Jedro

Kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP pa pritožba vidi v prestrogo odmerjeni kazenski sankciji obdolženki, ki je tudi v nasprotju s sodno prakso. Kršitev ni podana. Sodišče krši kazenski zakon v odločbi o kazenski sankciji ali odvzemu premoženjske koristi, če prekorači pravice, ki jih ima glede tega po zakonu. O prekoračeni pravici govorimo, če sodišče izreče kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja ali če izreče kazensko sankcijo, ki je zakon sploh ne pozna, ali ne izreče kazenske sankcije, ki bi jo po zakonu moralo izreči. Če glede na konkretne olajševalne in obteževalne okoliščine obdolžencu izreče neprimerno vrsto kazenske sankcije ali pa kazen, ki je sicer v zakonskih mejah, ni pa primerna po višini, ne gre za kršitev kazenskega zakona iz te točke, marveč za pritožbeni razlog iz 3. točke 374. člena ZKP. 374. člen ZKP v prvem odstavku določa, da se sodba oziroma sklep o sodnem opominu sme izpodbijati zaradi odločbe o kazni, pogojni obsodbi in sodnem opominu, če z njo sicer ni bila prekoračena zakonska pravica (5. točka 372. člena ZKP), vendar sodišče ni pravilno odmerilo kazni glede na okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo ta kazen večja ali manjša. Pritožbeno sodišče poudarja, da sodišče prve stopnje kazenske sankcije obdolženki D.S. ni izreklo zunaj zakonskih meja.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega D.V. in pritožba zagovornikov obdolžene D.S. se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolžena se oprostita plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka. Nagrada in potrebni izdatki po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika obdolženemu D.V. se izplačajo iz proračunskih sredstev.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolžena D.V. in D.S. spoznalo za kriva, ker sta storila nadaljevano kaznivo dejanje poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in 54. členom KZ-1. Po drugem odstavku 228. člena KZ-1 je sodišče prve stopnje izreklo obdolženemu D.V. kazen eno leto in šest mesecev zapora, obdolženi D.S. pa kazen eno leto in štiri mesece zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, stroški postavljenega zagovorniku obdolženemu D.V. po prvem odstavku 97. člena ZKP bremenijo proračun, po prvem in tretjem odstavku 95. člena ZKP pa sta obdolženca dolžna nerazdelno plačati nagrado in potrebne izdatke pooblaščencev oškodovanih družb P. - G.E.O., d.o.o., S., d.o.o., P., d.o.o., B.I., d.o.o., E., d.o.o., A., d.o.o. in T.-C., d.o.o. Po drugem odstavku 105. člena ZKP sta obdolženca dolžna v roku 15 dni nerazdelno plačati oškodovancem priglašene premoženjskopravne zahtevke, s presežkom priglašenih premoženjskopravnih zahtevkov pa je oškodovance napotilo na pravdo.

2. Proti taki sodbi so se pritožili zagovorniki obeh obdolžencev: - zagovornik obdolženega D.V. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in - zagovorniki obdolžene D.S. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o izrečeni kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da jo oprosti vseh obtožb oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Zagovornik obdolženega D.V. je zahteval, da pritožbeno sodišče obdolženega D.V. obvesti o seji. Pritožbeno sodišče je zato po določbi prvega odstavka 378. člena ZKP o seji obvestilo vse stranke in oba zagovornika. Seje sta se udeležila zagovornik obdolženega D.V. in višja državna tožilka D.Š.S. Ker so bila obvestila za ostale izkazana, je sejo opravilo v njihovi nenavzočnosti, po določbi četrtega odstavka 378. člena ZKP.

4. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožbi nista utemeljeni.

5. Zagovornik obdolženega D.V. uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ne da bi navedel iz katere točke in odstavka 371. člena ZKP jih uveljavlja, to pa ne izhaja niti iz pritožbene obrazložitve. Na podlagi nedoločne in neobrazložene pritožbe pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti izpodbijane sodbe. Uradni preizkus, ki ga je opravilo, pa kršitev ni ugotovil. Uveljavljanje tega pritožbenega razloga je zato brez temelja.

6. Zagovorniki obdolžene D.S. pa uveljavljajo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz enajstega odstavka 371. člena ZKP (pravilno bi bilo: iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP). Uveljavljajo pa jih zato, ker je sodišče zmotno ugotovilo, da je obdolžena D.S. preslepila oškodovance ter ker obstaja o odločilnih dejstvih v zadevi precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe ter dejanskim stanjem ter tem, kar izhaja iz zapisnikov o izpovedbah prič v postopku. Takih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti, saj jih pritožnik uveljavlja le na načelni ravni, ne da bi jih obrazložil. Zato sodišče prve stopnje uveljavljanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ni zagrešilo. Iz obrazložitve pritožbe še izhaja, da pritožniki sodišču prve stopnje očitajo, da je pavšalno ocenilo in posledično napačno ugotovilo, da bi naj obdolženka preslepila oškodovance in jih nagovorila, da so slednji ravnali v svojo škodo. S tako obrazložitvijo pa pritožba obrazlaga in s tem uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga tudi sicer uveljavlja. Uveljavljani pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb kazenskega postopka je zato brez temelja. Kršitev na katere je dolžno paziti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo. V izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje ima vse zakonske znake obdolžencema očitanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena KZ-1. 7. Kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP pa pritožba vidi v prestrogo odmerjeni kazenski sankciji obdolženki, ki je tudi v nasprotju s sodno prakso. Kršitev ni podana. Sodišče krši kazenski zakon v odločbi o kazenski sankciji ali odvzemu premoženjske koristi, če prekorači pravice, ki jih ima glede tega po zakonu. O prekoračeni pravici govorimo, če sodišče izreče kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja ali če izreče kazensko sankcijo, ki je zakon sploh ne pozna, ali ne izreče kazenske sankcije, ki bi jo po zakonu moralo izreči. Če glede na konkretne olajševalne in obteževalne okoliščine obdolžencu izreče neprimerno vrsto kazenske sankcije ali pa kazen, ki je sicer v zakonskih mejah, ni pa primerna po višini, ne gre za kršitev kazenskega zakona iz te točke, marveč za pritožbeni razlog iz 3. točke 374. člena ZKP. 374. člen ZKP v prvem odstavku določa, da se sodba oziroma sklep o sodnem opominu sme izpodbijati zaradi odločbe o kazni, pogojni obsodbi in sodnem opominu, če z njo sicer ni bila prekoračena zakonska pravica (5. točka 372. člena ZKP), vendar sodišče ni pravilno odmerilo kazni glede na okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo ta kazen večja ali manjša. Pritožbeno sodišče poudarja, da sodišče prve stopnje kazenske sankcije obdolženki D.S. ni izreklo zunaj zakonskih meja. O pritožbenih navedbah, da je sodišče prve stopnje obdolženki odmerilo prestrogo kazensko sankcijo in v nasprotju s sodno prakso, pa se bo pritožbeno sodišče izreklo in jih obrazložilo, ko bo preizkušalo odločbo o obdolžencema izrečeni kazenski sankciji.

8. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno. Vsa odločilna dejstva so bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena, zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno, sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi tudi sprejemljivo obrazložilo, zakaj šteje, da je obdolžencema očitano kaznivo dejanje dokazano. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne zaključke prvostopne sodbe kot pravilne, v zvezi s pritožbenimi izvajanji zagovornikov obeh obdolžencev pa še dodaja:

9. Bistvo pritožbenih navedb v vloženih pritožbah zagovornikov je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se ne strinjajo. Zagovornik obdolženega D.V. ponavlja obdolženčev zagovor, da očitanega kaznivega dejanja ni storil, saj nobena od zaslišanih prič ni potrdila, da je pred izpeljavo spornih poslov z njim komunicirala; da ni bil seznanjen s poslovanjem podjetja L. d.o.o., saj so posle vodile druge osebe; da ni podpisal nobene pogodbe; da ni dajal navodil soobdolženi D.S.; da ni vedel, da se ne izplačujejo obveznosti dolžnikom ter da ni prejel nikakršne protipravne premoženjske koristi.

Zagovorniki obdolžene D.S. prav tako v pritožbi ponavljajo obdolženkin zagovor, da kaznivega dejanja ni storila. Družbenica družbe L. d.o.o. je bila obdolženka samo v obdobju od 6. 3. 2014 do 27. 1. 2015, torej le tri mesece in osem dni, v časovnem obdobju, ki je pod obtožbo. Direktorica pa je bila v obdobju od 6. 3. 2014 do 25. 9. 2014, torej pred obdobjem, ki je pod obtožbo. Sicer pa je družbo vodil soobdolženi D.V., potrjen pa ni očitek obtožbe, da je bila obdolženka dejanska poslovodna oseba družbe L. d.o.o., saj so v pritožbi navedene priče povedale, da so komunicirale z obdolženim D.V. 10. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne in sprejemljive razloge o tem, zakaj ne verjame zagovorom obdolžencev, ampak izpovedbam pooblaščencev oškodovancev, prič in listinskim dokazom. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči. Zagovor obeh obdolžencev je s prepričljivimi in obširnimi razlogi zavrnilo že sodišče prve stopnje. Z njimi se pritožbeno sodišče povsem strinja in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. V strnjeni obliki jim dodaja le še:

11. Nobenega dvoma ni, da sta obdolženca v obravnavanem obdobju skupaj vodila posle družbe L. d.o.o., obdolženec kot zakoniti zastopnik družbe, obdolženka pa kot drugi dejanski poslovodja. Njuni vlogi sta bili razdeljeni tako, da je obdolženec v okviru družbe, ki jo je ves čas formalno zastopal, sklenil pogodbe o delu s študentkami, ki so nato po obdolženkinih navodilih komunicirale s predstavniki oškodovanih družb in jim ponujale sodelovanje v kompenzacijskih verigah. Na podlagi takih sklenjenih dogovorih pa je obdolženka pripravljala poslovno dokumentacijo. Pisne dogovore s predstavniki oškodovanih družb je sklenil obdolženec, tako da je obdolženki kot zakoniti zastopnik omogočil razpolaganje s poslovnim žigom družbe L. Iz vsebine bančnih dokumentov, ki jih je ocenilo tudi sodišče prve stopnje, pa izhaja, da sta bila v obravnavanem času oba obdolženca pooblaščena za razpolaganje s sredstvi na poslovnem računu družbe. Priči J.V. in V.P. pa sta izpovedali, da jima je obdolženec povedal, da se prejeta sredstva družbe L. porabljajo za plačilo obdolženkinih dolgov. Iz bančnih podatkov o odlivih s poslovnega računa družbe pa izhaja, da so bila razpoložljiva sredstva v večjem delu namenjena za zaporedne gotovinske dvige relativno visokih denarnih sredstev na bankomatih v R. in B., torej krajih bivanja obeh obdolžencev in na bančnem okencu v skupni višini 114.000,00 EUR ter kontinuirano plačevanje računov podjetja D.S. s.p. v skupni višini več kot 32.000,00 EUR. Na podlagi tako pravilno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da sta obdolženca storila kaznivo dejanje poslovne goljufije iz drugega odstavka 228. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in 54. členom KZ-1. 12. Po obrazloženem se pokaže, da pritožbena izvajanja zagovornikov ne morejo omajati pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in sta zato pritožbi zoper prvostopni krivdni izrek neutemeljeni.

13. Preizkus prvostopne odločbe o kazenski sankciji je pritožbeno sodišče opravilo na pritožbo zagovornikov obdolžene D.S., glede obdolženega D.V. pa ga je zahtevala določba 386. člena ZKP, po kateri pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi tak preizkus. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih utemeljenih razlogov za spremembo te odločbe v korist obdolžencema. Pritožbi zagovornikov obdolžene D.S., da je sodišče prve stopnje obdolženki odmerilo prestrogo kazensko sankcijo in v nasprotju s sodno prakso, ni moč pritrditi. Že sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je za storjeno kaznivo dejanje predpisana kazen zapora od enega do desetih let ter da jo je sodišče odmerilo, kot je določena po zakonu in pri tem upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni (člen 49 KZ-1). Pri obeh obdolžencih je kot olajševalno okoliščino štelo njuno nekaznovanost pred storitvijo obravnavanega kaznivega dejanja, kot obteževalno pa višino povzročene škode oziroma pridobljene protipravne premoženjske koristi, ki daleč presega v zakonu določeno mejno vrednost 50.000,00 EUR. Upoštevalo je tudi, da sta obdolženca kaznivo dejanje izvajala daljše časovno obdobje in ogoljufala veliko število oškodovancev. Zato sta tudi po mnenju pritožbenega sodišča izrečeni kazenski sankciji po vrsti in višini primerni. Glede na opisane obteževalne okoliščine pač ni mogoče obdolžencema izreči pogojno obsodbo, za kar si z neutemeljenimi razlogi prizadeva pritožba obdolžene D.S., ko zatrjuje, da sodišča v takem primeru obdolžencem nikoli ne odmerjajo kazni zapora, ampak kvečjemu pogojno obsodbo. Glede pritožbenega predloga, da se obdolženi D.S. kazenska sankcija nadomesti z delom v splošno korist, pa je potrebno obrazložiti, da bo obdolženka takšen predlog morala podati pred sodiščem prve stopnje, ki bo ugotavljalo ali so za to izpolnjeni vsi zakonski pogoji in o njem odločilo.

14. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbah zagovornikov obeh obdolžencev odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

15. Iz istih razlogov kot pred njim že sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP), stroški postavljenega zagovornika obdolženemu D.V. pa po prvem odstavku 97. člena ZKP bremenijo proračun.