Jedro

Pojasnilo ravnateljice o postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in njenih posledicah ter predlog tožniku, naj sam poda odpoved, ne predstavlja nedopustnega pritiska oz. grožnje, ki bi vplivala na zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala: - ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika z dne 27. 1. 2011 neveljavna in da tožniku pogodba o zaposlitvi z dne 27. 12. 2000 ni prenehala veljati; - da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna sprejeti tožnika nazaj na delovno mesto, ki ga je zasedal do 27. 1. 2011, mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja plačati pripadajočo plačo ter vse davke in prispevke pristojnim organom, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne plače do plačila ter regres za redni letni dopust za leto 2011 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila ter mu vpisati manjkajočo delovno dobo v ustrezno evidenco, vse v roku 15 dni od dneva izdaje sodbe prve stopnje (I. točka izreka sodbe).

Obenem je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo, razen zoper odločitev o stroških postopka tožene stranke, se pritožuje tožnik iz pritožbenega razloga po 2. točki 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami – ZPP), to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je bil cilj tožene stranke, da tožnik sam poda odpoved, da ji ne bi bilo potrebno izpeljati postopka izredne odpovedi. Ponavljanje dejstva, da bo zanj bolje, če odpoved poda sam, s strani tožene stranke, je nedopustna psihična grožnja, ki je privedla do tega, da je bil tožnik v bistveni zmoti, da je res bolje zanj, da odpoved napiše sam, kar je tudi storil 27. 1. 2011. V.K. se je po telefonu ves čas posvetovala z odvetnikom J.K. o vsebini odpovedi, ki je morala biti napisana tako, da je ustrezala toženi stranki, v razgovorih s tožnikom pa je izjavila, da bodo tožniku, če bo dobil izredno odpoved, ukinjene vse bonitete, ki jih ima kot učitelj, zato si je tožnik predstavljal, da ne bo mogel več poučevati. V kolikor bi sodišče zaslišalo pričo D.P., tedanjo tožnikovo ženo, bi lahko ugotovilo, da je bil tožnik v takšnem stanju, da je podlegel pritiskom in podal pisno odpoved v prepričanju, da je to zanj najbolje. Tožnik je bil v bistveni zmoti, njegova odpoved pa ni bila izraz resnične in prave volje. Tožena stranka tožniku ni dala možnosti, da bi o zadevi v miru razmislil. V kolikor ne bi bil v hudi stiski, tudi ne bi obiskal psihiatra dr. B.F. v februarju 2011, o čemer je sodišču predložil listinski dokaz.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Pri tem poudarja, da ni šlo za nikakršne nedopustne grožnje oziroma nezakonito ravnanje niti s strani tožene stranke niti s strani njenega pooblaščenca odvetnika J.K.. Tožena stranka je želela celotni postopek le olajšati za obe strani, zato je tožniku tudi predstavila vse možnosti, tožnik pa se je sam svobodno in samostojno odločil, da bo podal odpoved, jo napisal in dan za tem, dne 27. 1. 2011 prinesel ravnateljici. Zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah s pritožbo uveljavljanega razloga, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, ni storilo. Popolno in pravilno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev in sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu z določbo 1. odstavka 361. člena ZPP še dodaja: Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja odločilna dejstva: - tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu učitelja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 12. 2000 ter aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 5. 8. 2008; - tožnik je dne 27. 1. 2011 podal odpoved pogodbe o zaposlitvi, potem ko se je tožena stranka seznanila s spolno zlorabo, ki naj bi jo storil tožnik zoper ml. pastorko P.T., kar je bilo obravnavano na sestanku pri ravnateljici toženke V.K. dne 25. 1. 2011 in nato še naslednji dan 26. 1. 2011, ko mu je ravnateljica povedala, da ne more več učiti in da njihov odvetnik pripravlja postopek za izredno odpoved, zato naj razmisli, ali bo pisno odpoved podal sam; - tožnik je dne 27. 1. 2011 podal odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je doma napisal sam, in jo prinesel k toženi stranki, ki mu je na tej podlagi izdala ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja (A7) in mu z datumom 27. 1. 2011 zaključila delovno razmerje; - dne 3. 2. 2011 je tožnik podal preklic pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki ga tožena stranka ni upoštevala.

Upoštevajoč izvedene dokaze je potrebno pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da na strani tožnika ni bilo napak volje, zaradi katerih bi bila odpoved, ki jo je podal tožnik, neveljavna. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 11. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZDR), po katerem se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali drugim zakonom drugače določeno, ter na določbe 45., 46. in 49. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami – OZ) o napakah volje, na katere se sklicuje tožnik – grožnjo, bistveno zmoto oziroma prevaro.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni dokazano nobeno nedopustno ravnanje tožene stranke, ki bi vplivalo na tožnikovo voljo tako, da s pisno odpovedjo ne bi izrazil svoje prave in resnične volje. Tudi po stališču pritožbenega sodišča pojasnil ravnateljice o postopkih izredne odpovedi in njenih posledicah ter predloga tožniku, da naj sam poda odpoved, ni mogoče šteti za nedopusten pritisk oz. grožnjo. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da ponavljanje dejstva, da bo za tožnika bolje, če odpoved poda sam, s strani tožene stranke, predstavlja nedopustno psihično grožnjo, ki naj bi privedla do tega, da je bil tožnik v bistveni zmoti, da je zanj res bolje, da odpoved napiše sam, ker bo tako imel možnost še kje poučevati.

Pojasnjevanje postopkov in posledic izredne odpovedi ter prijave zadeve policiji, kadar gre za sum kaznivega dejanja, to je postopkov, ki jih mora delodajalec proti delavcu izvajati po predpisih, ni nedopustna grožnja. Prvostopenjsko sodišče se je v zvezi s tem vprašanjem utemeljeno sklicevalo na uveljavljeno sodno prakso (judikate Višjega delovnega in socialnega sodišča ter Vrhovnega sodišča RS, ki jih je navedlo v obrazložitvi sodbe), po kateri grožnja z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ali z ovadbo zaradi kaznivega dejanja ali nagovarjanje k odpovedi ne pomeni niti nedopustne grožnje niti prevare, ki bi lahko imela za posledico razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi ali sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi.

Na neutemeljenost tožnikovega stališča, da je šlo v obravnavanem primeru za grožnjo, prevaro oz. bistveno zmoto, ne nazadnje kaže tudi dejstvo, da je tožnik po razgovoru z ravnateljico odpoved napisal sam doma, potem ko se je pogovoril tudi z ženo, in da je odpoved šele naslednji dan prinesel ravnateljici, kar pomeni, da je vendarle imel možnost o zadevi razmisliti. Pri tem ni bistvenega pomena dejstvo, da je po nasvetu odvetnika toženi stranki na odpoved pripisal, da jo podaja brez odpovednega roka, ter da je na računalniku ravnateljice popravil datum na 27. 1. 2011 (namesto prvotnega datuma 31. 1. 2011). Sodišče prve stopnje je sicer povsem utemeljeno verjelo tožniku, da ga je bilo v pogovorih z ravnateljico strah glede izgube zaposlitve in nadaljnjih postopkov in da ni vedel, kaj storiti, vendar potek dogodkov, kot izhaja iz izvedenih dokazov, zlasti iz skladnih izpovedi tožnika, ravnateljice tožene stranke in priče B.N., potrjuje pravilnost presoje prvostopenjskega sodišča, da napake volje v smislu citiranih določb OZ niso dokazane.

Ker je bilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev, tudi glede psihičnega stanja tožnika v spornem obdobju, pravilno in popolno ugotovljeno, zaslišanje tožnikove žene ni bilo potrebno, zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi določbe 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker gre za spor o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, saj v sporih o obstoju in prenehanju delovnega razmerja delodajalec praviloma sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka (5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami).