Jedro

V zadevah sofinanciranja iz javnih sredstev je za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve odločilno, ali je prijavitelj na javni razpis izpolnjeval pogoje iz javnega razpisa. Odločilni razlog, da tožeča stranka na razpisu ni uspela, je v tem, da se je v razpisni dokumentaciji označila kot mikro podjetje, strokovna komisija, ki je pregledovala prejete vloge, pa je upoštevajoč razpisne pogoje in prilogo 1 Uredbe komisije (ES) št. 800/2008 z dne 6. 8. 2008 ugotovila, da tožeča stranka sodi med velika podjetja. Gre za odločilno okoliščino, ki vpliva na višino sofinanciranja upravičenih stroškov, pri čemer je nesporno, da imajo mala podjetja možnost zahtevati višji odstotek sofinanciranja upravičenih stroškov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka vlogo konzorcija podjetij, št. 4301-34/2010/25, ki jo je za konzorcij podal prijavitelj A. d.o.o., za projekt z naslovom Razvojni center za zelene tehnologije, na javni razpis Ministrstva za gospodarstvo za pridobitev sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj – ESRR – Razvojni centri slovenskega gospodarstva, objavljen v Uradnem listu RS, št. 62/2010, zavrnila. Pri pregledu oziroma ocenjevanju vloge tožeče stranke je strokovna komisija ugotovila, da vloga ne izpolnjuje pogojev iz 2. in 7. alinee točke 3.3. Pogoji za operacijo iz javnega razpisa. Po navedenih točkah morajo prijavljene operacije izpolnjevati naslednje pogoje za kandidiranje: skupna višina prejetih državnih pomoči za operacijo v zvezi z istimi upravičenimi stroški ni presegla najvišje dovoljene višine sofinanciranja ali zneska državne pomoči kot določajo pravila o državnih pomočeh in za operacijo morajo biti ob upoštevanju pričakovanih sredstev iz naslova tega razpisa zagotovljena sredstva za zaprtje finančne konstrukcije. Iz vloge prijavitelja je razvidno, da sestavljajo konzorcij naslednja podjetja: A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o., D. d.o.o., E. d.o.o., F. d.o.o., G. d.o.o., H. d.o.o., I., J., K., L. d.o.o., M. d.o.o., N. d.o.o. Po vlogi je predvideno, da je prijavitelj hkrati tudi upravičenec po javnem razpisu. V skladu z razpisnimi pogoji so morali člani konzorcija v konzorcijski pogodbi oziroma v poslovnem načrtu določiti deleže, ki jih bodo imeli v upravičencu. Na podlagi teh deležev so člani konzorcija tudi izračunali velikost upravičenca (obrazec 1 in obrazec 3) in si s tem zagotovili določeno stopnjo sofinanciranja za operacijo, skladno s tem pa tudi oblikovali finančno konstrukcijo za celoten projekt. Tako je konzorcij v konzorcijski pogodbi določil deleže v podjetju, ki ga bodo dokapitalizirali – A. d.o.o. in bodo z njim nastopali v razmerjih do ministrstva. Prav tako se je opredelil do velikosti upravičenca v obrazcu 1 in obrazcu 3 in ga določil kot „mikro“ podjetje. Ob ocenjevanju vloge je strokovna komisija preverila tudi velikost upravičenca in ob upoštevanju določb Priloge 1 Uredbe komisije (ES) št. 800/2008 z dne 6. 8. 2008 (v nadaljevanju Uredba) ugotovila, da je A. d.o.o. „veliko“ podjetje.

2. Priloga 1 Uredbe v četrtem odstavku 3. člena določa, da se podjetje ne obravnava kot MSP (malo in srednje podjetje), če ima en ali več javnih organov neposredno ali posredno, skupaj ali posamezno v lasti 25 % ali več kot 25 % kapitala ali glasovnih pravic, razen v primerih iz drugega pododstavka odstavka 2. Izjema velja le za avtonomne lokalne organe, ki imajo proračun manjši od 10 milijonov EUR, ter manj kot 5000 prebivalcev. Nadalje drugi odstavek 4. člena določa, če podjetje na dan zaključka poslovnih knjig ugotovi, da je za preteklo leto preseglo zaposlitveni prag ali najvišje finančne vrednosti iz člena 2, ali da je padlo pod ta prag ali te vrednosti, zgubi ali pridobi status srednjega, malega ali mikro podjetja samo, če se to ponovi v dveh zaporednih računovodskih obdobjih. Strokovna komisija je na podlagi podatkov iz javnih evidenc ugotovila, da so zadnji dve leti bile družbenice A. d.o.o. tri občine in sicer I. in J. ter K., ki so imele v upravičencu poslovni delež v skupni višini 50 %. Zaradi tega dejstva upravičenec ne spada med izjeme, saj občine ne izpolnjujejo pogojev iz Uredbe, ki določa, da mora imeti avtonomni organ manj kot 5000 prebivalcev in proračun manjši od 10 milijonov EUR, ampak se uvršča med „velika“ podjetja. Upravičenec bo po dokapitalizacijskem načrtu, ki je razviden iz vloge na javni razpis in v katerem je predvideno, da se bodo deleži občin znižali pod 25 %, sicer „mikro“ podjetje, vendar ob upoštevanju drugega odstavka 4. člena Priloge 1 Uredbe šele takrat, ko bo v dveh zaporednih letih izpolnjeval pogoje za uvrstitev med mikro, mala ali srednja podjetja (MSP). Po povedanem je prijavitelj v poslovnem načrtu obračunal previsok odstotek sofinanciranja za vse sklope aktivnosti glede na velikost upravičenca v skladu s točko 6 javnega razpisa.

3. Javni razpis v točki 6 določa, da je višina sofinanciranja upravičenih stroškov za posamezne skupine aktivnosti (SA) naslednja: SA1 – Razvojno raziskovalni projekti vključno z vodenjem projektov: sofinancirajo se upravičeni stroški v višini do 40 % za velika podjetja, do 50 % za srednje velika podjetja in do 60 % za mala podjetja; SA2 – Investicije v razvojno dejavnost: sofinancirajo se upravičeni stroški v višini do 30 % za velika podjetja, do 40 % za srednje velika podjetja in do 50 % za mala podjetja; SA3 – Proizvodna dejavnost: sofinancirajo se upravičeni stroški v višini do 20 %. Prijavitelj je v vlogi v Obrazcu 1 in Obrazcu 5 za skupino aktivnosti SA1 predvidel sofinanciranje upravičenih stroškov v višini 60 % in za skupino aktivnosti SA2 v višini 50 %. Glede na velikost upravičenca, ki jo je ugotovila strokovna komisija, višina sofinanciranja upravičenih stroškov za skupino aktivnosti SA1 ne bi smela preseči 40 % in za skupino aktivnosti SA2 30 %. Posledično prijavitelj nima zagotovljenih sredstev za zaprtje finančne konstrukcije, saj bi v finančni konstrukciji moral predvideti nižji delež sofinanciranja s strani ministrstva in višji delež lastnih sredstev. Tako ne izpolnjuje pogoja za operacijo, saj morajo biti ob upoštevanju pričakovanih sredstev iz naslova tega razpisa zagotovljena sredstva za zaprtje finančne konstrukcije. Ker vloga prijavitelja ne izpolnjuje vseh pogojev za kandidiranje, je bila vloga zavrnjena.

4. Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu iz vseh tožbenih razlogov. Tožena stranka je nepravilno opredelila velikost podjetja. Uredba v 2. členu točka 7 in 8 določa pojme „velikega“ ter „malega in srednjega“ (MSP) podjetja. Ob tem so MSP podjetja, ki izpolnjujejo pogodbe iz Priloge 1 Uredbe, med tem ko so „velika“ vsa tista podjetja, ki pogoje iz Priloge 1 Uredbe ne izpolnjujejo. Po mnenju tožeče stranke je v četrtem odstavku 3. člena Priloge 1 Uredbe določena izjema od splošnega pravila iz 2. člena. Gre torej za izjemo, ko se podjetje ne obravnava kot MSP, četudi izpolnjuje pogoje iz splošnega pravila 2. člena Priloge 1 Uredbe. Po mnenju tožeče stranke pa ne gre za izjemo, če podjetje izpolnjuje pogoje, določene v drugem pododstavku odstavka 2 Priloge 1 Uredbe. Po mnenju tožeče stranke je tožena stranka nepravilno uporabila določbo drugega odstavka člena 4 Priloge 1 Uredbe. Ta določba se ne nanaša na kapitalsko udeležbo javnih organov v smislu določbe četrtega odstavka 3. člena Priloge 1 Uredbe, ampak zgolj glede vprašanja za določanje števila zaposlenih ter finančnih zneskov in referenčna obdobja (kar izhaja iz naslova člena 4 Priloge 1 Uredbe). V konkretnem primeru Uredba torej ne zahteva, da bi bil status, ki ga tožnik navaja, da bo dosežen z dokapitalizacijo, dosežen že predhodno in sicer ob preteklih dveh zaporednih računovodskih obdobjih. Na ta način je bilo napačno uporabljeno materialno pravo. Tudi sicer tožena stranka ne obrazloži na podlagi česa je prišla do zaključka, da tožeča stranka ne bo imela statusa MSP-ja tudi na podlagi dokapitalizacijskega načrta, ki je razviden že iz vloge. V tem delu se sklepa ne da preizkusiti. Dejstvo je, da ob izvedeni dokapitalizaciji, ki bo zmanjšala kapitalske deleže javnih organov v lastniški strukturi tožnika, ni moč trditi, da za tožnika pride v poštev izjema iz četrtega odstavka 3. člena Priloge 1 Uredbe, ampak pride v poštev splošno pravilo iz 2. člena Priloge 1 Uredbe. Prijavitelj je jasno navedel, do bo z dokapitalizacijo dosegel pogoje za status MSP v smislu določb Uredbe, zato je moč trditi, da je pravilno ovrednotil odstotek sofinanciranja za vse sklope aktivnosti v skladu s točko 6 javnega razpisa. Nadalje je v točki 3.2. zadnji odstavek javnega razpisa določeno: upravičenec, ki že deluje mora imeti v primeru dokapitalizacije ali stvarnih vložkov, ki imajo značaj javnih sredstev (sredstva javnih zavodov občin...), prijavljeno državno pomoč po shemah državne pomoči. V primeru vložka v novo podjetje se morajo vložki (še posebej stvarni) obravnavati v skladu z ZGD-1 in v tem primeru prijava državne pomoči ni potrebna. Tožena stranka bi iz tega morala upoštevati morebitno dokapitalizacijo za upravičence, ki že delujejo. Sredstva občin se morajo upoštevati tudi iz vidika bodoče dokapitalizacije po dokapitalizacijskem načrtu, ki je za tožnika bil v tem, da se bo kapitalska udeležba treh občin zmanjšala skladno z določbami ZGD-1, pod najvišjo raven skladno z Uredbo komisije s tem, da bi bil tožnik tako imenovano malo podjetje v smislu določb Uredbe. Prav tako ni mogoče preizkusiti izpodbijanega sklepa glede očitka, da tožeča stranka ni izpolnila pogoja iz 7. podtočke točke 3.3. javnega razpisa. Tožnik ima status neprofitnega raziskovalnega centra, kar pomeni, da je podana izjema iz točke b) drugega pododstavka odstavka 2 Priloge 1 Uredbe. Tožnik svoj status dokazuje z listino - Obvestilo o vpisu v evidenco raziskovalnih organizacij z dne 11. 5. 2009 ter iz namena družbe, ki izhaja že iz družbene pogodbe (ustanovitvenega akta).

5. Tožena stranka je napačno ocenila tudi zmožnost zaprtja finančne konstrukcije. Sklep je nepravilen tudi zato, ker četudi bi se izkazalo, da je bil navedeni odstotek sofinanciranja upravičenih stroškov, ki ga zahteva tožnik, previsok, bi moral organ upoštevati vlogo tožnika, kot če bi zahteval financiranje po najvišjem dovoljenem odstotku. Tožena stranka bi torej lahko štela, da je tožnik zahteval sofinanciranje v manjšem obsegu. Torej bi glede na velikost podjetja, ki jo je tožena stranka ugotovila, njegov delež sofinanciranja znižala na največji dovoljeni odstotek za velika podjetja. Na to kaže tudi javni razpis v 15 podtočki točke 3.3., ki določa, da je višina sofinanciranja posameznih upravičenih stroškov operacije odvisna od velikosti upravičenca. Zato mora v primeru, ko upravičenec kot gospodarska družba še ni vpisan v sodni register, prijavitelj v vlogi na razpis podrobneje opredeliti velikost upravičenca. Torej je opredelitev velikosti upravičenca bistvena le za primere, ko gre za upravičenca, ki še ni vpisan v sodni register kot gospodarska družba. Za vse ostale ta podatek ni bistven. Nadalje tožeča stranka opozarja, da v javnem razpisu ni nikjer podrobneje določeno, kdaj se lahko šteje, da so (oziroma niso) zagotovljena sredstva za zaprtje finančne konstrukcije (točka 3.3., druga podtočka javnega razpisa). Sklepa o neizpolnjevanju pogoja ni moč opraviti, brez da bi se vsebinsko presojalo načrt projekta. Nedoločnost pojmov javnega razpisa ne more iti v škodo prijaviteljev. Zaprtost finančne konstrukcije ima popolnoma drugačen vsebinski pomen kot ga razume tožena stranka in sicer v tem, da ima prijavitelj ustrezno pripravljen načrt projekta, kar je tožnik vsekakor izkazal iz prijave na razpis. V bistvu gre za vsebinsko oceno sposobnosti realizacije samega projekta. Ni podatkov v spisu iz katerih bi bilo moč trditi, da tožnik ni zagotovil dovolj sredstev za zaprtje finančne konstrukcije. Sklepno sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je enako kot pri ostalih vlogah, tudi pri obravnavani vlogi preverila pravilnost opredelitve velikosti upravičenca. Pravilna opredelitev je pomembna zlasti zaradi tega, ker je samo na podlagi tega mogoče ugotoviti ali ima podjetje zaprto finančno konstrukcijo, saj je višina sofinanciranja projekta odvisna od velikosti upravičenca. V primeru napačne opredelitve, kjer je sofinanciranje nižje, tako zaradi napačnega planiranja ni izpolnjen pogoj zaprte finančne konstrukcije. Prav zaradi napačne opredelitve velikosti nosilnega podjetja in s tem posledično nezaprtja finančne konstrukcije je bila vloga tožeče stranke zavrnjena. Tožeča stranka pravilno ugotavlja, da je v četrtem odstavku 3. člena Priloge 1 Uredbe določena izjema, ko se podjetje ne obravnava kot MSP. Vendar se izjema ne upošteva, kadar podjetje hkrati izpolnjuje tudi pogoje iz drugega pododstavka odstavka 2, Priloga 1 Uredbe. V postopku je bilo ugotovljeno, da ima tožnik status „velikega podjetja“. Tožeča stranka si napačno razlaga določbe drugega odstavka 4. člena Priloge 1 Uredbe, saj zmotno navaja, da se ta določba ne nanaša na kapitalsko udeležbo javnih organov, ampak zgolj na vprašanja za določanje števila zaposlenih ter finančnih zneskov referenčnega obdobja. To določbo si je treba razlagati v celotnem smislu Priloge, ki daje poudarek na upoštevanju podatkov partnerskih in obvladujočih podjetij. Določbo četrtega odstavka 3. člena Priloge 1 Uredbe je treba razumeti širše. Kapitalska udeležba javnih organov je navedena kot edini kriterij, ker je povsem nemogoče natančno določiti število „zaposlenih“ v občinah in državi ter njihov finančni vpliv na podjetja v njihovi lasti. Da je bil uredbodajalec na to pozoren govori tudi dejstvo, da je v točki d), drugega pododstavka odstavka 2 Priloge 1 Uredbe, v ta namen uvrstil tudi izjemo kdaj so „avtonomni lokalni organi“ lahko družbeniki v podjetju. Prav zaradi nezmožnosti ugotavljanja natančnih finančnih podatkov ter ostalih podatkov držav, občin ali drugih javnih pravnih oseb (ki se financirajo z javnim denarjem, imajo pa tudi svoja podjetja), je v določbi četrtega odstavka 3. člena Priloge 1 Uredbe zapisano, da podjetje ne more biti MSP, kadar je v vsaj 25 % lasti javnih organov. Iz tega izhaja, da se v takšnem primeru upošteva, kot da so prekoračeni tako finančni kot tudi zaposlitveni kriteriji določeni v 2. členu Priloge 1 Uredbe. Glede na določbo, da se lahko statusi podjetja spreminjajo samo takrat, kadar podjetje dve zaporedni leti izpolnjuje pogoje za MSP izhaja, da je skupina podjetij, ki spadajo med MSP privilegirana in se je moč uvrstiti v to skupino šele takrat, ko se v celoti otrese vpliva velikih partnerskih podjetij oziroma takrat, ko resnično potrebuje finančne spodbude zaradi svoje velikosti. To, da je tožeča stranka pred dokapitalizacijo veliko podjetje, izhaja tudi iz njegovih finančnih podatkov in podatkov o številu zaposlenih, pa čeprav ti niso bili nikoli izračunani skladno s Prilogo 1 Uredbe. Ker je v lastniški strukturi upravičenca poleg navedenih treh občin, tudi B. d.o.o., ki je v lasti Republike Slovenije in občin na območju Prekmurja, ni dvoma, da če bi se izračunali natančno navedeni kazalniki z upoštevanjem načina pridobivanja teh podatkov iz Priloge 1 Uredbe, da ne gre za MSP. Vendar tega ni bilo treba izračunati, ker se že zaradi odstotkov lastništva javnih organov šteje, da ne gre za MSP. Šele z dokapitalizacijo bi se osamosvojil od javnih organov in B. in njihovih finančnih in kadrovskih do prenosov k statusu podjetja. To pa ne pomeni, da tožeči stranki ni treba izpolnjevati pogojev za MSP dve leti zaporedoma, da bi lahko tudi pridobil status MSP. Določba drugega odstavka 4. člena Priloge 1 Uredbe določa le izjemo od računanja števila zaposlenih ter finančnih zneskov, ne pa tudi izjemo od izpolnjevanja pogojev za pridobitev statusa MSP, za katere je jasno določen rok dveh zaporednih računovodskih obdobij v primeru, da je podjetje že opredeljeno kot veliko podjetje, kar je tožeča stranka. Ob tem tožena stranka opozarja še na določbo prvega in drugega odstavka, 3. člena Priloge 1 Uredbe. V smislu teh določb je tožečo stranko lahko opredeliti kot partnersko podjetje in povezano podjetje, nikakor ne kot neodvisno podjetje. Zato je tožena stranka z razlago vseh ostalih določb upoštevala določbe, ki veljajo za partnerska in povezana podjetja. Tako tožnik spada med izjeme določene v drugem odstavku 4. člena Priloge 1 Uredbe in s tem ne izpolnjuje pogojev za uvrstitev med MSP. Tožnik je v vseh svojih izračunih in poslovnih predvidevanjih upošteval previsoko stopnjo sofinanciranja iz sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj, zaradi česar ni zagotovil vseh sredstev iz ostalih virov. Zato ne ustreza pogoju iz javnega razpisa, ki določa, da morajo biti zagotovljena sredstva za zaprtje finančne konstrukcije. Tudi pri morebitni dokapitalizaciji je treba biti pozoren, da se ne prekoračijo pragovi, ki so določeni za posamezno velikost podjetja ter da so v skladu s pravili Priloge 1 Uredbe. Tožeča stranke je posebej izpostavila dejstvo, da ima status neprofitnega raziskovalnega centra. Pri tem si tudi napačno razlaga izjemo iz točke b) drugega pododstavka 2 Priloge 1 Uredbe. Izjema velja za družbo, ki ima partnerja, ki presega 25 % deleža podjetja in je to partnersko podjetje, neprofitni raziskovalni center. V obravnavanem primeru se ocenjuje velikost podjetja, ki sicer ima status neprofitnega raziskovalnega centra, vendar imajo v njem prevladujoč delež občine, zato je opozorilo tožeče stranke glede statusa neprofitnega raziskovalnega centra brezpredmetno in na presojo velikosti podjetja nima vpliva. Prav tako ne vpliva ugotovitev velikosti podjetja iz elektronskih evidenc AJPES, saj se pri teh izračunih ne upoštevajo pravila Priloge 1 Uredbe, ampak drugih predpisov.

7. Tožena stranka odgovarja tožeči stranki na očitek, da v javnem razpisu ni podrobneje določeno kdaj se lahko šteje, da so oziroma niso zagotovljena sredstva za zaprtje finančne konstrukcije in se pri tem sklicuje na vprašanja in odgovore, objavljene na spletni strani ministrstva in sicer na 34. vprašanje, ki ga nanaša na dokazovanje zaprtja finančne konstrukcije. Nadalje tožena stranka tudi pojasnjuje zakaj ni dodelila sredstev sofinanciranja v nižjem odstotku, kot to predlaga tožeča stranka, saj izračuni ne bi ustrezali dejanskemu stanju, prav tako poslovni načrt ne bi bil več konsistenten. Prav tako ne bi bilo moč preizkusiti ali bi tožnik lahko zagotovil dovolj sredstev za zaprtje finančne konstrukcije, kolikor bi organ dodelil nižji znesek subvencije. Važna je vloga in podatki v vlogi, saj se presoja le vloga in na njeni podlagi odloči o upravičenosti do sofinanciranja. Le tako je mogoče tudi zagotoviti enakopravno obravnavo vseh prijaviteljev. Gre za logična pravila javnega razpisa, ki ne omogočajo navajanja enih podatkov v vlogi in presojanje na podlagi drugih podatkov izven vloge. Napačna je tudi razlaga 7. alineje točke 3.3. Upravičenec mora paziti, da ne preseže višino sofinanciranja, ki je določena po kateremkoli pravilu državne pomoči, če bi prejemal pomoč iz več instrumentov hkrati (javni razpisi in neposredne pogodbe) od istih ali različnih izplačevalcev, saj se prejeta sredstva seštevajo. Tožeča stranka je napačno opredelila svojo velikost, zato je zaprosila za napačno višino sofinanciranja in je prekoračila najvišjo dovoljeno višino sofinanciranja določeno v tem razpisu. Sklepno sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne, saj tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev iz 2. in 7. alineje 3.3. točke pogojev javnega razpisa in ker je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, ker je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

8. Tožeča stranka vztraja pri svoji obširni pravni interpretaciji, ki jo je podala v tožbi ter zavrača interpretacijo tožene stranke iz odgovora na tožbo. Interpretacija tožene stranke glede določil Priloge 1 je preozka oziroma prestroga, zlasti pa neživljenjska. Po stališču tožene stranke bi brž ko katerikoli prijavitelj napačno opredelil svoj status glede velikosti podjetja, posledično tudi ne zagotovil zadosti sredstev za zaprtje finančne konstrukcije. Takšno stališče tožene stranke je preozko, saj potemtakem napačna opredelitev glede velikosti podjetja nujno prinese zavrnitev na razpisu, pa čeprav bi načeloma bila finančna konstrukcija prijavitelja zdržna oziroma zmožna finančne konstrukcije. Prijavitelj ne more vedeti vnaprej kako bo organ opredelil velikost njihovega podjetja. Po mnenju tožeče stranke bi tožena stranka morala omogočiti prizadetim strankam (prijaviteljem) možnost, da reagirajo na drugačno pravno stališče organa in da lahko prilagodijo svoja dokazila glede na stališče organa o velikosti podjetja. Takšno postopanje tožene stranke ni v skladu z določbami 22. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. Enako izhaja tudi iz določbe Ustavnega sodišča RS, št. Up 3737/97 z dne 22. 2. 2001. Tožena stranka bi morala tožniku dati možnost, da dokaže dejstvo, da je zmožen zapreti finančno konstrukcijo glede na opredelitev, da organ tožnika šteje za tako imenovano veliko podjetje in ne za MSP, kar je menil tožnik in glede na to mišljenje je tudi prilagodil svoje dokazno gradivo in zaprošeni odstotek sofinanciranja. Napačno je tudi sklicevanje tožene stranke na rubriko vprašanja in odgovori na spletni strani ministrstva, saj takšna rubrika ni del javnega razpisa in razpisnega gradiva. Tožeča stranka vztraja pri svojem pravnem stališču, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo v zvezi z vprašanjem velikosti podjetja tožene stranke.

9. V pripravljalni vlogi tožena stranka prereka navedbe tožeče stranke in v celoti vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe. Mnenja je, da je bilo poglavje glede velikosti podjetja v razpisu temeljito obdelano, saj se zavedajo težav pri določanju velikosti podjetja. Nikakor pa pri tem ne gre za vprašanje strinjanja ali nestrinjanja. Tožena stranka morebitne dileme pri določanju velikosti podjetij za razpise rešuje strokovno in pri tem upošteva smernice EU ter že navedene pravne podlage. Med drugim tožena stranka že vrsto let uporablja enaka pravila ter tudi razlago, tako da so možnosti za vse udeležence enake. Zavračanje vlog zaradi napačno opredeljene velikosti ter posledično nezaprte finančne konstrukcije je povsem normalen postopek. S strogim pristopom k opredeljevanju velikosti podjetij za namene razpisov je rešeno tudi špekuliranje podjetij, ki se v želji po pridobitvi višjega odstotka sofinanciranja opredelijo za manjše podjetje, kot v resnici so. Nenazadnje je v vsakem razpisu navedena kontaktna oseba, ki podjetju pomaga razrešiti vsa nerešena vprašanja in dileme, ki se pojavljajo pri pripravi dokumentacije za prijavo na razpis. Dolžnost prijavitelja pa je, da pravilno opredeli svojo velikost in pripadajoče financiranje. Kakršenkoli dopolnitve oziroma dopolnjevanje finančnega načrta je nedopustno, saj je le-ta povezan tudi s poslovnim načrtom, ki pa nikakor ne more biti predmet dopolnitve, kar določajo tudi določbe v javnem razpisu. Zato ni možno, da bi podjetje naknadno dopolnjevalo finančni plan in zapiralo finančno konstrukcijo z drugačnimi podatki, kot so navedeni v poslovnem načrtu. Meni, da ni prišlo do kršenja ustavnih pravic, saj so bila stališča organa, ki izhajajo iz veljavne in navedene pravne podlage jasne od vsega začetka. Tožena stranka meni, da so imele vse stranke v postopku enake možnosti, ki pa so jih nekateri prijavitelji bolje izkoristili kot drugi.

10. V pripravljalni vlogi v kateri tožeča stranka odgovarja na pripravljalno vlogo tožene stranke vztraja pri svojih navedbah in na tem, da bi tožena stranka morala tožniku dati možnost, da dokaže dejstvo, da je zmožen zapreti finančno konstrukcijo glede na opredelitev, da tožeča stranka šteje za tako imenovano veliko podjetje in ne za MSP.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. V primeru javnih razpisov, kot je obravnavani, gre za javno upravno zadevo v smislu 4. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), v kateri se določbe ZUP smiselno uporabljajo, kolikor področje ni urejeno s posebnim zakonom. Smiselna uporaba ZUP pa pomeni uporabo tistih institutov ZUP, ki so po naravi stvari smiselni in mogoči. Na podlagi navedenega in ustaljene upravno sodne prakse v zadevah sofinanciranja iz javnih sredstev, je za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve odločilno ali je prijavitelj na javni razpis, izpolnjeval pogoje iz javnega razpisa.

13. V obravnavanem primeru se je tožeča stranka prijavila na javni razpis za pridobitev sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj – ESRR razvojni centri slovenskega gospodarstva. Odločilni razlog, da tožeča stranka na razpisu ni uspela, je v tem, da se je v razpisni dokumentaciji označila kot mikro podjetje, strokovna komisija, ki je pregledovala prejete vloge, pa je upoštevajoč razpisne pogoje in prilogo 1 Uredbe ugotovila, da tožeča stranka sodi med velika podjetja. Gre za odločilno okoliščino, ki vpliva na višino sofinanciranja upravičenih stroškov (6. točka Javnega razpisa), pri čemer je nesporno, da imajo mala podjetja možnost zahtevati višji odstotek sofinanciranja upravičenih stroškov.

14. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno uporabila določbe Uredbe ter Priloge 1, ki opredeljuje mala in srednja podjetja. Sodišče se v celoti strinja z razlogi iz izpodbijanega akta, ki utemeljujejo uporabo določb 4. in 3. člena Priloge 1 Uredbe, zakaj tožeča stranka ne more biti mikro podjetje, oziroma da gre za veliko podjetje. Tožeča stranka z ničemer ne ugovarja dejanskim ugotovitvam tožene stranke, da tri občine, ki sodelujejo v konzorciju predstavljajo več kot 50 % kapitala (četrti odstavek 3. člena Priloge 1 Uredbe), kar pa pomeni, da v takem primeru ni mogoče uporabiti izjeme po 2. pododstavku drugega odstavka 3. člena Priloge 1 Uredbe. Zmotno je stališče tožeče stranke, ki ga je zavrnila že tožena stranka, da bi morala tožena stranka, po tem, ko je ugotovila, da ne gre za mikro podjetje ampak za veliko podjetje, sama ustrezno preoblikovati oziroma upoštevati nižji odstotek višine sofinanciranja upravičenih stroškov. Tožena stranka tega ne more narediti, saj bi s tem vplivala na enakopraven položaj prijaviteljev na javni razpis, kar je tožena stranka tudi pojasnila. Smisel javnih razpisov je ravno v tem, da so razpisni pogoji znani vnaprej, saj je le na ta način omogočeno, da vsi prijavitelji konkurirajo v enakopravnem položaju. Pravilno je tudi stališče tožene stranke, ko ugotavlja, da upoštevajoč ugotovitev, da gre za veliko podjetje, tožeča stranka pa se je deklarirala kot mikro podjetje, finančna situacija v poslovnem načrtu ni več pravilna in torej tožeča stranka ne more zapreti finančne konstrukcije.

15. Tožeča stranka s tožbenimi ugovori zato ne more uspeti. Izpodbijani sklep je obrazložen in ga je moč preizkusiti, razpisni pogoji so bili enaki za vse prijavitelje in so bili pri odločanju o tem ali tožeči stranki gredo sredstva ali ne tudi upoštevani, zato ni mogoče slediti tožbenim ugovorom, da bi morala tožena stranka tožnika posebej pozvati na dopolnitev njegove vloge. To tudi posebej v javnem razpisu ni bilo predvideno. Po presoji sodišča je javni razpis bil pripravljen tako, da je vsem prijaviteljem omogočal v celoti jasne pogoje za prijavo, kot je omenila tožena stranka, so bile na razpolago tudi kontaktne osebe, ki so prijaviteljem lahko pomagale pri pripravi razpisne dokumentacije. Zato je po mnenju sodišča tudi neutemeljeno sklicevanje tožeče stranke na določbe 22. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. 16. Kot že navedeno pogoji javnega razpisa morajo biti za vse prijavitelje enaki in tožena stranka je v tem smislu tudi obrazložila svojo odločitev, zato sodišče nima pomislekov v zakonitost in pravilnost izpodbijane odločitve in je zato tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.