Jedro

Kriterij za razmejitev med novo inkriminiranimi pripravljalnimi dejanji in poskusom kaznivega dejanja goljufije je trenutek, ko storilec lažni škodni dogodek prikaže tistemu, od katerega zahteva plačilo oziroma protipravno premoženjsko korist.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila z izpodbijano pravnomočno sodbo kršena določba prvega odstavka 217. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Celju obdolženega B. K. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, da je izvršil poskus kaznivega dejanja goljufije (prvi odstavek 217. člena v zvezi z 22. členom Kazenskega zakonika, v nadaljevanju KZ). Višje sodišče v Celju je pritožbo Okrožnega državnega tožilstva v Celju kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga vrhovni državni tožilec zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona (1. točka prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. in 4. točko 372. člena ZKP), ker naj bi bil zakon prekršen glede naslednjih vprašanj: ali dejanje, opisano v sodbi, predstavlja poskus kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena v zvezi z 22. členom KZ oziroma po prvem odstavku 211. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1, ter ali je bila glede dejanja, ki je predmet obtožbe, pravilno uporabljena določba drugega odstavka 211. člena v zvezi s 7. členom KZ-1. Opozarja tudi na bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Ker je zahteva vložena v obdolženčevo škodo, predlaga, da Vrhovno sodišče le ugotovi kršitev zakona, ne da bi poseglo v pravnomočno sodno odločbo.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovim zagovornikom, ki se o njej niso izjavili.

B.

4. Obtožba je obdolženemu B. K. med drugim očitala, da je dne 29. 10. 2003 v prostorih A. iz naslova kasko zavarovanja naslovil na Zavarovalnico zahtevek zaradi poškodbe motornega vozila, pri čemer je lažno navedel, da je bilo vozilo poškodovano ob zdrsu s ceste zaradi vožnje preblizu desnega roba in zaradi spolzkega cestišča, čeprav je vedel, da v skladu s Splošnimi pogoji zavarovalnice ni upravičen do povračila škode, saj je nesrečo povzročil namerno, z ročno prevrnitvijo vozila s cestišča in ne tako, kot je zapisano v prijavi škodnega dogodka. Ker so v zavarovalnici ugotovili, da se sledovi na kraju domnevne nesreče in na poškodovanem vozilu ne ujemajo z navedbami v prijavi, do izplačila odškodnine po navedbah obtožbe ni prišlo. Dejanje je bilo v obtožbi kvalificirano kot poskus kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena v zvezi z 22. členom KZ. Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi sodbe zapisalo, da KZ-1, ki ga je potrebno uporabiti v skladu z določbo 7. člena KZ-1, zavarovalniško goljufijo inkriminira v drugem odstavku 211. člena kot privilegirano obliko kaznivega dejanja goljufije, za katero je predpisana kazen zapora do enega leta. Ker poskus storitve tega kaznivega dejanja ni več kazniv, očitano ravnanje ni več kaznivo dejanje, zato je prvostopenjsko sodišče obdolženca po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da je izvršil poskus kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena v zvezi z 22. členom KZ. Višje sodišče se je z odločitvijo prvostopenjskega sodišča strinjalo, vendar z drugačnimi razlogi. Opozorilo je, da obtožba obdolžencu ne očita vložitve odškodninskega zahtevka na zavarovalnico, kar bi v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča omogočilo kvalifikacijo dejanja po prvem odstavku 217. člena v zvezi z 22. členom KZ (oziroma po prvem odstavku 211. člena v zvezi s 34. členom KZ-1), temveč le, da je v prostorih A. na zavarovalnico naslovil zahtevek. Ker je očitek naslovitve zahtevka mogoče opredeliti le kot pripravljalno dejanje, torej kot dejavnost, ki je v skladu z drugim odstavkom 211. člena KZ-1 kazniva šele od 1. 11. 2008, očitano dejanje po mnenju višjega sodišča ni kaznivo dejanje.

5. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 133/2009 z dne 28. 5. 2009(1) pojasnilo, da je KZ-1 pri kaznivem dejanju goljufije po 211. členu KZ-1 v drugem odstavku dodal novo inkriminacijo, s katero so inkriminirana pripravljalna dejanja za storitev zavarovalniške goljufije. Faza pred izvršitvijo oziroma začetkom izvrševanja zakonskih znakov goljufije je kazniva, če je le izkazan namen pridobitve protipravne premoženjske koristi. Vrhovno sodišče je tudi obrazložilo, da za izpolnitev zakonskega besedila lažnega prikazovanja škodnega dogodka zadošča že, če storilec z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi lažno prikaže škodni dogodek (npr. policistom). Ko pa na podlagi takih lažnih podatkov od zavarovalnice zahteva plačilo zavarovalnine, pa ne odgovarja več za kaznivo dejanje po drugem odstavku 211. člena KZ-1, temveč za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 (ali za poskus storitve, če mu dejanja ni uspelo dokončati). Kriterij za razmejitev med novo inkriminiranimi pripravljalnimi dejanji in poskusom kaznivega dejanja goljufije je namreč trenutek, ko storilec lažni škodni dogodek prikaže tistemu, od katerega zahteva plačilo oziroma protipravno premoženjsko korist. Pripravljalno dejanje iz drugega odstavka 211. člena KZ-1 je tako vedno subsidiarne narave. Storilec bo kaznovan za to dejanje le, če se ne kaznuje za poskus ali za izvršitev kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. 6. Vrhovni državni tožilec pravilno opozarja, da bi morali sodišči v skladu z izhodišči, obrazloženimi v prejšnji točki obrazložitve te sodbe, očitano kaznivo dejanje obravnavati kot poskus kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena v zvezi z 22. členom KZ, ki je veljal v času storitve dejanja, in ne kot kaznivo dejanje po drugem odstavku 211. člena KZ-1 (oziroma njegov poskus, kot je obrazložilo prvostopenjsko sodišče). Iz obtožbe namreč izhaja, da je obdolženec z uveljavljanjem odškodnine pri Zavarovalnici že začel izvrševati zakonske znake kaznivega dejanja goljufije. Ker je po navedbah obtožbe zavarovalnica po tem, ko je obdolženec nanjo naslovil zahtevek in ob ugotovitvi, da se sledovi na kraju domnevne nesreče in na poškodovanem vozilu ne ujemajo z navedbami v prijavi, izplačilo odškodnine zavrnila, je očitno, da obtožba vsebuje očitek vložitve zahtevka pri zavarovalnici.(2) Tako je, kot pravilno izpostavlja tudi vrhovni državni tožilec, nerelevantno razpravljanje višjega sodišča o razliki med naslovitvijo in vložitvijo zahtevka. Zaradi zavzetega stališča Vrhovnemu sodišču ni bilo treba presojati očitka kršitve drugega odstavka 211. člena KZ-1 v zvezi s 7. členom KZ-1 in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

C.

7. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da je bila z izpodbijano sodbo kršena določba prvega odstavka 217. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ na način iz 1. točke 372. člena ZKP. Ker je zahteva vložena v obdolženčevo škodo, je Vrhovno sodišče uveljavljano kršitev zakona le ugotovilo, ne da bi poseglo v pravnomočno sodbo (drugi odstavek 426. člena ZKP).

Op. št. (1): Prim. tudi odločbi VS RS I Ips 32/2009 z dne 4. 6. 2009 in I Ips 14751/2010 z dne 14. 7. 2011. Op. št. (2): Iz podatkov v spisu (dopis Zavarovalnice M. z dne 30. 3. 2005) celo izhaja, da je zavarovalnica obdolžencu izplačala odškodnino in je zaradi tega v tem kazenskem postopku tudi uveljavljala premoženjskopravni zahtevek.