Jedro

Ker tožnik ni navedel razumnih in utemeljenih razlogov ali predložil kakršnekoli listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ob tako nasprotujočih si izjavah ugotoviti njegovo istovetnost, je tudi po presoji sodišča mogoče sklepati, da je dal napačne informacije ali zamolčal pomembne informacije v zvezi s svojo identiteto in državljanstvom. Istovetnost osebe je sicer mogoče ugotavljati tudi na druge načine, ne le z uradnimi dokumenti s sliko, česar pa tožnik zgolj z navajanjem različnih osebnih podatkov in izvornih držav ni storil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi tretje alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno.

2. Iz obrazložitve je uvodoma razvidno, da je tožnik prvo prošnjo za mednarodno zaščito vložil 22. 7. 2017 in se pri tem predstavil z naslednjimi podatki: A.A., rojen 25. 8. 2000 v Alepu, državljan Sirske arabske republike. Iz Sirije je skupaj s starši odšel v Turčijo, kjer sta se starša ločila, sam pa je bil predan v skrbništvo teti, ki ga je tepla. Prvi postopek za priznanje mednarodne zaščite je tožena stranka ustavila zaradi tožnikove samovoljne zapustitve Dijaškega doma v B. 3. Dne 28. 1. 2020 je tožnik vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito. Izjavil je, da mu je ime B.B., rojen v Bengaziju, državljan Alžirije in Libije. Navedel je, da je njegova mati Alžirka, oče Libijec, sam pa je državljan obeh držav. Libijo je zapustil kot šestleten deček in odšel v Alžirijo, kjer sta zanj skrbela teta in stric. Mislil je, da sta njegova biološka starša, dokler mu ni delodajalec povedal resnice. Alžirijo je zapustil, ker se je v Evropi odločil poiskati biološko mater. Alžirski potni list je pustil v Turčiji, saj se je bal, da bi mu ga vzela policija.

4. Na osebnem razgovoru je spremenil izjavo in povedal, da je le libijski in ne tudi alžirski državljan, čeprav nikoli ni imel libijskega potnega lista. Pojasnil je, da je bil alžirski potni list, s katerim je potoval v Turčijo, ponarejen, in da je očitno prišlo do nesporazuma glede njegovega državljanstva, saj nikoli ni rekel, da ima alžirskega.

5. Tožena stranka je presodila, da ni verjetno, da tožnik ni vedel, da njegova teta in stric nista njegova biološka starša. Menila je, da se šestletni otrok, kolikor naj bi bil tožnik star, ko ga je njegova mati dala v skrbništvo svoji sestri, vsekakor zaveda, kdo so njegovi starši. Po stališču tožene stranke je nerazumno, da se tožnik do šestega leta, ko naj bi živel v Libiji, ni nič spomnil, niti tega ne, da je živel z drugimi osebami, od takrat dalje pa se je spomnil relativno veliko.

6. Iz nadaljne presoje tožene stranke je razvidno, da je tožnik najprej trdil, da prihaja iz Sirije, v Turčijo je odšel kot otrok in tam bival s teto, Alžirije pa ni niti omenil. Prav tako ni predložil nobenega dokumenta, iz katerega bi bilo razvidno njegovo državljanstvo. Nato je svoje ime in izvorno državo popolnoma spremenil in trdil, da je državljan dveh držav, Alžirije in Libije, vendar ni predložil dokumentov. Na osebnem razgovoru pa je ponovno spremenil državo izvora, in sicer, da je državljan Libije in ne Alžirije. Tudi tokrat s tem v zvezi ni predložil nobenega dokaza, čeprav je od vložitve druge prošnje minilo več kot mesec dni. Tožnik je pojasnil, da je Sirijo navajal zaradi bojazni, da bi ga drugi prosilci pretepli, če bi povedal, da je iz Maroka ali Libije, nato pa je izjavil, da je prišlo do nesporazuma in da nima dvojnega državljanstva, ampak le libijsko. Na tem mestu je tožena stranka pojasnila, da se zapisnik prosilcu prebere v njegovem jeziku, preden ga podpiše, s čimer potrdi resničnost zapisanega.

7. Glede na navedeno tožena stranka ni verjela tožnikovi izjavi, da je prišlo do nesporazuma. Menila je namreč, da je prevečkrat spreminjal svojo izvorno državo in osebne podatke, dokumentov, ki bi potrdili njegove izjave, pa ni predložil. Pripomnila je še, da iskanje biološke matere, tudi če bi to bil resnični razlog zapustitve izvorne države, ne more utemeljevati prošnje za mednarodno zaščito.

8. Ob upoštevanju zgornjih ugotovitev tožena stranka ni verjela, da je katerakoli izmed navedenih držav tožnikova izvorna država. Zato je presodila, da ne more ugotavljati, ali je razlog, zaradi katerega je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, resničen in dovolj utemeljen, zaradi česar je prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno. Glede na to, da ni bila ugotovljena tožnikova izvorna država, je presodila, da ni mogoče ugotavljati niti razlogov za priznanje subsidiarne zaščite.

9. Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb upravnega postopka. Predlagal je, da sodišče po izvedeni glavni obravnavi tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, podrejeno pa, da se mu prizna status begunca ali subsidiarna zaščita.

10. Iz tožbenih navedb je razvidno, da tožena stranka ni pravilno upoštevala tožnikovih izjav, da so razmere v njegovi izvorni državi takšne, da tam ne more živeti. Uvodoma pojasnjuje, da je imel alžiski potni list, ki ga nima pri sebi; da ima zaradi rojstva v Libiji državljanstvo te države; da je bil njegov pokojni oče Libijec; da ga je mati zapustila, ko je bil star šest ali sedem let, od takrat dalje pa je živel v Alžiriji pri materini sestri; da je mislil, da sta teta in stric njegova starša; da ni dokončal šole, ker sta ga teta in stric silila delati, stric pa ga je tudi pretepal. Zato naj bi pobegnil, saj je hotel poiskati mater, ki naj bi bila na Nizozemskem ali v Franciji.

11. Iz nadaljnjih tožbenih navedb izhaja, da bi se razlogi za tožnikovo zapustitev Alžirije morali presojati glede na navedeno dejansko stanje. Ravno zato naj bi mu bil onemogočen dostop do sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb, kot je šola, kršene pa naj bi mu bile tudi človekove pravice. V tem okviru naj bi bilo treba upoštevati tudi tožnikove možnosti za pridobite dokumentov. V izvorni državi namreč naj ne bi imel nikogar, ki bi mu jih poslal, pri čemer tožnik naj ne bi niti vedel, ali je državljan Libije, saj dokumentov te države naj ne bi nikoli imel. Polnoleten naj bi postal na poti v tuji državi, z dokumentom, ki bi potrjeval njegovo indentiteto pa naj ne bi razpolagal. 12. Glede na navedeno tožnik meni, da lahko gre v njegovem primeru, ko nima dostopa ali sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb, za kršitev 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), torej za nastanek resne škode iz druge alineje 28. člena ZMZ-1. 13. Tožnik v nadaljevanju še trdi, da bi ga morala tožena stranka seznaniti z uporabo koncepta varne izvorne države. Pojasnjuje, da je iz prošnje za mednarodno zaščito sicer razvidno, da je Kraljevina Maroko uvrščena med varne izvorne države, vendar pa iz zapisnika naj ne bi izhajalo, ali je bil tožnik seznanjen s pomenom te uvrstitve in podlago zanjo, torej katere so tiste okoliščine, zaradi katerih se je Republika Slovenija za to odločila. Le v tem primeru naj bi mu bila omogočeno, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Tožnik še meni, da bi morala tožena stranka glede na njegove individualne okoliščine upoštevati ranljivost prosilcev za mednarodno zaščito.

14. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Pojasnjuje, da tožnikova istovetnost ni bila ugotovljena, saj je med postopkom večkrat spreminjal svoje podatke. Poleg tega je zdrav, sposoben skrbeti zase, zdravstvenih težav, ki bi mu to onemogočale, ni navajal, iskanje matere pa ne more biti razlog za priznanje mednarodne zaščite. Tožena stranka poudarja, da tožnik kljub trditvi, da ima alžirski potni list, s katerim naj bi zapustil Alžirijo, ni predložil nobenega dokumenta, kasneje pa je to izjavo spremenil in trdil, da je ta potni list ponarejen in da nikoli ni imel alžirskega državljanstva. Zaradi navedenega tožnikovega zavajanja tožena stranka meni, da je utemeljeno njeno stališče, da so za ugotavljanje istovetnosti v obravnavani zadevi pomembni tožnikovi dokumenti in da ni dolžna ugotavljati, katero državljanstvo ima tožnik. Pripominja še, da ne ve, zakaj bi tožnika morala seznaniti s tem, da je Maroko varna izvorna država, in da izpodbijana odločba ne temelji na ugotovitvi, da je tožnikova izvorna država varna, ampak da ni znano, katera sploh je.

15. Tožba ni utemeljena.

16. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

17. Neposredno odločilen razlog za odločitev tožene stranke ni bila ugotovitev, da tožnik prihaja iz varne izvorne države; v tem primeru bi pravni temelj izpodbijane odločbe namreč bila druga in ne tretja alineja 52. člena ZMZ-1. S tem povezan, tudi sicer vsebinsko zgrešen tožbeni ugovor (kljub temu da tožnik v upravnem postopku Kraljevine Maroko v zvezi s svojim državljanstvom sploh ni omenjal, toženi stranki v tožbi očita, da ga ni seznanila z okoliščinami uvrstitve te države na seznam varnih izvornih držav) torej ni utemeljen.

18. Izpodbijana odločba temelji na tretji alineji 52. člena ZMZ-1, skladno s katero se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec zavajal organe tako, da je dajal napačne informacije ali dokumente ali zamolčal pomembne informacije ali dokumente o svoji identiteti ali državljanstvu, kar bi lahko vplivalo na odločitev. Tožena stranka je svojo odločitev namreč oprla na ugotovitev, da je tožnik večkrat spreminjal svojo izvorno državo in osebne podatke, dokumentov, ki bi potrdili njegove izjave, pa ni predložil. 19. Nekonsistentnosti v izjavah prosilcev za mednarodno zaščito so po presoji sodišča sicer lahko podlaga za sklepanje o namernem zavajanju pristojnega organa, vendar pa mora pristojni organ, preden opravi dokazno oceno teh neskladij, prosilcu dati možnost, da jih pojasni. Tudi po stališču Ustavnega sodišča zgolj ugotovitev zavajanja ali zlorabe postopka sama po sebi še ne pomeni avtomatične zavrnitve prošnje, ne da bi pristojni organ ugotavljal razloge za takšno prosilčevo ravnanje (glej 10. točko obrazložitve odločbe Up-1970/08 z dne 2. 4. 2009).

20. Navedeno stališče je tožena stranka upoštevala1, česar tožnik, ki nosi dokazno breme za izkazovanje državljanstva, ne prereka. Ker torej ni navedel razumnih in utemeljenih razlogov ali predložil kakršnekoli listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ob tako nasprotujočih si izjavah ugotoviti njegovo istovetnost, je tudi po presoji sodišča mogoče sklepati, da je dal napačne informacije ali zamolčal pomembne informacije v zvezi s svojo identiteto in državljanstvom. Istovetnost osebe je sicer mogoče ugotavljati tudi na druge načine, ne le z uradnimi dokumenti s sliko, česar pa tožnik zgolj z navajanjem različnih osebnih podatkov in izvornih držav ni storil. 21. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je sicer treba opozoriti, da je skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.2 Hkrati pa so tudi državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.3 Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.4 Vendar pa je tožnik, kljub temu da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, toženo stranko zavajal že z informacijami o svoji identiteti in državljanstvu. To logično pomeni, da tožena stranka pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo v izvorni državi, katere identiteta ni jasna, sploh ni mogla presojati in ji zato s tem povezanih dodatnih poročil ni bilo treba pridobivati.

22. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Zato ni odločilo v sporu polne jurisdikcije.

23. V tej zadevi glavna obravnava ni bila opravljena. Tožnik je sicer predlagal svoje zaslišanje, ki pa po oceni sodišča ni potrebno in bi bilo samo sebi namen, saj je v upravnem postopku podal izjavo tako ob vložitvi obeh prošenj za mednarodno zaščito kot tudi v osebnem razgovoru. Tudi sicer je iz tožbe razvidno, da med strankama ni sporno dejansko stanje (tožnik v tožbi celo ponavlja svoje navedbe v upravnem postopku), ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), ampak ali je tožena stranka ravnala po pravilih postopka in ali je pravilno uporabila relevantne določbe ZMZ-1. 1 Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožena stranka tožnika ob vložitvi druge prošnje za mednarodno zaščito vprašala, ali so podatki, ki jih tokrat navaja, pravilni; tožnik je odgovoril pritrdilno (druga stran izpodbijane odločbe). Vprašanja v zvezi s spremembo osebnih podatkov je tožena stranka tožniku zastavljala tudi na osebnem razgovoru (tretja stran izpodbijane odločbe). 2 Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26. 3 Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27. 4 Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive II. Primerjaj tudi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka).