Jedro

Po 2. odst. 10. čl. ZDen ni pomembna višina v Avstriji dobljene odškodnine za v FLRJ podržavljeno premoženje. Bistvena je obveznost avstrijske države po 2. točki 27. člena Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije, saj 2. odst. 10. čl. ZDen izrecno določa, da niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 10.3.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je vrhovno sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 25.10 1996, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper odločbo Upravne enote R. z dne 19.2.1996. V obrazložitvi sodbe sodišče navaja, da je organ prve stopnje zavrnil zahtevo za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega na podlagi odločbe Mestne zaplembene komisije v M. z dne 26.4.1946, izdane po 1. in 2. točki 1. člena Odloka AVNOJ z dne 21.11.1944 o prehodu sovražnikovega premoženja v državno last. Tožena stranka v obrazložitvi odločbe tako kot organ prve stopnje svojo odločitev opira na določbo 2. odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), po kateri niso upravičenci do denacionalizacije tiste osebe, ki so dobile ali so imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. ZDen s to določbo ne določa, ali gre za odškodnino, dano za nepremičnine ali za premičnine, kot tudi ne, ali gre za odškodnino, dano delno ali v celoti. Dopušča pa možnost, da odškodnina sicer ni bila dana, pa bi bila, če bi jo stranka zahtevala. Ker je iz dopisa Finančne direkcije za Gornjo Avstrijo z dne 30.12.1993 razvidno, da je bila dana odškodnina v znesku 39.333 avstrijskih šilingov dne 6.12.1965, je po mnenju tožene stranke izpolnjen pogoj za uporabo 2. odstavka 10. člena ZDen. Sodišče pritrjuje odločitvi tožene stranke in zavrača tožbene ugovore o pravici do denacionalizacije odvzetega premoženja, ker je avstrijska država dala le delno odškodnino. Navaja, da ZDen v II. poglavju z naslovom: "Upravičenci" določa pogoje, ki jih morajo izpolnjevati osebe iz 3., 4. oziroma 5. člena tega zakona zaradi pravice do vrnitve premoženja. V 2. odstavku 10. člena pa je določeno, da niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Višina ali delež dobljene odškodnine od tuje države ni pomemben pri odločanju o denacionalizaciji. Bistveno je namreč le, ali so upravičenci dobili ali imeli pravico dobiti odškodnino od tuje države. V konkretnem primeru pa je odškodnina dejansko bila dana, kar ni sporno. Kot neupoštevno sodišče zavrača tožbeno navedbo, da je bila dana le odškodnina za premično premoženje. Po presoji sodišča samo dejstvo, ali je določena oseba dobila odškodnino za celotno podržavljeno premoženje ali samo za del, ni pomembno. Določba 2. odstavka 10. člena ZDen namreč o tem ne govori ničesar. Zato je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu.

Tožeča stranka v pritožbi zoper navedeno sodbo uveljavlja izpodbojni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi gramatikalnega tolmačenja 2. odstavka 10. člena ZDen, ki da je v popolnem nasprotju s pravno logiko in pravno ureditvijo katerekoli civilizirane države in tudi naše, ter da nasprotuje vrsti temeljnih ustavnih pravic. Že razlikovanje med fizičnimi in pravnimi osebami je v nasprotju z 2. odstavkom 14. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava), ki govori, da so vsi pred zakonom enaki; zato ni podlage, da so v praksi pravne osebe priviligirane v razmerju do fizičnih oseb. Tako razlogovanje naj bi bilo tudi v nasprotju s 4. odstavkom 15. člena Ustave, po katerem je vsakomur zagotovljeno sodno varstvo njegovih pravic in s tem povezane pravice do odprave posledic njihove kršitve. Meni, da po tem načelu ni mogoče fizični osebi protipravno odvzeti vrsto nepremičnin velike vrednosti in šteti, da je ob vse pravice zato, ker je pred leti dobila minimalno odškodnino le za del premičnih stvari. To je tudi v nasprotju s pravno in naravno pravičnostjo, nasprotuje pa tudi 22. členu Ustave, ki govori, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic. To načelo naj bi bilo kršeno kar dvakrat, in sicer zaradi nedopustne razlike med fizičnimi in pravnimi osebami in ker je ob 3 % dobljene odškodnine v Avstriji za odvzeto premoženje v Jugoslaviji ostalo 97 % brez vsake odškodnine. Zato tožeča stranka meni, da ji ni mogoče odvzeti pravic, ki jih Ustava in ZDen ob pravilni uporabi zagotavljata. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, s stroški postopka na vseh stopnjah.

Tožena stranka in državni pravobranilec na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, saj 2. odstavek 10. člena ZDen izrecno določa, da niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ker niti ni izpodbijano avstrijsko državljanstvo oškodovancev ob uveljavitvi Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije (Uradni list FLRJ, Dodatek: Mednarodne pogodbe in drugi sporazumi, št. 2-7/56), ni podlage za drugačno odločitev.

Po 2. točki 27. člena navedene državne pogodbe je Federativna Ljudska Republika Jugoslavija imela pravico zapleniti, zadržati ali likvidirati avstrijsko premoženje, pravice in interese, ki so se nahajali na jugoslovanskem teritoriju na dan uveljavitve te pogodbe; avstrijska vlada pa se je zavezala, da bo poravnala škodo avstrijskim državljanom, ki jim je premoženje vzeto po tej točki. Torej že iz same državne pogodbe izhaja, da je bila dana podlaga zahtevati odškodnino od Avstrije. Zato se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da po 2. odstavku 10. člena ZDen ni pomembna višina v Avstriji dobljene odškodnine. Bistvena je obveznost avstrijske države po 27. členu navedene državne pogodbe. Zaradi navedene mednarodnopravnopravno dane podlage zahtevati odškodnino od avstrijske države, z odločitvijo sodišča prve stopnje niso kršene zatrjevane temeljne ustavne pravice.

Ker glede na obrazloženo niso podani uveljavljani pritožbeni ugovori in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97 - popravek) pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.