Jedro

Upoštevaje sodno prakso trditev, da dejanje ni kaznivo dejanje, če v njegovem opisu ni vključena (pravilna) označba dopolnilne norme, drži le takrat, ko dopolnilna norma nadomešča tudi del opisa dejanja kot dogodka v stvarnosti. V takšnih primerih mora biti jasno označeno, katera je ta dopolnilna norma, saj lahko spreminjanje njene označbe že pomeni spreminjanje opisa kaznivega dejanja iz obtožbe. Kaznivo dejanje ponareditve poslovne listine se kot blanketna norma sklicuje na predpise (zakonske ali podzakonske), ki kot takšne poslovne listine opredeljujejo in so navedene v teh predpisih, ni pa nujno, da bi se pravne norme vpisovale v izrek sodbe, kar velja tudi za dopolnilne norme. Pri uporabi dopolnilne norme gre za uporabo prava, zato njena navedba in razlaga sodita v obrazložitev sodbe in ne v izrek.

V konkretnem delu opisa obdolžencu očitanih kaznivih dejanj je navedeno, da je obdolženec v opredeljenih časovnih in krajevnih okoliščinah kot direktor B. d. o. o. izdal enaindevetdeset računov, s katerimi je trem hrvaškim družbam zaračunal dobavo sojinih in sončničnih tropin, ki jih njegova družba hrvaškim družbam C. d. o. o., D. d. o. o. in E. d. o. o. nikoli ni dobavila in prodala, tako izdane račune, ki jih mora družba voditi na podlagi 81. člena ZDDV-1 in so pomembni za poslovni promet z drugimi pravnimi in fizičnimi osebami in so podlaga za davčni nadzor, je izročil računovodkinji družbe, da jih je zavedla v knjigo izdanih računov in jih upoštevala pri obračunu davka na dodano vrednost.

Takšen opis tudi po presoji drugostopenjskega sodišča vsebuje dejstva ter okoliščine, ki predstavljajo znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 235. člena KZ-1, ti so navedeni v blanketni ter dopolnilni normi. Stališče pritožnikov, da opis ni popoln, ker ne vsebuje konkretne dopolnilne norme, je v obravnavanem primeru zmotno, ker konkretni del opisa vsebuje i) izvršitvena ravnanja obdolženca, da je v predmet kaznivih dejanj listine - kot direktor družbe izdal račune, s katerimi je prikazoval, da je bilo v njih navedeno blago (sojine in sončnične tropine) prodano kupcem - trem hrvaškim družbam, čeprav jim ga njegova družba nikoli ni dobavila in prodala, ii) tako izdane račune izročil računovodkinji družbe, da jih je zavedla v knjigo izdanih računov in jih upoštevala pri obračunu davka na dodano vrednost, iii) v opisu je navedeno, da gre za listine z lažno vsebino, iv) da gre za listine, ki so pomembne za poslovni promet in za obračun davka na dodano vrednost, opisana je torej tudi funkcija navedenih listin, katerih vsebina je bila lažna. Ni dvoma, da so računi kot poslovne listine pomembni tako za pravni promet med strankami ter predstavljajo osnovo za obračun davka na dodano vrednost.

Izrek

I.Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Obdolženec je dolžan plačati 1.050,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Brežicah je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve enaindevetdesetih kaznivih dejanj ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1 in mu ob uporabi omilitvenih določil za vsako kaznivo dejanje izreklo (pravilno določilo) denarno kazen štirideset dnevnih zneskov po 20,00 EUR, to je 800,00 EUR, nato je obdolžencu izreklo enotno denarno kazen tristo dnevnih zneskov po 20,00 EUR, to je 6.000,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v treh mesecih po pravnomočnosti sodbe. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da mora obdolženec plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 92. člena ZKP, ki so zaenkrat znani v višini 93,96 EUR in sodno takso v višini 500,00 EUR.

2.Zoper sodbo so zagovorniki vložili pritožbo iz razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev 22., 27., 28. in 29. člena Ustave RS ter predlagali, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v "ponovno odločanje" pred drugim sodnikom posameznikom.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožniki zatrjujejo, da je opis kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1, ki je blanketna norma, pomanjkljiv. Navedena določba sama ne določa v celoti zakonskega stanu kaznivega dejanja, ampak se glede posameznih znakov sklicuje na norme z drugih pravnih področij, in sicer sama ne našteva podrobneje raznih poslovnih knjig, listin in spisov ter drugih poslovnih listin, ki jih je treba voditi na podlagi zakona ali na podlagi drugih predpisov, izdanih na podlagi zakona, in so pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi in fizičnimi osebami ali so namenjene za odločitev v zvezi z gospodarsko ali finančno dejavnostjo. V zvezi s tem navajajo sodno prakso vrhovnega sodišča1 in še zatrjujejo, da sama izdaja računa ne zadostuje za popoln opis kaznivega dejanja, ter da bi moralo biti v njem navedeno tudi, da je obdolženec račune podpisal in obremenil s štampiljko družbe. Opis mora vsebovati vse elemente, ki so v zakonu določeni kot njegovi zakonski znaki, ti pa morajo biti konkretizirani z navedbo dejstev in okoliščin tako, da omogočajo njihovo pravno vrednotenje oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja. Prvostopenjski sodbi očitajo, da ni ne v abstraktnem ne v konkretnem opisu kaznivega dejanja navedena nobena dopolnilna norma, na primer Zakon o računovodstvu (v nadaljevanju ZR) ali Slovenski računovodski standardi (v nadaljevanju SRS), ki urejata vodenje knjigovodskih listin oziroma "kriterije, določene v prvem odstavku 235. člena KZ-1 (ki jih je sodišče prve stopnje citiralo v 6. in 7. točki izpodbijane sodbe)".

5.Pojasnjujejo še, da ZR in SRS pojma račun sicer ne opredelita, ne opredeli ga niti drug zakonski niti podzakonski akt in navajajo, da SRS 21 knjigovodsko listino definira kot v posebni obliki sestavljen zapis o poslovnem dogodku, ki spreminja sredstva, obveznosti do njihovih virov, prihodke in odhodke ter, da je po Slovarju slovenskega knjižnega jezika račun pisno sporočilo dolžnega zneska za kupljeno blago ali naročeno storitev in je torej račun ime knjigovodske listine, ki izraža vsebino v njem izkazanem poslovnem dogodku.2 Po stališču obrambe predstavljajo podlago za presojo, ali je listina takšna, da ustreza kriteriju verodostojne knjigovodske listine, določbe SRS 21 in ne ZDDV-1 oziroma kot je to v očitku tožilstva 81. člen ZDDV-1. Pritožbene očitke sklenejo z navedbo, da je sodišče prve stopnje kršilo 4. točko 372. člena ZKP in 22. ter 28. člen Ustave RS.

6.Kaznivo dejanje ponareditve ali uničenje poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena stori, kdor v poslovne knjige, spise ali druge poslovne listine in evidence, ki jih mora voditi po zakonu ali na podlagi drugih predpisov, izdanih na podlagi zakona, in so pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami ali so namenjene za odločitve v zvezi z gospodarsko ali finančno dejavnostjo ali kot podlaga za davčni nadzor, vpiše lažne podatke ali ne vpiše kakšnega pomembnega podatka ali s svojim podpisom potrdi tako knjigo, listino ali spis z lažno vsebino ali omogoči sestavo knjige, listine ali spisa z lažno vsebino.

7.Pritožniki imajo prav, ko navajajo, da je določba prvega odstavka 235. člena KZ-1 t.i. blanketna norma. Ta lahko le v povezavi z dopolnilno normo iz drugega predpisa tvori tisto pravno celoto, ki jo sodišče uporabi glede na konkretno ugotovljeno dejansko stanje.3 Predmet tega kaznivega dejanja so le tiste poslovne knjige, spisi ali poslovne listine, ki se vodijo na podlagi zakonov in podzakonskih predpisov (računi, bilance, finančni izidi, računovodski izkazi itd.), hkrati morajo biti pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami ali so znotraj gospodarske družbe namenjene za odločitev organov upravljanja ali pa so podlaga za davčni nadzor.4 Zagovorniki tudi pravilno zatrjujejo, da 81. člen ZDDV-1 ne opredeljuje računa kot poslovne listine. Navedena določba namreč določa obveznost izdajanja računov, ZDDV-1 pa ureja sistem in obveznost plačevanja davka na dodano vrednost, ne opredeljuje pa tega, kaj je poslovna listina.5 Račun kot izvirna knjigovodska listina6 je podlaga za knjiženje poslovnega dogodka, ki se evidentira na podlagi knjigovodskih listin. Knjigovodske listine morajo po 21. Slovenskem računovodskem standardu poslovne dogodke izkazovati verodostojno in pošteno, saj so pomembne listine z vidika evidentiranja prihodkov v poslovne knjige in kontroliranja poslovnih dogodkov, ki jih izpričujejo (standard 21.15). Upoštevaje sodno prakso7 trditev, da dejanje ni kaznivo dejanje, če v njegovem opisu ni vključena (pravilna) označba dopolnilne norme, drži le takrat, ko dopolnilna norma nadomešča tudi del opisa dejanja kot dogodka v stvarnosti. V takšnih primerih mora biti jasno označeno, katera je ta dopolnilna norma, saj lahko spreminjanje njene označbe že pomeni spreminjanje opisa kaznivega dejanja iz obtožbe. Kaznivo dejanje ponareditve poslovne listine se kot blanketna norma sklicuje na predpise (zakonske ali podzakonske), ki kot takšne poslovne listine opredeljujejo in so navedene v teh predpisih, ni pa nujno, da bi se pravne norme vpisovale v izrek sodbe, kar velja tudi za dopolnilne norme.8 Pri uporabi dopolnilne norme gre za uporabo prava, zato njena navedba in razlaga sodita v obrazložitev sodbe in ne v izrek.9

8.V konkretnem delu opisa obdolžencu očitanih kaznivih dejanj je navedeno, da je obdolženec v opredeljenih časovnih in krajevnih okoliščinah kot direktor B., d. o. o. (B. d. o. o.) izdal enaindevetdeset računov, s katerimi je trem hrvaškim družbam zaračunal dobavo sojinih in sončničnih tropin, ki jih njegova družba hrvaškim družbam C. d. o. o., D. d. o. o. in E. d. o. o. nikoli ni dobavila in prodala, tako izdane račune, ki jih mora družba voditi na podlagi 81. člena ZDDV-1 in so pomembni za poslovni promet z drugimi pravnimi in fizičnimi osebami in so podlaga za davčni nadzor, je izročil računovodkinji družbe, da jih je zavedla v knjigo izdanih računov in jih upoštevala pri obračunu davka na dodano vrednost.

9.Takšen opis tudi po presoji drugostopenjskega sodišča vsebuje dejstva ter okoliščine, ki predstavljajo znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 235. člena KZ-1, ti so navedeni v blanketni ter dopolnilni normi. Stališče pritožnikov, da opis ni popoln, ker ne vsebuje konkretne dopolnilne norme, je v obravnavanem primeru zmotno, ker konkretni del opisa vsebuje i) izvršitvena ravnanja obdolženca, da je v predmet kaznivih dejanj listine - kot direktor družbe izdal račune, s katerimi je prikazoval, da je bilo v njih navedeno blago (sojine in sončnične tropine) prodano kupcem - trem hrvaškim družbam, čeprav jim ga njegova družba nikoli ni dobavila in prodala, ii) tako izdane račune izročil računovodkinji družbe, da jih je zavedla v knjigo izdanih računov in jih upoštevala pri obračunu davka na dodano vrednost, iii) v opisu je navedeno, da gre za listine z lažno vsebino, iv) da gre za listine, ki so pomembne za poslovni promet in za obračun davka na dodano vrednost, opisana je torej tudi funkcija navedenih listin, katerih vsebina je bila lažna. Ni dvoma, da so računi kot poslovne listine pomembni tako za pravni promet med strankami ter predstavljajo osnovo za obračun davka na dodano vrednost.

10.Prvostopenjsko sodišče je v točkah 6 in 7 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo pojem poslovne listine ter opozorilo na obveznost vodenja poslovnih listin po zakonu ali po na podlagi zakona izdanem podzakonskem predpisu, nato pa zavzelo materialnopravno ustrezno stališče, da so odločilna dejstva, ki konkretizirajo obveznost evidentiranja poslovnega dogodka po dopolnilni normi, v opisu kaznivega dejanja opredeljena s sklicevanjem na davčni zakon ter z njim povezano dokazovanje poslovnih dogodkov in da so računi pomembni za odločitev v zvezi s finančnim poslovanjem družbe.

11.Tudi po presoji sodišča druge stopnje so v opisu dejanja navedena vsa odločilna dejstva (tudi glede obdolžencu očitanega izvršitvenega ravnanja - vpis lažnih podatkov v račune - izdaja računov, ki niso izkazovali dejanskega prometa), s katerimi so konkretizirani abstraktni zakonski znaki v kazenskem zakoniku predpisanega kaznivega dejanja ponarejanja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1. Po povedanem v pritožbi zatrjevane kršitve na način, kot ga poskušajo prikazati pritožniki, niso podane.

12.Pritožniki zatrjujejo, da bi moralo nositi dokazno breme glede obtožbenih očitkov državno tožilstvo, ki pa svojemu dokaznemu bremenu nikakor ni zadostilo. Slednje namreč nič od očitanega ni dokazalo z zahtevanim dokaznim standardom in ker je sodišče prve stopnje kljub temu in kljub neizpolnjenosti zakonskih znakov kaznivega dejanja obdolženca spoznalo za krivega storitve očitanih kaznivih dejanj, je s tem kršilo njegovo pravico do domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave RS in pravico do načela zakonitosti iz 28. člena Ustave RS. Menijo namreč, da izpodbijana sodba ne ponudi relevantnega in objektivnega dokaza za zaključek, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje.

13.Pritožniki nadalje očitajo sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker ni v celoti ocenilo obdolženčevega odkritega in izčrpnega zagovora, pri katerem je vztrajal v vseh fazah postopka in ga ni spreminjal oziroma prilagajal poteku konkretnega kazenskega postopka, do njega ni zavzelo stališča in ni navedlo prepričljivih razlogov, zakaj mu ni sledilo.

14.Pritožbeno sodišče po preučitvi razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb ter podatkov in dokazov v spisu ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, ko je izvedlo vse potrebne dokaze, jih razumno ocenilo ter napravilo pravilne dokazne in pravne zaključke in zanje navedlo tudi tehtne in prepričljive razloge.

15.Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi natančno povzelo listinsko dokumentacijo in izpovedbe zaslišanih prič (točke 9 do 20) ter na podlagi izvedene listinske dokumentacije in izpovedb prič F. F., G. G. in H. H., za katere je določno navedlo, zakaj in v katerem delu jim sledi, pravilno in razumno zaključilo, da je obdolženec storil očitana kazniva dejanja ponarejanja poslovnih listin in da ni moč slediti obdolženčevemu zagovoru (točke 8, 9, 11, 12, 19), da je temeljil poslovni model njegove družbe B. d. o. o. na nakupu sojinih in sončničnih tropin od družbe I. d. o. o. in preprodaji tropin poslovnim partnerjem na Hrvaško in s tem ustvarjanje razlike v ceni, da so bile družbe C. d. o. o., D. d. o. o. in E. d. o. o. dejanski kupci blaga ter da nikoli ni ponaredil poslovnih listin, vsi računi, ki jih je izdal so bili pravi in utemeljeni.

16.Priča F. F. je pri davčnem nadzoru DDV-ja v družbi B. d. o. o. za obdobje od 1. 5. 2015 do zadnjega aprila 2016 na podlagi vseh predloženih listin, računov, pogodb, mednarodnih tovornih listin (v nadaljevanju CMR listine) ugotovila, da je obdolženčeva družba kupovala sojine in sončnične tropine od družbe I. d. o. o. iz J. in jih v glavnini nato prodala na Hrvaško družbam D. d. o. o., E. d. o. o. in C. d. o. o., pri čemer je v postopku nakupa in prodaje blaga obdolženčeve družbe zaznala številne nepravilnosti, nelogičnosti in nenavadnosti. Po opravljeni mednarodni izmenjavi podatkov s hrvaško davčno upravo je ugotovila, da je papirnato potekal posel tako, da je B. d. o. o. prejel račun za vsako nabavo od dobavitelja I. d. o. o. iz J., vendar pa še isti dan izdal račun domnevnim hrvaškim kupcem. Na podlagi dokumentacije, ki se nahaja tudi v spisu, je zanesljivo zaključila, da so bile navedene družbe (kupci) družbe tipa "missing trader", ki niso obračunali in plačali DDV-ja od domnevnih dobav blaga. Sodišče prve stopnje je v točki 15 obrazložitve izpodbijane sodbe ponudilo prepričljive razloge o tem, zakaj šteje družbe D. d. o. o., E. d. o. o. in C. d. o. o. za "neplačujoče gospodarske subjekte" oziroma t. i. missing traderje, tem razlogom pa se pridružuje tudi sodišče druge stopnje ter se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na logične zaključke, ki jih je navedlo prvostopenjsko sodišče (ključni so povzeti v nadaljevanju te odločbe).

17.Sodišče druge stopnje po preučitvi spisovne dokumentacije in presoji izpovedb zaslišanih prič ter obdolženčevega zagovora ugotavlja, da so pritožbene navedbe, ki zgolj selektivno povzemajo določene dokaze in navedbe iz izpodbijane sodbe, da temeljijo zaključki sodišča prve stopnje na popolnoma napačni koncepciji domnevno fiktivnih poslov, ki jih je davčni organ očital družbi B. d. o. o., ki nikakor ni v skladu z načelom svobodne gospodarske pobude po prvem odstavku 74. člena Ustave RS, da je prvostopenjsko sodišče spregledalo, da če obdolženčeva družba ne bi kupila blaga, tudi ne bi plačala vstopnega DDV-ja, ki je bil odmerjen z računi družbe I. d. o. o., da je bila B. d. o. o. dejanski kupec blaga, da je opisano papirnato poslovanje obdolženčeve družbe v izpodbijani sodbi zapisano v pogojni obliki, da je družba B. d. o. o. prejela račun za vsako nabavo od dobavitelja družbe I. d. o. o. in še isti dan izdala račun domnevno hrvaškemu kupcu in da je tako obdolženčevo poslovanje nekaj vsakdanjega in običajnega pri trgovanju z blagom kot so sojine in sončninčne tropine, ki kotira na borznem trgu ter zatrjujejo, da je spregledalo obdolženčev zagovor, da družba B. d. o. o. sama fizično ni pridobila blaga v posest, kar pa še ne pomeni, da pri sami prodaji ni sodelovala, saj je mogoče blago kupiti in ga prodati naprej, ne da bi ga pri tem kupec (ki kasneje blago proda naprej) fizično prevzel, pri čemer se sklicujejo na določbe Stvarnopravnega zakonika (izročitev na dolgo roko, pri kateri prenosnik prenese svojo posredno posest na pridobitelja), brezpredmetne, neutemeljene oziroma protispisne, saj kaj takega dokazni postopek oziroma spisovna dokumentacija nista potrdila.

18.Iz opisa dejanja namreč ne izhajajo očitki, da obdolženec ni prevzel sojinih in sončničnih tropin od dobavitelja blaga (družba I. d. o. o.), slednji v opisu dejanja niti ni omenjen, temveč se obdolžencu očita, da je z (enaindevetdesetimi) izdanimi računi prikazoval, da so bile v njih navedene storitve opravljene, čeprav nikoli niso bile, torej je izdal račune, ki niso izkazovali dejanskega prometa blaga med družbo B. d. o. o. kot prodajalcem in hrvaškimi družbami C. d. o. o., D. d. o. o. ter E. d. o. o. kot kupci. Sodišče prve stopnje je ob skrbni presoji vsakega dokaza posebej v zvezi z drugimi dokazi, zlati listinskimi (pogodbe, prejeti in izdani računi za tropine, transportni dokumenti, CMR listine, davčna odločba z listinami, izpis prometa na bančnih računih obdolženčeve družbe), sprejelo v točkah 16 in 20 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilen zaključek, da zgoraj navedene hrvaške družbe niso bile dejanske kupke blaga, kljub temu je obdolženec izdal sporne račune in da je bilo vseh enaindevetdeset računov vsebinsko lažnih, ker i) je bila registrirana glavna dejavnost kupcev - vseh treh hrvaških družb trgovina na veliko s trdimi tekočimi in plinastimi gorivi oziroma trgovina z avtomobili in drugimi motornimi vozili lahke kategorije oziroma nespecializirana trgovina na veliko, ii) so navedene družbe v obravnavanem obdobju nakazale na bančni račun družbe B. d. o. o. sredstva, čeprav hrvaškemu davčnemu organu niso prikazale nobene pridobitve blaga od obdolženčeve družbe in tudi ne izkazale v obračunih DDV oziroma v postopku davčnega hrvaškega inšpekcijskega nadzora sploh niso sodelovale, iii) so bile vsem trem družbam odvzete identifikacijske številke za namene DDV, iv) v davčnem postopku je bilo ugotovljeno, da družba C. d. o. o. ni najemala prevoznikov, ki so navedeni na CMR listinah za prevoz blaga, v) prevozne storitve sta plačevali povsem drugi družbi (K. d. o. o. in Invest K. d. o. o.), prevoze pa je opravljala z njima povezana družba, vi) za eno od družb se je izkazalo, da v letu 2015 ni izdala nobenih računov iz naslova prodaje blaga, ki je predmet tega postopka, vii) iz CMR listin, ki so bili priloga računom za dobavo blaga, je bilo ugotovljeno, da je bila kot prevzemnica pošiljk tega blaga vedno navedena druga družba (družba K. d. o. o.), ki je hrvaškemu davčnemu organu podala izjavo, da je blago skladiščila za račun družbe Invest K. d. o. o., ta pa naj bi ga kupovala od družbe M. d. o. o. in ga nato prodajala drugim hrvaškim družbam, viii) prevoznik - družba N. promet, ki je bil naveden na 36 tovornih listih od skupno pridobljenih 78 tovornih listov je izjavil, da je prevoze opravljal po naročilu družbe O. d. o. o., kateri je izstavljal tudi račune za opravljene prevoze, ix) prejeti in izdani računi iz naslova nabav in dobav blaga so bili vedno (razen v enem primeru) izdani istega dne, večinoma še preden je bilo blago v celoti izdobavljeno, x) v listinah dogovorjena klavzula FCA ni bila realizirana (obdolženec kot kupec ni imenoval prevoznika, ni sklenil prevoznih pogodb in ni poskrbel za zavarovanje blaga, za mednarodni transport, za plačilo prevoza, za dostavo, za razlaganje blaga), xi) kot prejemnica oziroma prevzemnica blaga je bila na CMR listinah večinoma navedena hrvaška družba K. d. o. o., ki ji obdolženec v inšpiciranem obdobju ni izdal nobenega računa.

19.Vse zgoraj naštete ključne ugotovitve sodišča prve stopnje so glede na izvedeni dokazni postopek tudi po prepričanju sodišča druge stopnje pravilne in izpodbijajo obdolženčev zagovor ter zanesljivo dokazujejo, da je obdolženec storil očitana kazniva dejanja ponareditve poslovnih listin. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi natančno in življenjsko logično opredelilo tudi do povezav obdolženca s hrvaškimi družbami K. d. o. o, Invest K. d. o. o. in O. d. o. o., skladiščenja blaga na naslovu P., Hrvaška ter obdolženčevega zagovora, da mu v zvezi z "dejanskim statusom" treh hrvaških družb - kupk (da so t.i. missing traderji) ni bilo znano, čemur se pridružuje tudi sodišče druge stopnje ter se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na logične zaključke, ki jih je navedlo prvostopenjsko sodišče. Pritožniki s svojo oceno listinske dokumentacije in ponavljanjem obdolženčevega zagovora ne morejo omajati pravilne presoje sodišča prve stopnje o povezavi s predstavniki hrvaških družb K. d. o. o., Invest K. d. o. o. in O. d. o. o., zato se pritožbeni očitki, da so v zvezi s tem podane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, izkažejo za neutemeljene.

20.Pravica do svobodne gospodarske pobude gospodarskih subjektov je omejena s tem, da se ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo (sem sodijo vsa delovanja, ki posegajo v obstoječi pravni oziroma družbeni red in njegovo delovanje, kamor sodijo tudi protipravna ravnanja gospodarskih subjektov oziroma podjetnikov, ki pri gospodarskem poslovanju sklenejo posle, ki so v nasprotju s prisilnimi predpisi oziroma so protipravni), zato je sklicevanje pritožnikov na načelo svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS ob vsem povedanem, torej, da je obdolženec dokazano storil očitana kazniva dejanja, v obravnavanem primeru neutemeljeno.

21.Pritožniki tudi neutemeljeno navajajo, da ni bil ne tekom davčnega ne tekom predmetnega postopka zaslišan nihče od predstavnikov hrvaških družb K. d. o. o., Invest K. d. o. o., C. d. o. o., D. d. o. o. ali E. d. o. o., katerih imena, priimki in naslovi so znani in se nahajajo v spisu, da bi se jih povprašalo v zvezi s poslovanjem njihovih družb, predvsem pa o njihovi povezavi oziroma poslovanju z obdolžencem oziroma družbo B. d. o. o. Zaključki prvostopenjskega sodišča "temeljijo na domnevi, da je obdolženec vse vedel, ne pa na dejstvih, ki bi bila izkazana s stopnjo gotovosti". Sodišče prve stopnje je, ne da bi zaslišalo predstavnike navedenih hrvaških družb, prejudiciralo vsebino njihovih izpovedb v škodo obdolženca in svoje zaključke izdelalo samovoljno in arbitrarno, s čimer je podana kršitev pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave RS.

22.Pravica sodišča, da presoja, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, v skladu s prvim odstavkom 18. člena ZKP ni vezana na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejena. V skladu z načelom proste presoje dokazov sodišče izoblikuje svojo presojo na podlagi logične in izkustveno sprejemljive ocene dokazov, ki jo je mogoče preveriti. V ta namen mora odločitev sodišča vsebovati obrazložitev, v kateri je navedeno, katera pravno pomembna dejstva je sodišče štelo za dokazana.

23.Kot izhaja iz izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje odločitev o tem, katere dokaze bo izvedlo, sprejelo na podlagi vestne, specifične ter konkretne dokazne ocene, ki jo v celoti sprejema tudi sodišče druge stopnje. Na podlagi obsežne dokumentacije, zbrane v davčnem postopku in (predvsem) izpovedbe finančne inšpektorice FURS F. F. je natančno ugotovilo način (finančnega) poslovanja obdolženčeve družbe v času, ko je obdolženec storil očitana mu kazniva dejanja, okoliščine v zvezi z izdajanjem spornih računov in relevantna dejstva v zvezi s poslovnimi dogodki - prodajo tropin trem hrvaškim družbam (predvsem točke od 17 do 21 obrazložitve izpodbijane sodbe), ki naj bi jih sporni računi izkazovali in vse navedeno pravilno in prepričljivo povzelo v izpodbijani sodbi. Iz podatkov kazenskega spisa je nadalje razvidno, da niti obdolženec niti njegov zagovornik tekom kazenskega postopka nista predlagala zaslišanja predstavnikov hrvaških družb - domnevnih kupk, na izvedeno listinsko dokumentacijo pa nista imela ugovorov, pripomb oziroma razbremenilnih dokaznih predlogov.

24.Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožnikom, da je prvostopenjsko sodišče oprlo svoje zaključke glede medsebojne povezanosti obdolženčeve družbe oziroma obdolženca in družbe K. d. o. o. (in njihovih predstavnikov) na ugotovitve davčnega organa, ki je ob analizi CMR listin 2714581 in prejetega računa družbe I. d. o. o. z 22. 2. 2016, ki ima v polju 24 odtisnjen žig družbe K. d. o. o., zraven njega pa podpis oziroma parafo "obdolženca", ugotovil, da gre za identičen podpis, kot je na osebni izkaznici obdolženca, ki jo je predložil davčnemu organu oziroma za enako parafo, s katero se je obdolženec podpisal na zapisnik o zaslišanju stranke v davčnem postopku, vendar kot izhaja (predvsem) iz točke 9 obrazložitve izpodbijane sodbe, je navedena okoliščina minorna in ena od številnih, na podlagi katerih je sodišče gradilo povezavo med obdolžencem in predstavniki družbe K. d. o. o., pa tudi družbe Invest K. d. o. o. ter O. d. o. o., ki imajo vse sedež na naslovu R. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku namreč ugotovilo številne druge prepričljive okoliščine, da: i) so vse družbe in tudi obdolženec iz P., ii) obdolženec pozna lastnika družb, O. K. (lastnika in direktorja družbe K. d. o. o.) in njegovega brata S. K. (lastnika in direktorja družbe Invest K. d. o. o. in O. d. o. o.), iii) je bil obdolženec v hrvaški družbi K. d. o. o., ki se je med drugim ukvarjala s proizvodnjo in prodajo žit in krmil, zaposlen od maja do decembra 2015 (torej tudi v času obravnavanega kaznivega dejanja), iv) pred tem obdobjem je bil obdolženec zaposlen v družbi T. d. o. o., v) družbi K. d. o. o. in Invest K. d. o. o. sta uporabljali silos v P., ki je bil v lasti družbe T. d. o. o., na naslovu P., vi) blago, ki naj bi ga obdolženec dobavljal za družbe C. d. o. o., D. d. o. o. in E. d. o. o., je prihajalo na naslov P., vii) po izjavi obdolženčevega pooblaščenca v davčnem inšpekcijskem nadzoru, H. H. se obdolženčevo t.i. "matično podjetje" oziroma Grupa K. nahaja na Hrvaškem, viii) družba I. d. o. o. je kot edini dobavitelj obdolženčeve družbe že od leta 2010 prodajala blago družbi K. d. o. o. in ix) dobavitelj - družba I. d. o. o. obdolženčeve družbe ni mogla preverjati pred začetkom poslovanja, kot bi bilo to običajno, še posebej glede na velik obseg poslovanja, do katerega je prišlo praktično čez noč, saj obdolženčeva družba ni imela nobenih referenc, šlo je za novoustanovljeno družbo, bila je brez poslovnih prostorov, brez zaposlenih, svoje dejavnosti ni oglaševanja, spletne strani ni imela. Ob navedenih pravilno ugotovljenih okoliščinah je tudi brez presoje o "ujemajočem podpisu" tehten in utemeljen zaključek prvostopenjskega sodišča o povezanosti obdolženca z zgoraj navedenimi družbami, zato pritožniki neutemeljeno očitajo prvostopenjskemu sodišču, da je ravnalo arbitrarno in samovoljno, in da je oprlo dokazne zaključke na okoliščino, za katero bi potrebovalo strokovno znanje, njihovo sklicevanje na obdolženčev zagovor v povezavi z izvršilnim postopkom zoper družbo B. d. o. o. s strani družbe Invest K. d. o. o., pa je ob dejstvu, da sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo obdolženčevemu zagovoru, neuspešno.

25.Pritožniki očitajo prvostopenjski sodbi, da nima razlogov o kazenski odgovornosti obdolženca za očitana kazniva dejanja, predvsem v delu, ki se nanaša na motiv obdolženca. Sodišče druge stopnje se pridružuje presoji sodišča druge stopnje v točki 23 izpodbijane sodbe, da je obdolženec kot direktor družbe, ki je bil med drugim pristojen za vodenje knjigovodstva, bilanc in drugih dokumentov s tem, ko je vedel, da so računi poslovne listine, ki se morajo voditi po zakonu in so pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi in fizičnimi osebami in podlaga za davčni nadzor in se (ob že zgoraj pojasnjenem) zavedal, da vsi predmetni računi neverodostojno in lažno prikazujejo promet blaga, ki dejansko ni bil opravljen, vendar je kljub temu lažne račune predložil v knjiženje računovodskem servisu, da jih je ta zavedel v poslovno knjigo - knjigo izdanih računov in jih upošteval pri obračunu davka na dodano vrednost, ravnal z direktnim naklepom. Ob povedanem sodišče druge stopnje še dodaja, da motiv, ki ga problematizirajo pritožniki, ni zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja in v konkretnem primeru ni odločilen za presojo zadeve, temveč je lahko okoliščina, ki se upošteva pri odmeri kazni. Po oceni pritožbenega sodišča zanesljivost ugotovljenih odločilnih dejstev glede kazenske odgovornosti ni nič manjša ob zapisu prvostopenjskega sodišča v točki 23 obrazložitve izpodbijane sodbe glede obdolženčevega motiva storitve očitanih kaznivih dejanj.

26.Pritožba, ki je vložena v korist obdolženca zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, narekuje preizkus kazenske sankcije po uradni dolžnosti (386. člen ZKP). Ob navedenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ocenilo težo kaznivih dejanj ter ostale okoliščine, ki jih je upoštevalo pri izbiri in odmeri denarne kazni, ter je izrečena denarna kazen ob uporabi omilitvenih določil tudi po oceni sodišča druge stopnje ustrezna.

27.Po navedenem je sodišče druge stopnje, ob ugotovitvi, da niso podane kršitve iz prvega odstavka 383. člena ZKP, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

28.Obdolženec s pritožbo ni uspel, zato je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer sodno takso v znesku 1.050,00 EUR (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP). Pri odmeri sodne takse je upoštevalo obdolženčeve premoženjske razmere, razvidne iz izpodbijane sodbe, izrečeno kazensko sankcijo ter zapletenosti te kazenske zadeve (Zakon o sodnih taksah, Taksna tarifa 7116).

-------------------------------

1Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 4/94 z dne 16. 2. 1994, I Ips 118/2002 in I Ips 178/2002 z dne 19. 2. 2004.

2Sklicujejo se na "sklep II 74/2005" z dne 23. 11. 2006 in sodbo "U 179/2004" z dne 24. 10. 2006.

3Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 899.

4Deisinger, M.: Kazenski zakonik 2017- posebni del, Poslovna založba Maribor, 2017, str. 496.

5Glej Sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 18979/2012 z dne 1. 12. 2016.

6Primerjaj Sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 95/2010 z dne 2. 12. 2010, točka 19.

7Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 255/2010 z dne 17. 2. 2011, I Ips 94/2010 z dne 16. 12. 2010, I Ips 4/94 z dne 16. 2. 1994, I Ips 46082/2015 z dne 18. 2. 2021 in druge.

8Glej Sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 18979/2012 z dne 1. 12. 2016.

9Glej Sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 22995/2017 z dne 25. 5. 2023.

10Sklicujejo se tudi na Sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 864/2006 z dne 6. 12. 2007.

11Glej Sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 176/2009 z dne 17. 6. 2010.

12Glej na primer Sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 56056/2012 z dne 23. 3. 2023.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 235, 235/1 Zakon o davku na dodano vrednost (2006) - ZDDV-1 - člen 81 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 18, 18/1, 372, 372-4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.