Jedro

Če zavezanec kot samostojni podjetnik nima registrirane dejavnosti oddajanje poslovnih prostorov, se mu dohodek od te oddaje ne šteje v dohodek od dejavnosti, temveč kot dohodek iz premoženja fizične osebe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 22.11.1999, s katero je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Davčne uprave Republike Slovenije, Davčne izpostave Piran z dne 12.2.1996. S to odločbo je bil tožniku odmerjen davek od dohodkov iz premoženja za leto 1994 v znesku 1.250.000 SIT, in sicer na podlagi 63. člena Zakona o dohodnini (ZDoh, Uradni list RS, št. 71/93) in 67. člena ZDoh. Tožnik je namreč v letu 1994 oddal v najem poslovne prostore za najemnino 5.000.000 SIT, katere plačilo je bilo izvršeno 24.10.1994 za znesek 4.000.000 SIT in 16.12.1994 za znesek 1.000.000 SIT. V tem času je bil tožnik registriran kot obrtnik - samostojni podjetnik za dejavnost prevajanja, ne pa tudi oddajanja v najem poslovnih prostorov, zato se mu je ta prihodek štel kot dohodek fizične osebe.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopno sodišče kot nesporno na podlagi ugotovitev tožene stranke ugotavlja, da je tožnik kot samostojni podjetnik registriral svojo dejavnost oddajanje poslovnih prostorov s 1.1.1995, čemur tožnik niti ne ugovarja, da pa je na podlagi pogodbe z dne 29.7.1994 oddal v dolgoročni najem poslovni prostor in da je še v letu 1994 za to prejel najemnino v skupnem znesku 5.000.000 SIT. Ker torej v času prejema navedene najemnine kot samostojni podjetnik ni imel registrirane dejavnosti oddajanja poslovnih prostorov, se mu prejeta najemnina lahko šteje le kot dohodek fizični osebi, to je kot dohodek iz premoženja in ne kot prihodek iz dejavnosti. Davčni organ mu torej teh prihodkov utemeljeno ni priznal v postopku odmere davka iz dejavnosti, pač pa mu jih je pravilno in zakonito upošteval pri odmeri dohodnine na podlagi 63. člena ZDoh, in sicer od prejetih najemnin kot dohodek iz premoženja.

Zoper prvostopno sodbo se je tožnik pritožil iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa jo razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Vztraja pri tem, da bi bilo treba obravnavano najemnino šteti kot prihodek iz dejavnosti samostojnega podjetnika, ne pa kot prihodek iz premoženja fizične osebe. Meni, da prvostopno sodišče odločitve ni obrazložilo, saj ni navedlo razlogov, in da zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Prav tako se ni opredelilo do tožbenih navedb. Navaja da je poslovni prostor oddal v najem pod imenom B.B. - P., torej pod imenom firme, kot podjetnik in ne kot fizična oseba. Pravna podlaga za takšno razlago je v 4. odstavku 4. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) v zvezi z 72. členom ZGD. V 4. odstavku 4. člena ZGD je izrecno navedeno, da lahko družba opravlja tudi druge posle, ki so izven njene dejavnosti, ki so potrebni za njen obstoj, čeprav za njih ni registrirana. Po 72. členu ZGD pa se za podjetnika smiselno uporabljajo določbe 4. člena ZGD, ki urejajo vprašanja dejavnosti. Zato tudi samostojni podjetnik lahko opravlja posle, za katere sicer ni registriran, so pa nujni za njegov obstoj. Glede na to meni, da je zmotno uporabljeno materialno pravo, kar ima za posledice napačno ugotovitev dejanskega stanja. Prav tako prvostopno sodišče ni presojalo dejstev, da je tožena stranka ravnanja tožnika presojala po Uredbi o standardni klasifikaciji dejavnosti. Ta uredba pa se kot nacionalni standard začne uporabljati s 1.1.1995, zato neusklajenost z uredbo ne more biti njemu v škodo. Zato bi bilo treba za pogodbo, ki je bila sklenjena pred 1.1.1995, uporabljati tedaj veljavno materialno pravo, to pa je Obrtni zakon oziroma subsidiarno ZGD. Do 31.12.1994 je imel status obrtnika, šele s 1.1.1995 je imel status samostojnega podjetnika po ZGD, upravni organ pa je njegov status presojal po ZGD, čeprav tedaj njegovo delovanje še ni bilo usklajeno z njim. Meni, da je bilo njegovo ravnanje pravilno tako po ZGD kot po Obrtnem zakonu.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je prihodek, ki ga je tožnik prejel kot najemnino za oddajanje poslovnih prostorov v letu 1994 njegov prihodek iz opravljanja dejavnosti kot obrtnika oziroma samostojnega podjetnika, ali pa je to dohodek iz premoženja, in je torej to dohodek tožnika kot fizične osebe.

Za odločitev o tej stvari je pomembno, katero poslovno dejavnost je imel tožnik registrirano v letu 1994, ko je bil po lastnih navedbah registriran kot obrtnik in je svoj status uskladil z ZGD s 1.1.1995, ter je tedaj registriral tudi dejavnost oddajanja poslovnih prostorov.

Po 37. členu ZDoh je zavezanec za davek od dohodkov iz dejavnosti fizična oseba, ki opravlja dejavnost in je vpisana v ustrezen register ali drugo predpisano evidenco na območju Republike Slovenije. Ta določba tudi po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da se davek od dohodkov iz dejavnosti plačuje le od dobička (40. člen ZDoh) iz dejavnosti, ki se ga ugotovi tako, da se od prihodkov, ustvarjenih iz registrirane dejavnosti v koledarskem letu, odštejejo odhodki, potrebni za opravljanje te dejavnosti (41. člen ZDoh), pri čemer se za ugotavljanje ustvarjenih prihodkov in odhodkov uporabljajo predpisi o obdavčitvi dobička pravnih oseb, če ni z ZDoh drugače določeno. V prihodek zasebnika - obrtnika se torej lahko vštevajo le tisti prihodki, ki jih ustvari iz registrirane dejavnosti. Tožnik sam priznava, da je bil v letu 1994 registriran le za opravljanje dejavnosti prevodi, celo v pritožbi navaja, da je pogodbo sklenil pod svojim imenom z navedbo firme P. Glede na to se mu po presoji pritožbenega sodišča v prihodek iz dejavnosti prevodov ne morejo vštevati prihodki iz naslova najemnine za oddajo poslovnih prostorov, ker gre za povsem drugo dejavnost, za katero tedaj tožnik ni bil registriran.

Zato je tožnik zavezan plačati od navedene najemnine davek od dohodkov iz premoženja po 63. členu ZDoh. Po tej določbi je zavezanec za davek od dohodkov iz premoženja fizična oseba, ki ima v državi ali v tujini dohodke od premoženja, če se od teh dohodkov ne plačuje kakšnega drugega davka po ZDoh. Po 3. alinei 64. člena ZDoh se davek od dohodkov iz premoženja plačuje od dohodkov, doseženih med drugim tudi z oddajanjem poslovnih prostorov, s tem da je po 67. členu ZDoh osnova za takšen davek znesek najemnine, prejet v letu, za katero se odmerja davek, zmanjšan za stroške tekočega in investicijskega vzdrževanja, upravljanja in za stroške obratovanja, če te stroške plačuje lastnik sam. Ker je tožnik sklenil najemno pogodbo v letu 1994 in mu je bila tudi najemnina za oddane prostore plačana v letu 1994, je torej dolžan plačati davek od dohodkov od premoženja, torej davek od najemnine v dohodnini za leto 1994. Na odločitev v tej stvari ne vplivajo tožnikove navedbe, da je tožena stranka vrsto njegove dejavnosti presojala po Uredbi o standardni klasifikaciji dejavnosti, ki v letu 1994 še ni veljala, in da je njegov status presojala po ZGD, čeprav je svojo dejavnost uskladil z ZGD šele s 1.1.1995 in je torej v letu 1994 posloval še kot obrtnik z dejavnostjo prevodi. Po katerem zakonu je bil v letu 1994 registriran in po kateri uredbi o dejavnosti, za odločitev o uvrstitvi njegovega prihodka po davčnih predpisih, ni pomembno. Odločilno pravno pomembno dejstvo v tej stvari namreč je, ali je bil tožnik v letu 1994 registriran kot zasebnik v smislu 37. člena ZDoh za opravljanje dejavnosti oddaje poslovnih prostorov. Tega pa niti sam ne zatrjuje.

Njegove pritožbene navedbe, da bi bilo treba v njegovem primeru upoštevati ZGD, ki dovoljuje gospodarskim družbam med drugim opravljati tudi dejavnosti, za katere niso registrirane, v tem primeru ne pride v poštev. Tožnik namreč sam zatrjuje, da v letu 1994 svojega statusa še ni uskladil z ZGD, torej se ZGD zanj v nobenem primeru v letu 1994 ni mogel uporabljati, tudi v delu, na katerega se sklicuje, ne. Tudi sicer pa si določbo 4. odstavka 4. člena ZGD napačno razlaga, saj navedena določba ne pomeni, da lahko gospodarska družba opravlja katerokoli neregistrirano dejavnost, temveč pomeni le, da lahko opravlja druge posle, ki so potrebni za njen obstoj in za opravljanje njene registrirane dejavnosti, ne pomeni pa neposrednega opravljanja dejavnosti tretjim. To pomeni, da lahko gospodarska družba vodi tudi svoje računovodstvo, ne da bi bila za to dejavnost registrirana, ker te dejavnosti ne opravlja tretjim osebam.

Pritožbeno sodišče kot neutemeljen zavrača pritožbeni ugovor, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker da se prvostopno sodišče ni opredelilo do tožbenih navedb in da ni navedlo svojih razlogov za odločitev. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo pravno relevantne razloge za svojo odločitev, saj je pojasnilo, da v obravnavanem primeru, ko tožnik za opravljanje dejavnosti oddajanja poslovnih prostorov ni bil registriran kot zasebnik, ni mogoče šteti, da gre pri tem prihodku za prihodek od dejavnosti, temveč le, da gre za prihodek od premoženja, torej za prihodek fizične osebe. Ob takšnem stališču prvostopnega sodišča je bilo posredno odgovorjeno tudi na vse druge tožbene navedbe, ki so zato, ker izhajajo iz zmotnega tožnikovega razumevanja predpisov, neupoštevne.

Pritožbeno sodišče torej kot neutemeljen zavrača uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka v upravnem sporu, kot nedopusten pa pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ta pritožbeni razlog se v skladu s 5. odstavkom 72. člena ZUS lahko v pritožbi v upravnem sporu uveljavlja le, če je dejansko stanje ugotavljalo prvostopno sodišče samo. Tega pa v obravnavanem primeru ni, temveč je svojo odločitev v celoti oprlo na dejansko stanje, kakršnega sta ugotovila upravna organa, ki pa ga je ocenilo kot pravilno in popolno ugotovljenega.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.