Jedro

Predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti so pravna dejstva, ki morajo nastopiti, da bi pogodbi zvesta stranka pridobila pravico zahtevati povrnitev škode zaradi nepravilne izpolnitve, ki je vsebina poslovne odškodninske odgovornosti. Pravica zahtevati povrnitev škode, ki je pogodbi zvesti stranki nastala zaradi nepravilne izpolnitve obveznosti druge pogodbene stranke, je ena od dodatnih pravic, ki jih pridobi pogodbi zvesta stranka na podlagi odgovornosti druge pogodbene stranke za to nepravilno izpolnitev. Zato morata biti za nastanek te pravice izpolnjeni splošni predpostavki odgovornosti za nepravilno izpolnitev, ki sta skupni vsem dodatnim pravicam, ki jih pridobi pogodbi zvesta stranka na podlagi odgovornosti za nepravilno izpolnitev. To sta: 1. Nepravilna izpolnitev pogodbene obveznosti, ki ima značilnost protipravnega stanja, 2. Vzrok za nepravilno izpolnitev izvira iz sfere stranke, katere izpolnitvena obveznost je kršena. Izpolnjeni pa morata biti tudi dodatni (posebni) predpostavki poslovne odškodninske odgovornosti, ki sta hkrati splošni predpostavki odškodninske odgovornosti, saj sta skupni vsem vrstam odškodninskih odgovornosti, in sicer: 3. Vzročna zveza med nepravilno izpolnitvijo obveznosti in škodo, ki zaradi te nepravilne izpolnitve nastane pogodbi zvesti stranki in 4. Škoda, ki jo pogodbi zvesti stranki povzroči nepravilna izpolnitev pogodbene obveznosti druge stranke.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je zahteval, da mu je toženec dolžan plačati 6.616,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 24.2.2017 dalje do plačila. Odločilo je tudi, da je tožnik dolžan tožencu povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 26,64 EUR, v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Zoper to sodbo se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da bi sodišče za oceno nastale škode in možnosti obdelovanja zemljišč po spornem dogodku moralo izvesti dokaz z izvedencem ustrezne stroke ali pa se vsaj opreti na strokovno mnenje izvedeniškega poročila cenilca in izvedenca gradbene stroke A. A. z dne 26.1.2017, ki ga je tožnik pridobil izven postopka. Moralo bi tudi zaslišati izvedeno pričo A. A. Sodišče je napačno ocenilo, da tožencu ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ker naj ne bi kršil zakupne pogodbe, sklenjene med strankama postopka. Toženec se je z zakupno pogodbo (v 10. členu) zavezal, da bo kot zakupodajalec saniral zakupljena zemljišča v primeru uničenja ali poškodovanja zemljišča zaradi višje sile (plaz, poplave) v okviru ekonomske upravičenosti, finančnih zmožnosti in planiranih sredstev. Gre za jasno pogodbeno obveznost zakupodajalca, da mora sanirati poškodovana ali uničena zemljišča. Toženec razen ogleda kraja škodnega dogodka (s strani njegove delavke B. B.) v treh mesecih od nastanka škode do sanacije in več obvestilih s strani tožnika ni napravil ničesar v luči sanacije teh zemljišč. Toženec se je šele tekom tega postopka začel sklicevati na pravila javnega naročanja, ki ga obvezujejo in mu domnevno preprečujejo sanacijo. Teleološka razlaga tega določila narekuje, da se 10. člen zakupne pogodbe razlaga tako, da je toženec dolžan sanirati zemljišča, vendar so obseg, stroški in ostali vidiki sanacije odvisni od teh omenjenih vidikov. Dejstvo je, da bi tožnik prepustil sanacijo tožencu, če bi od njega prejel kakršnokoli obvestilo oziroma zagotovilo, da bo škodo saniral. V treh mesecih pa razen ogleda ni storil ničesar. Toženec bi lahko vsaj poslal tožniku dopis z navedbo, da mora izvesti postopek javnega naročanja, ki lahko traja nekaj časa. Na podlagi takega dopisa bi tožnik počakal s sanacijo. Tako pa tožniku ni preostalo drugega kot da sam sanira zemljišča, saj se toženec ni odzival, tožnik zemljišč ni mogel obdelovati, hkrati pa je zaradi poškodovanja zemljišč grozil nastanek še večje škode z morebitnimi novimi podori zemlje. Toženec ima kot zakupodajalec tudi na podlagi 589. člena OZ dolžnost, da med zakupom stvar vzdržuje in po potrebi popravlja, poleg tega pa mora zakupniku povrniti stroške z vzdrževanjem stvari, ki jih je zakupnik plačal namesto njega. Sodišče napačno sklene, da toženec ne odgovarja v primeru uničenja predmeta zakupa v primeru višje sile na podlagi 617. člena OZ. V zakupni pogodbi je v 10. členu jasno določeno, da mora zakupodajalec sanirati zemljišča, ki so poškodovana ali uničena zaradi višje sile. Sodišče in toženec napačno očitata tožniku, da bi pred sanacijo zakupljenih zemljišč moral pridobiti pisno soglasje toženca, ker naj bi to izhajalo iz 8. alineje prvega odstavka 9. člena zakupne pogodbe. Ta določba se ne nanaša na uveljavljanje povračila škode ali sanacije škode, temveč se nanaša na ostala dela, ki niso natančno specificirana. Sodišče je napačno sklenilo, da toženec ni saniral škode iz razloga, ker ga zavezujejo pravila javnega naročanja. Toženec ni nikoli po škodnem dogodku zatrjeval in dokazal, da je karkoli napravil v smeri začetka postopka javnega naročanja. Tudi če bi toženec moral izvesti slednji postopek, bi to moral tožniku sporočiti in mu kot pogodbeni stranki vsaj približno pojasniti, kako bo prišlo do sanacije poškodovanih zemljišč, ki so predmet zakupa. Tega pa toženec nikoli ni storil, temveč se je zgolj pavšalno in na splošno skliceval na pravila javnega naročanja, hkrati pa ni nič napravil v smeri sanacije zemljišč. Nato pritožnik povzame določbe Zakona o javnem naročanju (ZJN-3) in poudari, da je v obravnavanem primeru prišlo do naravne nesreče, ki jo je povzročilo deževje in poplave hudournika, kar je poškodovalo zemljišča. Vdrta zemlja je predstavljala neposredno grozečo škodo, saj gre za terasasta zemljišča, kjer bi zemlja lahko še naprej drsela ob vsakokratnih padavinah. V kolikor pa se ta izjema ne nanaša na sporni škodni dogodek, pa bi toženec moral dokazati, da je v letu 2016 že dosegel javna naročila na področju sanacij zemljišč, ki presegajo vrednost 20.000,00 EUR oziroma da je za leto 2017 predvidena sanacija zemljišč nad 20.000,00 EUR. Če bi toženec resnično želel izpolniti svoje pogodbene in zakonske obveznosti, bi odgovoril na tožnikove dopise in mu sporočil, da bo saniral zemljišča v določenem obdobju. Istočasno bi moral toženec do sanacije zemljišč oprostiti zakupnika plačila zakupnine, saj mu je bila onemogočena raba zakupljene stvari. Krivda ni predpostavka poslovne odškodninske odgovornosti oziroma mora dolžnik za razbremenitev dokazati, da vzrok kršitve ne izvira iz tveganja, katerega obvladovanje je pripisati njemu oziroma je zunaj njegove pravne sfere. Za notranja tveganja, ki jih glede na pogodbeno porazdelitev rizikov in po običajih v prometu nosi dolžnik, se ta odgovornosti ne more razbremeniti. Tožnik je bil zaradi toženčeve neodzivnosti in neaktivnosti prepuščen sam sebi in posledično ni imel druge možnosti, kot da sam opravi sanacijo. Zato so navedbe sodišča, da je ravnal samovoljno in enostransko povsem neutemeljene. Sodišče bi moralo zaključiti, da so podane vse predpostavke pogodbene odškodninske odgovornosti. Gre za zmotno uporabo materialnega prava. Tožnik je uveljavljal tudi dodatne in alternativne pravne podlage ter podal za to ustrezne trditve in dokaze. Sodišče je zmotno sledilo argumentom toženca, da v tem primeru ne gre za stvarno napako, ker naj bi šlo za višjo silo in se zato uporabi 617. člen OZ. Pri tem sodišče ne obrazloži, kaj sploh je višja sila in zakaj meni, da je do slednje prišlo v obravnavanem primeru. Razlogi o odločilnih dejstvih so zato nejasni, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (14. točka 2. odst. 339. člena ZPP). Glede neupravičene obogatitve navaja, da je toženec že v času tožnikove sanacije škode pridobil korist od tega, zato ni mogoče trditi, da bo ta korist prešla šele s koncem zakupa teh zemljišč. Toženec ni izpolnil svojih zakonskih dolžnosti iz določb o zakupni pogodbi, kot na primer iz 589. člena OZ, ki med drugim pravi, da mora zakupodajalec povrniti zakupniku stroške z vzdrževanjem stvari, ki jih je ta plačal namesto njega. V primeru preprečevanja nastanka škode ali povečanja že nastale škode je bil tožnik upravičen izvesti sanacijo tudi na temelju poslovodstva brez naročila po 199. členu OZ, saj sanacije ni bilo mogoče odložiti, ker bi sicer nastala še večja škoda. Toženec napačno zatrjuje, da do pobota še ni moglo priti. Odškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (165. člen OZ), prav tako pa pobot nastane z enostransko izjavo po 312. členu OZ. Tožnik z izjavo o pobotu ni želel prejudicirati zadeve, temveč je zgolj uresničeval pravice, ki mu jih ponuja zakonodaja.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Poslovna odškodninska odgovornost je tista vrsta obligacijskega razmerja, v katerem je pogodbena stranka, ki je kršila svojo pogodbeno (poslovno) obveznost opraviti izpolnitveno ravnanje, ki se ga je s pogodbo zavezala opraviti (odgovorna oseba), dolžna drugi pogodbeni stranki (oškodovancu, pogodbi zvesti stranki) povrniti škodo, ki ji jo je s to kršitvijo povzročila, druga pogodbena stranka (oškodovanec, pogodbi zvesta stranka) pa je upravičena zahtevati takšno povrnitev (primerjaj 2. odst. 239. člena Obligacijskega zakonika - OZ2).3

6. Predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti so pravna dejstva, ki morajo nastopiti, da bi pogodbi zvesta stranka pridobila pravico zahtevati povrnitev škode zaradi nepravilne izpolnitve, ki je vsebina poslovne odškodninske odgovornosti. Pravica zahtevati povrnitev škode, ki je pogodbi zvesti stranki nastala zaradi nepravilne izpolnitve obveznosti druge pogodbene stranke, je ena od dodatnih pravic, ki jih pridobi pogodbi zvesta stranka na podlagi odgovornosti druge pogodbene stranke za to nepravilno izpolnitev. Zato morata biti za nastanek te pravice izpolnjeni splošni predpostavki odgovornosti za nepravilno izpolnitev, ki sta skupni vsem dodatnim pravicam, ki jih pridobi pogodbi zvesta stranka na podlagi odgovornosti za nepravilno izpolnitev. To sta: 1. Nepravilna izpolnitev pogodbene obveznosti, ki ima značilnost protipravnega stanja, 2. Vzrok za nepravilno izpolnitev izvira iz sfere stranke, katere izpolnitvena obveznost je kršena. Izpolnjeni pa morata biti tudi dodatni (posebni) predpostavki poslovne odškodninske odgovornosti, ki sta hkrati splošni predpostavki odškodninske odgovornosti, saj sta skupni vsem vrstam odškodninskih odgovornosti, in sicer: 3. Vzročna zveza med nepravilno izpolnitvijo obveznosti in škodo, ki zaradi te nepravilne izpolnitve nastane pogodbi zvesti stranki in 4. Škoda, ki jo pogodbi zvesti stranki povzroči nepravilna izpolnitev pogodbene obveznosti druge stranke.4

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki dne 23.12.2002 sklenili zakupno pogodbo. V tej pogodbi se je zakupodajalec v 10. členu zavezal, da bo v primeru uničenja ali poškodovanja zemljišča zaradi višje sile (plaz, poplave), v okviru ekonomske upravičenosti, finančnih zmožnosti in planiranih sredstev, zemljišče saniral. V 8. alineji 9. člena zakupne pogodbe pa se je zakupnik zavezal, da od zakupodajalca ne bo terjal povračila stroškov za opravljena dela, v kolikor ne bodo predhodno pisno dogovorjena.

8. V noči z dne 20.11.2016 na 21.11.2016 so močni nalivi v krajih, kjer se nahajajo zakupljena zemljišča, povzročili številne negativne posledice, med drugim tudi poplave in plazove, saj je padlo 118 litrov dežja na kvadratni meter, kar je 12% letnih padavin. Opisani hudi nalivi so prizadejali tožnikova zakupljena zemljišča, saj se je v pretežni meri terasasto oblikovano zemljišče porušilo na približno desetih mestih, v dolžini 70 metrov. Normalna obdelava zemljišča je bila zato onemogočena, saj se je zemlja zrušila na dostopno pot, ki vodi do objekta, v katerem se nahajajo tožnikov traktor in ostala mehanizacija ter orodje.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da si je delavka tožene stranke 9.12.2016 ogledala sporna zemljišča, tožniku pa pojasnila, da ne sme ničesar narediti brez soglasja Sklada sploh, če bi bil Sklad plačnik, saj vse investicije izvajajo skladno z ZJN-3. Mogoče mu je tudi omenila, da brez pisnega dogovora s Skladom, le ta ne bo vračal stroškov sanacije. Sama ni opredelila časovnega okvira, saj ni bilo od nje odvisno, ali bo sanacija odobrena oziroma izvedena. Tožnik je nato tožencu dne 29.12.2016 poslal dopis, v katerem je opisal sporni dogodek in njegove posledice. Skliceval se je na 10. člen zakupne pogodbe, ki toženca zavezuje k izvedbi sanacije. Na koncu dopisa pa je navedel: „Glede na to vas naprošam, da mi v čim krajšem možnem času sporočite, ali boste zemljišče sanirali vi kot zakupodajalec in upravljalec zemljišča. V kolikor vašega odgovora v 15 dneh ne bom prejel, bom k sanaciji pristopil sam in uveljavljal povrnitev stroškov. Nujnost situacije namreč terja takojšnje ukrepanje, saj bo sicer onemogočena uporaba zemljišča za namen, za katerega je bila sklenjena zakupna pogodba.“ Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je tožnik v tem dopisu tožencu postavil 15 dnevni rok za sanacijo zemljišč. V tem dopisu je namreč tožnik toženca zgolj pozval, da v roku 15 dni na dopis odgovori, toženec pa na ta dopis ne v roku 15 dni ne kasneje ni niti odgovoril, zato je utemeljen lahko le zaključek, da ni nameraval pristopiti k sanaciji zemljišč. Glede na zavezo toženca v 10. členu, ki je jasna, je prišlo do neizpolnitve te obveznosti. Zato ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik s samovoljnim in enostranskim ravnanjem onemogočil tožencu, da bi lahko izvedel sanacijo. Tožnik je na podlagi dejstva, da toženec ni odgovoril na njegov dopis, lahko sklepal, da toženec sanacije ne namerava izvesti, ne v skladu s pravili javnega naročanja ne kako drugače. Zato tožnik v svojih trditvah tudi pravilno navaja, da bi zadostovalo, da bi toženec na poziv tožnika v letu 2016 odgovoril in mu sporočil, da bo k sanaciji pristopil in podal časovni okvir sanacije, pa tožnik ne bi bil prisiljen svojih sredstev angažirati za sanacijo, ki je dolžnost toženca. Če bi tožnik kljub odgovoru toženca, da bo saniral zemljišče v določenem roku v skladu s pravili javnega naročanja, sam izvedel sanacijo zemljišč, šele potem bi bilo mogoče govoriti o njegovem samovoljnem in enostranskem ravnanju. Določba 8. alineje 9. člena zakupne pogodbe ne ureja situacije, kot je obravnavana (ko gre za poškodovanje zemljišča zaradi višje sile in ki je urejena v 10. členu pogodbe). Če bi jo razlagali tako kot sodišče prve stopnje in toženec, bi toženec z enostranskim ravnanjem (nepodajo soglasja tožniku za izvedbo sanacije) lahko v celoti izničil njegovo obveznost, ki je bila določena v 10. členu pogodbe. Po oceni pritožbenega sodišča je tako izpolnjena predpostavka nepravilne izpolnitve pogodbene obveznosti, ki ima značilnost protipravnega stanja. Sodišče prve stopnje se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava zaenkrat ukvarjalo le s to predpostavko odškodninske odgovornosti, v ponovljenem postopku pa bo moralo ugotavljati še ostale, da bo dejansko stanje popolno ugotovljeno. Tega ne more storiti prvič pritožbeno sodišče, saj bi bila strankama odvzeta pravica do pritožbe. Med strankama je sporna predvsem predpostavka škode, v zvezi s katero bo sodišče prve stopnje moralo izvesti še ostale predlagane dokaze. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožbi tožnika ugodilo, na podlagi določbe 1. odst. 355. člena ZPP izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razveljavitev sodbe po oceni pritožbenega sodišča ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

10. Napotki za nadaljnje delo sodišča prve stopnje so razvidni iz predhodne obrazložitve.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odst. 165. člena ZPP.

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami 2 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami 3 Tako dr. Nina Plavšak v: Poslovna odškodninska odgovornost, Revija Odvetnik št.2 (90)/2019 4 Ibidem