Jedro

Zastaralni rok za izvršitev kazni se določi glede na kazen, ki je bila izrečena s pravnomočno sodbo, ta rok pa teče od obsodbe, s katero je bila kazen izrečena, ne glede na to, koliko časa je minilo od storitve kaznivega dejanja. V primeru, ko je bila pravnomočno izrečena kazen pozneje spremenjena zaradi neprave obnove kazenskega postopka (407. člen ZKP), je treba upoštevati spremenjeno (torej zlasti znižano) kazen, ker so našteti načini sprejete kazni akti konstitutivne narave, kar ima za posledico, da kazen, izrečena s pravnomočno sodbo, ne obstaja več.

Izrek

I. Pritožbi obsojene A. A. in njenega pooblaščenca se zavrneta kot neutemeljeni.

II. Obsojenko se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim sklepom zavrglo zahteve za obnovo kazenskega postopka, ki sta jih podala obsojena A. A. in njen pooblaščenec. Odločilo je še, da je obsojenka dolžna plačati sodno takso.

2. Zoper sklep sta se pritožila: - obsojenka zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 5. točki prvega odstavka 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), kršitev kazenskih določb, napačne uporabe materialnega prava in kršitev načela enake obravnave, kot navaja v uvodu pritožbe in njeni dopolnitvi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi oziroma podrejeno, da dopusti nepravo obnovo kazenskega postopka; - obsojenkin pooblaščenec zaradi zmotne uporabe materialnega prava, kot navaja v uvodu pritožbe, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Pooblaščenec obsojenke se v uvodu pritožbe izrecno sklicuje na vlogo z dne 17. 12. 2021, kar ne more predstavljati obrazložitve pritožbe, zato je v tem delu niti ni mogoče preizkusiti. V preostalih navedbah izpostavlja posamezna zakonska določila ZKP in Kazenskega zakonika ter ob tem trdi, da je potrebno upoštevati zastaranje izvršitve kazni zapora za vsako izvršeno kaznivo dejanje.

5. Ni mu mogoče pritrditi. Pritožbeno sodišče primarno poudarja, da ni mogoče soglašati s stališčem sodišča prve stopnje, ko v točki 37 obrazložitve izpodbijanega sklepa navaja, da v tem postopku niso upoštevne navedbe glede morebitnega zastaranja izvršitve posameznih zapornih kazni. V skladu z določbo 3. točke prvega odstavka 407. člena ZKP se sme namreč pravnomočna sodba spremeniti tudi brez obnove kazenskega postopka, če se pravnomočna sodba, s katero je bila za več kaznivih dejanj izrečena enotna kazen, delno ne bi mogla izvršiti zaradi amnestije, pomilostitve ali iz drugih razlogov, med katere sodi tudi okoliščina, če je bila pri izreku enotne kazni upoštevana kazen, katere izvršitev je že zastarala.1 V tej zvezi je poudariti, da se zastaralni rok za izvršitev kazni določi glede na kazen, ki je bila izrečena s pravnomočno sodbo, ta rok pa teče od obsodbe, s katero je bila kazen izrečena, ne glede na to, koliko časa je minilo od storitve kaznivega dejanja. V primeru, ko je bila pravnomočno izrečena kazen pozneje spremenjena zaradi neprave obnove kazenskega postopka (407. člen ZKP), je treba upoštevati spremenjeno (torej zlasti znižano) kazen, ker so našteti načini sprejete kazni akti konstitutivne narave, kar ima za posledico, da kazen, izrečena s pravnomočno sodbo, ne obstaja več.2 Glede na obrazloženo, pooblaščenec z navedbami o zastaranju ne more biti uspešen, saj prezre, da sodba, s katero je izrečena kazenska sankcija, izgubi svojo samostojnost, če je upoštevana v novi sodbi izdani v postopku neprave obnove, preklica pogojne obsodbe ali izreka enotne kazni obsojencu.3

6. Obsojenka v pritožbi in njeni dopolnitvi v bistvenem graja odločbo pritožbenega sodišča II Kp 9908/2009 z dne 8. 6. 2016 (in ne izpodbijanega sklepa) z očitkom, da je „spregledalo in ne upoštevalo instituta stek kaznivih dejanj in instituta nadaljevanega kaznivega dejanja za celoten predmetni postopek“. Ob tem navaja še, da ji sodne odločbe v obdobju od 31. 7. 2015 do 15. 5. 2018 niso bile vročene ter opozarja na prepoved retroaktivne veljave predpisov.

7. S povzetimi navedbami ne more biti uspešna. Obsojenki so bile v obravnavani zadevi tekom postopkov t.i. nepravih obnov večkrat združene kazni, izrečene v številnih sodbah, pri čemer je sodišče odločalo tudi o vštetju časa, ki ga je obsojenka prestala v hišnem priporu, času odvzema prostosti, kakor tudi času že prestanih kazni. Obsojenka zato izhaja iz očitno zmotnega stališča o dejanski višini (še) potrebnega časa prestajanja, saj prezre, da se dejanski čas, ki ga bo obsojenka še morala prestati v zaporu razlikuje od višine zadnje izrečene enotne kazni. Ob tem je izpostaviti, da je namen neprave obnove (med drugim) tudi izrek enotne kazni, ko nekdo (kontinuirano) izvršuje kazniva dejanja, pa posamezno sodišče v trenutku izreka sodbe, ni upoštevalo določb o odmeri enotne kazni za dejanja v steku. Pravila o odmeri enotne kazni mora namreč sodišče upoštevati tako pri sočasnem, kot tudi pri zaporednih sojenjih istemu storilcu za več kaznivih dejanj, saj sicer stori kršitev kazenskega zakona v obdolženčevo škodo v smislu 5. točke 372. člena ZKP. Prav tako je neprava obnova kazenskega postopka tudi sama po sebi obsojencu v korist, saj pri združevanju več zapornih kazni enotna kazen nikoli ne doseže seštevka vseh izrečenih kazni. Glede preostalih obsojenkinih navedb, s katerimi graja razloge iz pravnomočne odločbe pritožbenega sodišča II Kp 9908/2009 z dne 8. 6. 2016, pa je dodati le, da te ne morejo biti predmet presoje obravnavanega pritožbenega postopka.

8. Po obrazloženem je bilo potrebno odločiti, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

9. Glede na to, da obsojenka prestaja daljšo zaporno kazen, je pritožbeno sodišče odločilo, da jo sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, ki bi ga morala plačati zaradi neuspešnih pritožb, oprosti (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).

1 Glej: Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 878. 2 Marko Šorli v Kazenski zakonik s komentarjem – splošni del, GV Založba, Ljubljana, 2021, str. 1065. 3 Tako Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 78240/2010 z dne 29. 8. 2019 in sklepih XI Ips 55094/2010-770 z dne 21. 10. 2010, XI Ips 8211/2010-47 z dne 19. 1. 2012, I Ips 10545/2012-8 z dne 7. 3. 2013 in drugi.