih ukrepih za pomoč pri omilitvi posledic drugega vala epidemije COVID-19 (Ur. l. RS, št. 203/2020, v nadaljevanju ZIUPOPDVE) v višini 30 % urne postavke osnovne plače, in sicer za čas od 16. 11. 2020 do 31. 5. 2021. Iz nespornih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica v tem času opravljala delo na domu, sporno med strankama pa je bilo, ali je tudi v tem času upravičena do izplačila tega dodatka. Tožnica je ta dodatek prejemala od 19. 10. 2020 dalje do začetka dela na domu, nato pa ne več. Tožena stranka je namreč s Sklepom o določitvi del in nalog, ki se opravljajo pod posebnimi obremenitvami zaradi obvladovanja epidemije in določitvi časovnega obdobja opravljanja del za zaposlene v plačni skupini J z dne 11. 3. 2021 odločila, da v enoti za zdravstveno administracijo (v katero spada tudi tožnica) 33 % delovnega časa opravljajo dela in naloge pod posebnimi obremenitvami, nadalje, da so do dodatka upravičeni tisti zaposleni na posameznem delovišču, ki so bili v času razglašene epidemije dodatno obremenjeni in so poleg rednih, običajnih nalog opravljali dodatne naloge, vezane na obvladovanje epidemije, ter da za čas dela od doma, zaposlenim dodatek ne pripada. Tožnica v pritožbi vztraja, da je bila tudi pri delu na domu prekomerno obremenjena zaradi obvladovanja epidemije, saj je imela s tem v zvezi povečan obseg dela.

7. ZIUPOPDVE v prvem odstavku 87. člena določa, da so javni uslužbenci na delovnih mestih plačne skupine J, ki opravljajo delo v dejavnosti zdravstva in socialnega varstva in so v času epidemije pri svojem delu nadpovprečno izpostavljeni tveganju za svoje zdravje oziroma prekomerno obremenjeni zaradi obvladovanja epidemije, upravičeni do dodatka za nevarnost in posebne obremenitve v višini 30 odstotkov urne postavke njihove osnovne plače. Iz petega odstavka navedenega člena izhaja, da je odločitev o upravičenosti do tega dodatka pridržana predstojniku ali osebi, ki pri delodajalcu izvršuje pravice in dolžnosti delodajalca.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi določbe petega odstavka 87. člena ZIUPOPDVE pravilno presodilo, da je v pristojnosti delodajalca, da v okviru meja, kot jih zarisuje prvi odstavek 87. člena, odloči, v katerih situacijah so javni uslužbenci na delovnih mestih plačne skupine J, upravičeni do dodatka za nevarnost in posebne obremenitve v času epidemije. Pravilno je izhajalo iz stališča, da je bil zakonodajalčev namen s pomočjo delodajalca, ki je podrobneje seznanjen z naravo in organizacijo dela pri njem zaposlenih javnih uslužbencev, doseči konkretnemu delovnemu mestu in situaciji na njem prilagojen kriterij, na podlagi katerega bi temeljila pravilna ocena o upravičenosti do izplačila dodatka po tej določbi. Kot izhaja iz Predloga zakona ZIUPOPDVE1 je bil ta dodatek za javne uslužbence v dejavnosti zdravstva in socialnega varstva, ki ne stopajo neposredno v stik s pacienti ali oskrbovanci socialno varstvenih zavodov (kar velja tudi za tožnico)2, uveden prav zaradi ukrepov za zajezitev epidemije COVID‑19, ki so jih bili javni uslužbenci na delovnem mestu dolžni izvajati oziroma upoštevati v okviru reorganizacije dela in zaradi katerih so bili tudi ti javni uslužbenci na delovnem mestu prekomerno obremenjeni. Gre torej za posebne, strožje (varnostne) ukrepe, ki so jih bili dolžni v okviru reorganizacije dela izvajati vsi zaposleni v javnih zdravstvenih in socialno varstvenih zavodih, v katerih so bili še posebej (nadpovprečno) izpostavljeni možnosti okužbe. Ker so se ti posebni ukrepi izvajali v javnih zdravstvenih in socialno varstvenih zavodih, torej v prostorih delodajalca, je tožena stranka v sklepu z dne 11. 3. 2021 utemeljeno odločila, da za čas dela od doma zaposlenim ta dodatek ne pripada. Pravilno je zato sodišče prve stopnje zaključilo, da toženka s Sklepom z dne 11. 3. 2021, v delu, v katerem je določila, da za čas dela od doma zaposlenim ta dodatek ne pripada, ni presegla dometa citirane zakonske določbe in torej tožnice ni neupravičeno prikrajšala za izplačilo zahtevanega dodatka.

9. Po mnenju pritožbe, ta dodatek tožnici pripada zaradi povečanega obsega dela, ki ga je imela zaradi obvladovanja epidemije in to tudi pri delu na domu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da to stališče ni pravilno, saj sicer določba četrtega odstavka 87. člena ZIUPOPDVE ne bi izključevala tega dodatka z dodatkom za neposredno delo s pacienti oziroma uporabniki, obolelimi za COVID-19, iz 56. člena ZZUOOP in 33. člena tega zakona. Tudi javni uslužbenci v javnih zdravstvenih in socialno varstvenih zavodih, ki so opravljali neposredno delo s pacienti oziroma uporabniki, obolelimi za COVID-19 in so bili torej pri svojem delu nadpovprečno izpostavljeni tveganju za svoje zdravje, so zaradi epidemije lahko imeli povečan obseg dela, pa jim zaradi navedenega nista pripadala dva dodatka, torej tako dodatek po 33. členu, kot dodatek po 87. členu ZIUPOPDVE. Za povečan obseg dela je predvideno plačilo v skladu z določbami Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS)3 ter Uredbo o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence4 in ne plačilo po 87. členu ZIUPOPDVE.

10. Pritožbeno sodišče ni spregledalo, da je očitno tudi delodajalec štel, da ta dodatek javnim uslužbencem, ki opravljajo delo v prostorih delodajalca, pripada za povečan obseg dela- dodatne naloge, vezane na obvladovanje epidemije, ki so jih opravljali poleg rednih nalog (npr. povečan obseg knjiženja in kontrol prejetih računov za storitve, povezane z epidemijo, tiskanje prejetih računov za prilogo k zahtevkom za povračilo nastalih stroškov, povezanih z epidemijo, izdelava poročil o stroških laboratorijskih preiskav na SARS-CoV-2 - Sklep z dne 11. 3. 2021 - A4 v povezavi z Obrazložitvijo del in nalog, ki se opravljajo pod posebnimi obremenitvami-A5). Vendar pa dejstvo, da je delodajalec izhajal iz napačnega materialnopravnega stališča in dodatek izplačeval zaradi prekomerne obremenjenosti v posledici povečanega obsega dela (v prostorih delodajalca), še ne utemeljuje uspeha tožnice s tožbenim zahtevkom.

11. Nadalje pritožbeno sodišče izpostavlja, da tudi v kolikor bi štelo materialnopravno stališče tožnice za pravilno, tožnica ni dokazala, da bi bila pri delu na domu prekomerno obremenjena, kot to izhaja iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje. Kljub ugotovljenemu dejstvu, da je morala zaradi epidemije Covid, tudi pri delu na domu, opravljati dodatne naloge, navedeno samo po sebi ne zadošča za zaključek o prekomerni obremenjenosti, kot je to pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je v tem delu utemeljeno sledilo izpovedi tožnice same, ki je pojasnila, da je delo od doma opravila celo hitreje, kot bi ga opravila v prostorih delodajalca. To pa pomeni, da pri delu na domu ni bila prekomerno obremenjena. Tožnica namreč ni niti navajala, niti dokazala, da dela na domu z običajno produktivnostjo (in torej brez dodatnih prekomernih naporov) v rednem delovnem času ne bi zmogla opraviti.

12. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na stališče Ministrstva za javno upravo v zvezi s tem, kdaj javnemu uslužbencu pripada vtoževani dodatek. Sodišče je pri sojenju vezano na ustavo in zakon in stališč, ki jih v zvezi z interpretacijo posameznih zakonskih norm podajajo različni deležniki, ni dolžno upoštevati. Sodišče je namreč tisto, ki z opravljanjem svoje funkcije v sistemu delitve oblasti, dokončno in zavezujoče razlaga pravna pravila (2. člen Ustave RS).

13. Neutemeljeno je tudi pritožbeno vztrajanje na stališču, da je tožena stranka ravnala diskriminatorno. Ta ugovor je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje, ki je pojasnilo, da tožena stranka z odrejanjem dela od doma ni postopala diskriminatorno, saj ga ni oprla na nobeno izmed osebnih okoliščin iz 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-15)6, temveč je izhajala iz objektivnih meril, upoštevajoč delovne naloge zaposlenih in njihove tehnične zmožnosti za delo od doma. Tudi sicer tožnica ni bila drugače obravnavana od ostalih zaposlenih, saj iz neprerekanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so tudi tožničine sodelavke dodatek prejele le za čas, ko so delo opravljale v prostorih delodajalca in torej nihče ni prejel dodatka za čas, ko je delal od doma. Na podlagi Sklepa tožene stranke so torej za vse zaposlene veljali enaki pogoji za pridobitev dodatka po 87. členu ZIUPOPDVE, zato tožnica ni bila neupravičeno prikrajšana v svojih pravicah in ugodnostih.

14. Ker glede na vse navedeno niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbe, toženki pa je dolžna po načelu uspeha v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP) plačati potrebne stroške postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami) toženki v okviru priglašenih stroškov priznalo 250 točk za pritožbo, 2 % materialnih stroškov, ter 22 % DDV, skupaj 186,66 EUR.

1 Poročevalec DZ, številka: b.š., leto 2020. 2 Ta dodatek se namreč izključuje z dodatkom za neposredno delo s pacienti oziroma uporabniki, obolelimi za COVID-19, iz 56. člena ZZUOOP in 33. člena tega zakona (4. odstavek 87. člena ZIUPOPDVE). 3 Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami. 4 Ur. l. RS. št. 53/08 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami. 6 Tožnica osebnih okoliščin iz 6. člena ZDR-1 niti ni zatrjevala.